Mineva namreč 20 let od tragične smrti princese oz. lady Diane, ki zaradi določenih okoliščin še vedno buri duhove in znova obuja teorije zarot. Ob tej priložnosti sta o svoji materi prvič (in zadnjič, kot sta zatrdila) spregovorila tudi njena sinova in osvetlila javnosti do zdaj manj znane podrobnosti.

Sanjsko življenje v soju žarometov
Leta 1981, ko je takrat 32-letni princ Charles prosil za roko lepo, a zadržano vzgojiteljico, so bile premnoge Britanke zelene od zavisti - 19-letna Diana Spencer je imela vse: privilegirano otroštvo, plemiški naziv, lepoto in še zaročni prstan, ki ji ga je poklonil bodoči britanski kralj. A z leti se je izkazalo, da je bil zakon popoln le od zunaj, poleg tega pa se je Diana le s težavo in brez prave opore bližnjih soočala z neizmernim pritiskom javnosti.

Pozneje se je naučila medijsko pozornost obrniti sebi v prid, sčasoma pa jo je začela "izkoriščati" tudi za promocijo in ozaveščanje o pomembnih humanitarnih temah - npr. okužbe z virusom HIV, problematiko protipehotnih min, skrb za revne in izkoriščane ... A njen odnos z mediji je bil vse do bridkega konca v pariškem predoru Alma dvojen - po eni strani je paparace prezirala, skoraj sovražila, ker so jo nenehno nadlegovali, po drugi pa je z veseljem prebirala vse, kar so o njej tabloidi objavili, danes pišejo njeni številni biografi.

Ko se je mlada vzgojiteljica kot simpatija princa Charlesa prvič pojavila v javnosti, so ji dali vzdevek Shy Di (Sramežljiva Di), zdelo se je, da so jo medijski žarometi na začetku skoraj oslepili. Britanska medijska pozornost je bila že ob oznanitvi zaroke z valižanskim princem februarja 1981 ogromna - javnost, navdušena nad mlado, lepo, sicer zadržano, a kljub vsemu popolno bodočo kraljico, je hlepela po najmanjših podrobnostih njenega življenja, na kar mlada Diana preprosto ni bila pripravljena. Verjetno pa si razsežnosti medijske pozornosti, ki ji bo namenjena, niso znali predstavljati niti v - do medijev precej zadržani - Buckinghamski palači.

Obsedena s tabloidi, kot so bili tabloidi z njo
A kljub vsemu je Diani pozornost godila. Kot četrti otrok je bila rojena v staro aristokratsko družino, ki je otroke še vedno vzgajala "po starem" - odmaknjeno od oči staršev, pod budnimi očmi varušk, vzgojiteljic in guvernant, kar se je samo še stopnjevalo po ločitvi staršev. Mlada Diana, vržena pod žaromete, je zato kar hlepela po pozornosti in z vnemo in navdušenjem prebirala vse, kar so o njej napisali, se spominjajo njeni prijatelji. "Neki njen prijatelj mi je razkril, da je vsako jutro ob zajtrku prebrala vse, kar so o njej napisali The Sun, Daily Mirror, Daily Mail in Express, ne nujno v tem vrstnem redu. Šele potem se je lotila pregledovanja svojih zadolžitev in urnika za tekoči dan," je nekaj tednov po njeni smrti zapisal novinar Spectatorja Mark Honigsbaum in dodal, da je bila po drugi strani tudi v tesni navezi z uredniki in izbranimi novinarji, ki jim je po svoji volji metala drobtinice oz. jih obveščala o stvareh, za katere je želela, da pridejo na dan.

"Pravljična ljubezenska zgodba": lepa, a sramežljiva vzgojiteljica in princ
A vrnimo se na začetek: k pravljični ljubezenski zgodbi, ki je bila konec julija 1981 kronana z veličastno poroko. To oziroma poročni sprevod po londonskih ulicah je pred malimi zasloni spremljalo okoli 750 milijonov ljudi po vsem svetu. Želja javnosti po čim več podrobnostih iz zasebnosti takrat še relativno medijsko zadržane kraljeve družine se je z rojstvom bodočega prestolonaslednika Williama leta 1982 in dve leti pozneje še drugega sina Harryja samo stopnjevala. Diana je namreč znala - v nasprotju z drugimi člani kraljeve družine - komunicirati z oboževalci, ki so se v množicah zgrinjali na vsak dogodek, kjer se je pojavila. Stiskala jim je roke, se jim nasmihala, občasno komu namenila besedo ali dve ... In se z vsakim pojavljanjem v javnosti tej še bolj priljubila.

