300 strani je potrebnih, da je Lorenova izpovedala svoje življenje, knjiga z naslovom Yesterday, Today and Tomorrow - My Life, ki jo je igralka poimenovala drevo spominov, pa vsebuje tudi stare fotografije, pisma in sporočila od legendarnih Caryja Granta, Franka Sinatre, Audrey Hepburn, Richarda Burtona, Marcela Mastroiannija ...

Knjiga vsebuje veliko sočnih zgodbic - Sophia pove, kako je leta 1967 med snemanjem filma Countess from Hong Kong zavrnila Marlona Branda: "Kar naenkrat je položil svojo roko name. Mirno sem se obrnila in mu pihnila v obraz kot mačka: Da ne bi nikoli več storil česa takega! Nikoli več! Bil je tako majhen, nemočen, skoraj žrtev svoje lastne slave. Nikoli več ni ponovil tega, ampak bilo je zelo težko pozneje sodelovati z njim."

Cary Grant je bil drugačna zgodba - zaljubila sta se med snemanjem filma The Pride and the Passion, čeprav je bila Sophia že romantično povezana s svojim bodočim možem Carlom Pontijem. Grant je imel 52 let, ona 22, le korak ju je ločil od poroke, a se to na koncu ni zgodilo. Knjiga vsebuje tudi romantična pisma, ki sta si jih zvezdnika pošiljala.

Naslov knjige izvira iz tridelne komedije velikega italijanskega režiserja Vittoria De Sica, v katerih je Sophia odigrala različne vloge. Zdi se, kot da "jutrišnji" del še ni končan, saj igralka še ne namerava reči "addio" igralstvu - letos se je na platnih pojavil njen zadnji film, gre za adaptacijo romana Jeana Cocteauja The Human Voice.

Vsakič, ko Lorenova praznuje jubilej, gre v Italiji za dogodek, ki ga praznuje vsa Italija, kar kaže na to, za kakšno zvezdo gre. Na enem izmed televizijskih kanalov v Italiji tako že ves teden predvajajo filme igralke, ki je osvojila dva oskarja, prvega leta 1961 za nastop v filmu De Sice La Ciociara (Two Women). Pri sosedih potekajo tudi različne fotografske razstave, okrogle mize, na katerih se govori o neverjetnem uspehu igralke, ki jo je iz revnega življenja potegnil filmski producent, s katerim se je pozneje tudi poročila. Carlo Ponti je tako ustvaril, kot je dejal v preteklosti eden izmed italijanskih kritikov, najboljši italijanski izvoz po testeninah.

Knjiga se začne tako, da igralka med pripravami na božično večerjo s sinovoma in štirimi vnuki odide v svojo spalnico, odpre torbo skrivnosti in začne pripovedovati svojo neverjetno zgodbo.

Sofia Villani Scicolone (svoje ime je pozneje spremenila v Sophia, za priimek pa je vzela svoj umetniški priimek Loren) je bila rojena kot nezakonski otrok 20. septembra 1934 v Rimu. Njena mama Romilde Villani je bila igralka, oče Riccardo Scicolone pa se z nosečnico ni želel poročiti. Odraščala je v Pozzuoliju, revnem mestu blizu Neaplja, kako težko je bilo njeno življenje, pa govori podatek, da je morala za hrano prositi ameriške vojake med drugo svetovno vojno. Sophia je bila tako suhljate postave, da se je je prijel vzdevek prekla.

Njena mama jo je v upanju na boljše življenje odpeljala v Rim, Sophia pa je denar služila z manekenstvom in udeležbo na lepotnih tekmovanjih, na enem izmed teh pa jo je opazil Carlo Ponti, ki ji je ponudil prvo filmsko vlogo, pozneje pa je soustvarjal njeno filmsko kariero. Sophia in Carlo, ki je umrl leta 2007 v 94. letu starosti, sta bila poročena več kot pet desetletij.

V knjigi igralka med drugim opisuje 17 dni, ki jih je preživela v zaporu zaradi suma utaje davkov. Takrat je za vse krivila svojega računovodjo.

Knjiga je v Italiji že izšla, decembra pa bo izšla tudi prek luže.

Nagrade in nazivi
Sophio je leta 1991 revija People uvrstila na seznam 50 najlepših ljudi na svetu, 1995 pa je Empire magazine njeno ime objavil med 100 najbolj seksi filmskimi igralkami in igralci v zgodovini človeštva. 1,74 metra visoka Sophia je ena od osmih žensk, ki je nosila olimpijsko zastavo na zimskih olimpijskih igrah v Torinu leta 2006. Krstna botra Drew Barrymore pa se je pri 72 letih nastavila pred fotografski objektiv za izdajo slavnega Pirellijevega koledarja za leto 2007.

Za svoje delo je prejela okoli 60 različnih nagrad, med njimi dva oskarja. Najbolj je zaslovela v filmih The Cassandra Crossing iz leta 1976, Una Giornata particolare iz leta 1977 in v filmu Prêt-à-Porter iz leta 1994. Večino njenih filmov je produciral njen mož, največkrat, trinajstkrat, pa je na velikem platnu z njo zaigral Marcello Mastroianni.