Diego je bil eden od 14 želvakov, ki so jih izbrali za sodelovanje v programu razmnoževanja na otoku Santa Cruz v južni Kaliforniji. Program se je izkazal za izjemno uspešnega, saj je od 60. let zaslužen za več kot 2000 novih orjaških želv. In eden glavnih razlogov za to naj bi bila prav Diegova spolna sla. Stoletni želvak je zaplodil na stotine potomcev, nekateri številko ocenjujejo celo na 800.

Diega in 14 drugih želvakov so zdaj vrnili na njihov rojstni otok Española, ekvadorski okoljski minister Paulo Proaño Andrade pa je ob tej priložnosti poudaril, da s tem zaključujejo pomemben korak v zgodovini ohranjanja teh želv. Potem ko so pred izumrtjem rešili svojo vrsto, jih je rojstni otok, kot je dejal minister, "sprejel z odprtimi rokami".

Preden so se želvaki vrnili domov, pa so morali kar nekaj časa preživeti v karanteni, saj so želeli preprečiti, da bi na neposeljen otok prinesli semena neavtohtonih rastlin.

Po nekaterih podatkih naj bi Diega z Galapaškega otočja znanstvena odprava odpeljala pred približno 80 leti. Pred okoli 50 leti sta na Españoli živela samo še dva samca Diegove vrste (Chelonoidis hoodensis) in 12 samic. Da bi vrsto rešili, so Diega (ki sicer tehta približno 80 kilogramov in je dolg približno 90 centimetrov), ki je bil takrat v živalskem vrtu v San Diegu, vključili v program na Santa Cruzu.

Velike galapaške želve veljajo sicer za enega najdlje živečih vretenčarjev – v divjini dočakajo krepko več kot sto let, v ujetništvu pa je bila najstarejša do zdaj stara 170 let.