Skoraj takoj je postala tudi modna ikona, zaradi česar se je v medijih pojavljala še večkrat, kot bi se sicer. Njena stilistka Anne Harvey, ki je v 16 letih sodelovanja postala Dianina prijateljica in zaupnica, se ob 20-letnici smrti sprašuje, ali ne bi bilo za Diano morda bolje, če ne bi živela toliko na očeh javnosti, in dodaja, da se počuti delno odgovorno za njen medijski uspeh - konec koncev ji je izbrala nekatere njene najbolj ikonične oprave. "Vse skupaj nam je ušlo iz rok in nihče ni videl nevarnosti (ki jo je prinesla slava, op. a.)," je Harveyjeva pred dnevi dejala za nedeljsko izdajo časnika Telegraph. Harveyjeva, ki je v prvi polovici 80. let delala pri modni reviji Vogue, je v stik z Diano prišla, ko je Buckinghamska palača modno biblijo prosila, naj ji pošlje nekoga, ki bi princesi pomagal pri oblačenju. "Še danes se sprašujem, ali ne bi bilo za Diano bolje, da se jaz in Vogue ne bi vmešala v njeno življenje. Tako bi lahko živela bolj umaknjeno, a srečnejše življenje," pravi, v isti sapi pa doda, da veliko možnosti za kaj takšnega verjetno ni bilo.

"Kar koli že ljubezen pomeni."
Diana je namreč, kot omenjeno, hitro postala najpriljubljenejša članica kraljeve družine, s pozornostjo medijev in javnosti pa delno zapolnjevala praznino in omilila bolečino ob spoznanju, da je njen zakon farsa. Da morda le ne gre za pravljično zgodbo, se je nakazovalo že v - danes slovitem - intervjuju ob zaroki, ko je novinar Charlesa in Diano vprašal, ali sta zaljubljena. Diana je odločno odgovorila: "Seveda." Charles pa dvoumno dodal: "Kar koli že ljubezen pomeni." Pozneje je Diana priznala, da tudi njuna romanca pred poroko ni bila takšna, kot bi morala biti, a se tega takrat sploh ni zavedala - to, da sta se pred poroko videla le 13-krat, in da je občasno tudi po tri tedne ni poklical, se ji je sicer zdelo malo nenavadno, a je menila, da bo po poroki drugače. Po rojstvu sinov sta se zakonca začela oddaljevati, vrstili so se prepiri, pogosto povezani tudi z dejstvom, da je Charles na družinske počitnice vabil svojo prijateljico iz otroštva Camillo Parker Bowles (in njenega moža).

Mediji kot orožje v boju s Palačo
Princesa se je - kljub radosti, ki sta ji jo prinašala sinova - znašla v zlati kletki: imela je vse, le ljubezni, po kateri je hlepela vse življenje, ne. Sredi 80. let je njun zakon de facto razpadel, oba sta uteho poiskala pri ljubimcih, Diana se je z vnemo lotila dobrodelnosti, sočasno pa skrbela za sinova - ob pomoči varuške, seveda. Sočasno se je princesa borila tudi s hudo obliko bulimije, o čemer pa, kot je pojasnjevala desetletje pozneje, ni smela govoriti, saj je bila bolezen videti kot še en njen znak šibkosti. Govorice o razpadu sanjskega zakona bodočega kralja in kraljice so seveda še bolj podžgale medijsko pozornost, pri čemer pa je bilo jasno, da je javnost veliko bolj naklonjena svetlolasi in modrooki nedolžni princesi kot pa oholemu, nedostopnemu (in ne prav čednemu) Charlesu. Diana se je tega dobro zavedala, piše Roxanne Roberts za Washington Post: "Gojila je tesne stike z novinarji, jim laskala in ponujala drobtinice." Robertsova nadaljuje: "Pozneje, v času razhoda in ločitve, so mediji postali njeno orožje v boju proti Charlesu."

