Na vprašanje, ali so njene filmske kolegice kdaj ljubosumne nanjo, ker je tako lepa, se je le nasmehnila in citirala slavnega pisatelja Oscarja Wilda: "'Lepota traja samo pet minut, če je ne spremljajo še druge kvalitete.' Ne verjamem, da bi mi uspelo zgraditi takšno igralsko kariero in doseči status, kakršnega imam danes, če bi bila samo lepa. Režiserji vas po navadi ne kličejo zaradi lepote, temveč zaradi talenta."

Monica je priznala, da rada počne vse, igra v hollywoodskih filmih z ogromnim proračunom in v nizkoproračunskih gledaliških predstavah. Svoje filme pa pogleda enkrat, največ dvakrat.

V nadaljevanju si lahko preberete kratek intervju s slavno igralko.

Vam je vaša lepota na začetku igralske kariere predstavljala oviro?
Seveda. Veliko lepih žensk si želi uspeti v zabavni industriji, vendar jih je le malo talentiranih. Jaz sem v svet filmov prišla iz sveta mode in manekenstva, kar je bila še dodatna ovira in zato sem se morala dokazati dvakrat. Lepota je samo maska in da bi dokazali, da ste več kot le lep obraz, morate masko razbiti in pokazati svoj pravi jaz.

Imate občutek, da ste se morali neprestano dokazovati?
Da, ampak menim, da je to v naravi vsakega igralca, da se z vsako novo vlogo dokaže. Na začetku sem se morala najprej dokazati sama sebi, nato drugim. Danes je ravno nasprotno: sebi mi ni treba več nič dokazati, drugim pa. Zato kar naprej iščem nove igralske izzive, saj se ne maram ponavljati. Film Nepovratno je bil na primer en tak izziv, vendar zdaj zagotovo ne bom več igrala v filmu, v katerem me posiljujejo in tepejo.

Zdi se, da vas privlačijo kontroverzni filmi, ki raziskujejo temno stran človeškega uma.
Rada imam težke filme, filme, ki obravnavajo zahtevne teme, ki razburjajo, izzivajo, filme, ki sprožajo diskusije in izzivajo polemike. Mislim, da je to moja primarna igralska izbira, rada imam takšne težke izzive in mislim, da sem zato postala igralka. Raziskovanje človeškega uma skozi igranje je zanimivo, saj tako raziskujem tudi sama sebe.

V filmih govorite italijansko, francosko, angleško … Ali je izziv tudi v snemanju filmov v različnih jezikih?
Jezik je lahko drugačen, vendar je pristop vedno enak. Izziv predstavlja vloga, ki je lahko bolj ali manj težka, jezik pa je le sredstvo, ki se mu prilagodim. Če želim še naprej graditi svojo kariero, moram snemati povsod po svetu. Čudovito bi bilo, če bi lahko igrala samo v italijanskih ali francoskih filmih, vendar to ni dovolj. Mislim, da imam kot evropska igralka odličen položaj, saj lahko igram v Ameriki, Evropi in Aziji. Ameriške igralke nimajo te sreče; če jim ne uspe v Hollywoodu, si morajo poiskati drug poklic.

Vam Hollywood nikoli ni predstavljal cilja?
Ne v smislu, da bi imela kariero samo tam. Ustreza mi, da od časa do časa posnamem kakšen ameriški film, vendar živim in delam v Evropi. Mislim, da je to najboljša možnost. Nikoli nisem razmišljala, da bi se preselila v Los Angeles. To me ne zanima.

Ali gledate kdaj svoje filme?
Večinoma si jih ogledam na festivalih in premierah, na katere sem povabljena, zasebno pa zelo redko. Enkrat, morda dvakrat, lahko pogledam film, v katerem igram, nato pa me ne zanima več. Lastnega filma ne morem gledati kot povprečen gledalec, ali mi je dolgčas ali pa preveč analiziram. Filma, v katerem igram, ne morem gledati sproščeno in objektivno.

Kaj pa filme vašega moža Vincenta Cassela? Lahko gledate njegove filme?
To je nekaj povsem drugega. Vincenta na velikem platnu lahko doživim kot igralca, včasih me celo preseneti. Šokirana sem bila, ko sem ga videla v filmu Državni sovražnik. Fantastično je upodobil tistega francoskega kriminalca. Nisem ga mogla prepoznati, mislim, da je to njegova najboljša vloga do zdaj.

Se kdaj pogovarjata o svojem delu? Si svetujeta?
Ne, nikoli. Imava ločena življenja, živiva vsak v svojem svetu. On ima svoje prijatelje, jaz svoje, on ima svojo kariero, jaz svojo. Čeprav sva poročena, sta najini življenji različni. Občasno zapustiva svoja svetova in se srečava, sicer pa živiva ločeno. Oba sva zelo neodvisna in tak način življenja nama ustreza.

Ali se je s takšnim načinom življenja težko posvetiti vzgoji otroka?
Ni enostavno, vendar vzgoja otrok kot taka ni enostavna. Mogoče se najin način življenja drugim ljudem zdi nenavaden, morda celo ekscentričen, vendar nama ustreza.

Kako se spominjate svojega otroštva, so bili vaši starši strogi?
Moji starši so bili do mene zelo dobri, imela sem srečno otroštvo, vendar sem bila zelo svojeglava. Otroci so ves čas pod pritiskom staršev, pravil in obveznosti: vsako jutro moraš v šolo, moraš delati naloge, moraš se obleči, kot ti naroči mama, moraš pojesti, kar ti dajo na mizo, moraš v posteljo, čeprav nisi zaspan ... Vse te pritiske otroci dojamejo kot nasilje in prisilo, zato je povsem normalno, da se kdaj jezijo in žalostijo. Tako otroci kot odrasli si želijo nadzor, svobodo izbire in neodvisnost.

Kje je zdaj vaš dom?
Živim med Londonom, Parizom in Rimom. Najina hči brez težav govori angleško, francosko in italijansko, menja med enim in drugim, kot bi menjal radijske postaje. Do zdaj zanjo še ni bilo pomembno stalno prebivališče, vendar zdaj, ko ima šest let, se morava odločiti, kam bo hodila v šolo. odločava se med New Yorkom, Parizom, Rimom in Londonom.

Ali hči razume, s čim se mama ukvarja?
Niti ne. Veste, kaj mi pravi? 'Mama, jaz želim biti kot ti. Nočem imeti službe, želim samo potovati, spati v finih hotelih in hišah ter biti mama.' (smeh)"

Torej bo morda šla po maminih stopinjah.
Če se tako odloči, ji ne bi tega preprečila. To je čudovit poklic. Seveda je tudi zelo tvegan, vendar igra je velika ljubezen in strast in ne obstaja sila, ki bi vam preprečila, da se odpoveste tej karieri. Zelo pomembno je, da imate močen karakter in da ste duševno stabilni. Če niste dovolj močni, da sprejmete poraze, niti ne poskušajte.