Leta 1992 je nato izšla knjiga, ki je predstavljala Dianino veliko zmagoslavje nad možem in kraljevo družino nasploh - biografija Andrewa Mortona z naslovom Diana: Her True Story (Diana: njena prava zgodba). "Palača je bila razjarjena, ko je izvedela, da je Diana na skrivaj sodelovala z Mortonom pri senzacionalistični biografiji," piše Robertsova. V knjigi avtor opisuje princeso kot nedolžno žrtev brezobzirne in hladne kraljeve družine, ki že od prvega dne izkorišča njeno priljubljenost, hkrati pa ji ne nudi nobene opore v težkih trenutkih. Čeprav je bila Diana rojena v aristokratsko družino, se ni zavedala, kaj pomeni biti članica kraljeve družine. Ta jo je pustila, naj se znajde sama, "z manj uvajanja v novo službo, kot ga dobi povprečna blagajničarka", je med drugim zapisal Morton.

Lotila se je tematik, ki so se jih drugi izogibali
Javnost je po izidu knjige kraljico Elizabeto in princa Charlesa začela že skoraj sovražiti, hkrati pa je Diano častila kot pravo božanstvo. K temu so pripomogle tudi njene številne dobrodelne aktivnosti. Že v letu 1988 je opravila 191 uradnih obiskov v raznih dobrodelnih ustanovah, na prelomu desetletja pa se je še intenzivneje začela posvečati tudi "kontroverznim" zdravstvenim tematikam, ki so se jih drugi člani kraljeve družine raje izognili: virus HIV, aids, gobavost, rak.

Leta 1987 se je tako pustila fotografirati, ko je brez rokavic segla v roke bolniku s HIV-om in na ta način naredila korak naprej k destigmatizaciji bolnikov z omenjenim virusom, pozneje je objemala mater Terezo in z njo molila ter tako promovirala njeno delo z najrevnejšimi gobavci v Kalkuti, skušala destigmatizirati raka, se borila proti uporabi protipehotnih min na vojnih območjih Angole in Balkana, pozneje je postala častna pokroviteljica britanskega Rdečega križa ... Njena vpetost v dobrodelne organizacije je mejila že skoraj na nadčloveško - v letu 1991 je tako obiskala oz. se pojavila na 397 dogodkih, večinoma samo dobrodelne narave, bila je pokroviteljica nešteto organizacij, z organizacijo prireditev je zbirala astronomske zneske za različna združenja in tako na svoj način spodbujala vsakdanjo skrb za sočloveka, za revne, bolne oz. tako ali drugače deprivilegirane. "Vedela sem, kaj je moja naloga: morala sem iti ven, spoznavati ljudi in jih ljubiti," je tako pozneje opisala svoje poglavitno življenjsko vodilo.

Poklicu mama se ni želela odpovedati
Ob vseh dobrodelnih dejavnostih pa je bila Diana prva kraljeva mama, ki je aktivno sodelovala pri vzgoji svojih otrok, že vse od rojstva naprej. Odločno se je uprla "nasvetom", katero ime izbrati tako za prvo- kot drugorojenca in zavrnila predlog, naj vzgojo in skrb za otroka raje prepusti tistim, "ki so za to usposobljeni", torej varuškam. Javnost je tako lahko spremljala, kako se Diana z Williamom spušča po vodnem toboganu, se s Harryjem igra v parku ... Sinova je praviloma vzela s seboj na vsako daljšo pot in ju ni puščala doma, kot je to prva leta svojega zakona oz. materinstva delala kraljica Elizabeta, vpisala ju je v vrtec in šolo, skratka, skušala ju je vzgajati čim bolj normalno, da ne bi čutila takšnega pritiska, kot ga je sama. Sočasno pa ju je pripravljala na življenje pod žarometi.

V prvi polovici 90. let je namreč postalo tudi drugim članom kraljeve družine jasno, kako spretno zna Diana manipulirati z javnim mnenjem in pozornost sedme sile usmeriti tja, kjer jo je želela, hkrati pa ohraniti svojo zasebnost. A šele novembra leta 1995 po slovitem intervjuju za BBC z Martinom Bashirjem je Buckinghamska palača priznala poraz in dovolila ločitev. V pretresljivem pogovoru (ki ga je menda pozneje obžalovala) je Diana med drugim razkrila, da "so bili v zakonu vedno trije" in tako odkrito obtožila Charlesa nezvestobe (svojo pa raje zamolčala), prvič je spregovorila o svojem desetletnem boju z bulimijo in depresijo, s čimer je osvetlila tudi ta hitro rastoč družbeni in zdravstveni problem, sočasno pa kraljevo družino obtožila, da se je želijo znebiti.

Namig novinarju, ki mu je sledilo medijsko obleganje
Ravno ta del je dve leti kasneje znova stopil v ospredje, ko je javnost pretresla novica, da je umrla v tragični avtomobilski nesreči - skupaj s playboyem Dodijem al Fayedom, s katerim se je začela dobivati le nekaj tednov prej (pa še to, kot trdijo njeni zaupniki, le zato, da bi v dolgoletnem skrivnem partnerju, kirurgu Hasnatu Khanu, vzbudila ljubosumje), je namreč pozno zvečer 30. avgusta 1997 skozi stranski vhod zapustila hotel Ritz v Parizu v limuzini, ki jo je vozil pomočnik vodje varnosti v hotelu Henri Paul. Istega dne dopoldne je Diana poklicala enega svojih najljubših novinarjev Richarda Kaya, ki je poročal za Daily Mail, in mu "razkrila", da se želi umakniti iz javnosti, ne pa tudi iz svojih dobrodelnih dejavnosti, ob tem pa namignila, da se bo "morda poročila, morda pa tudi ne", navaja Roxanne Roberts. Tabloidi so ponoreli. Pred hotelom se je utaborilo več deset novinarjev in fotografov ter nestrpno čakalo razvoj dogodkov. Ko so v zgodnjih jutranjih urah videli izpred hotela oddrveti limuzino, so skočili v avtomobile in na motorje ter se pognali za njo.

Le nekaj kilometrov kasneje je limuzina trčila v podporni steber pariškega predora Alma. Voznik in Fayed sta umrla takoj ob nesreči, 36-letna Diana je preživela prevoz v bolnišnico, kjer je umrla, edini preživeli pa je bil njen osebni stražar Trevor Rees-Jones, a je v nesreči utrpel hude poškodbe možganov, zato se nesreče ne spominja dobro. Prvi, ki so po trčenju prispeli na kraj dogodka, so bili paparaci, ki so jim sledili. "Mislim, da se je bilo najtežje sprijazniti z dejstvom, da so isti ljudje, ki so jo pregnali v tisti tunel, nato fotografirali nesrečo, medtem ko je ona umirala na zadnjem sedežu avtomobila," je pred dnevi v posebnem BBC-jevem dokumentarcu ob 20-letnici Dianine smrti dejal princ Harry in dodal, da je preiskava pokazala, da je bila še živa in pri zavesti, ko so jo fotografirali. "Imela je sicer hude poškodbe glave, a je bila še živa," je Harry razkril v dokumentarnem filmu Diana, 7 dni, ki se posveča dogodkom med dnem njene smrti in pogrebom 6. septembra.

Številne preiskave, isti sklep: bila je nesreča
Omenjene fotografije sicer niso bile nikoli objavljene, so pa bile uporabljene v številnih preiskavah, ki so sledile nesreči - prvo je takoj sprožila francoska policija in pridržala šesterico fotografov (pozneje so jih celo obtožili povzročitve smrti iz malomarnosti, a na koncu obtožbe opustili). Sledile pa so tudi britanske preiskave, predvsem zaradi vsesplošnega prepričanja javnosti, da so Diano na zahrbten način umorili, ukaz za to pa naj bi prišel iz kraljeve palače. Podobne teorije zarot se pojavljajo vsakih nekaj let - predvsem ob podobnih obletnicah, kot je 20-letnica njene smrti -, a vse preiskave do zdaj so pokazale isto: Dianina smrt je bila splet nesrečnih okoliščin, saj je bil voznik pod vplivom alkohola, vozil je prehitro, kar pa je bila tudi posledica želje, da ubeži sedmi sili.

K sumom, da za Dianino smrtjo stoji kraljeva družina, ki je v njej videla grožnjo monarhiji (čeprav Diana po ločitvi ni več nosila naziva princese), je veliko prispevala tudi Diana sama, ki je zadnja leta življenja pogosto namigovala, "da se je želijo znebiti", posebej globoko naj bi jo menda sovražil kraljičin mož, princ Filip. Britanska javnost je ob tem kraljici globoko zamerila tudi njeno neodzivnost v dneh po Dianini smrti, češ da je mirno dopustovala naprej, kot da se ni nič zgodilo. Že Sally Bedell Smith, avtorica kraljičine neuradne biografije, je pred leti to teorijo ovrgla s pričevanji Elizabetinih najožjih sodelavcev in sorodnikov, ki so zatrdili, da je želela kraljica zgolj obvarovati mlada princa pred dodatnim pritiskom v že tako hudih trenutkih in jima nuditi vso oporo v času žalovanja.

V že omenjenem dokumentarnem filmu sta to potrdila tudi William in Harry, ki sta zatrdila, da je imela njuna babica v tistih trenutkih v mislih predvsem njiju in da je prvič v življenju nekaj drugega postavila pred vlogo kraljice. Oba sta zatrdila, da sta še danes hvaležna babici, da je v varnem zavetju posestva Balmoral pred 15- in 12-letnikom skrivala časopise, ki so poročali o vsaki najmanjši podrobnosti nesreče, ju tolažila in se jima pomagala soočiti z izgubo ljubljene matere. Harry je ob tem poudaril, da je neizmerno hvaležen tudi očetu: "Verjetno je ena najtežjih stvari za starša, ko mora otroku povedati, da mu je umrl drugi starš. Kako se človek s tem sploh sooči, ne vem. Vem pa, da je bil ves čas ob nama." "Trudil se je po svojih najboljših močeh," pa je dodal William.

Žalujejo, a je "sploh niso poznali"
Princa sta se v javnosti pojavila šele na dan pogreba, ki ga je v živo prek malih zaslonov spremljalo dve milijardi ljudi. V družbi očeta Charlesa, dedka Filipa in strica Charlesa Spencerja sta stopala za materino krsto, njuno bolečino pa je spremljal ves svet. Danes priznavata, da je bila to "ena najtežjih stvari", ki sta jih v življenju izkusila, a je šlo za soglasno odločitev tako njiju kot družine. Čeprav je bilo hudo, je vesel, da je bil del materinega pogreba, je dejal Harry, William po drugi strani pa poudaril, da danes podobne odločitve verjetno ne bi sprejeli. Princa sta ob tem priznala, da nista razumela reakcije javnosti, ljudi, ki so dan za dnem prinašali cvetje in prižigali sveče pred Dianino rezidenco, Kensingtonsko palačo: "Saj je sploh niso poznali."

Sama sicer najbolj obžalujeta, da nista imela časa za daljši zadnji pogovor z mamo, ki ju je na Škotsko, kjer sta počitnice preživljala z očetom, babico, s strici in tetami ter z bratranci in s sestričnami, poklicala iz Pariza. "Harryju in meni se je tako mudilo nazaj igrat, da sva komaj čakala, da se bo poslovila ... Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, bi se verjetno odzval drugače," je v dokumentarcu dejal William in dodal: "Ne vem, ali se spomnim, kaj vse sem takrat rekel, ampak še vedno se spomnim, in to bom verjetno obžaloval vse življenje, kako kratek je pogovor bil."

Kljub vsemu, kar je bilo o njuni materi za časa življenja in dveh desetletjih po smrti zapisanega in povedanega, pa Diano ohranjata v pristnem otroškem spominu: "Zelo je bila zabavna," pravi Harry in dodaja, da mu je dostikrat rekla, "da lahko kaj ušpičim, samo poskrbeti moram, da me ne ujamejo." William, ki je zdaj tudi sam oče štiriletnemu Georgeu in dveletni Charlotte, pa si predstavlja, da bi bila Diana popolna babica: "Otroka bi ljubila do onemoglosti." "Bila bi zelo, zelo naporna babica, prava nočna mora," je dodal v smehu in nadaljeval: "Verjetno bi prišla ravno, ko bi se otroka kopala, povzročila vsesplošno vznemirjenje ... Vsepovsod bi bili mehurčki in voda, nato pa odšla."

"Želela bi si biti kraljica ljudskih src."
Ob 20-letnici smrti se sicer njeni oboževalci tudi tokrat zgrinjajo pred Kensingtonsko palačo, kjer so odredili poseben del, namenjen cvetju in svečam. Nekaj je gotovo: ljudje, ki so jo oboževali in ki v njej še danes vidijo navdih za dobroto do sočloveka, je ne bodo nikoli pozabili. In tako se je uresničila njena želja, ki jo je leta 1995 zaupala Martinu Bashirju: "Vedno sem vedela, da ne bom nikoli kraljica. Želela pa bi si biti kraljica ljudskih src." In to je prav gotovo še danes.