Zvezdniška moč Bogarta sega precej prek njegovega ciljnega občinstva - t. i. "največje generacije", katere življenja sta oblikovali velika depresija in druga svetovna vojna. Dotaknil in navdihoval je generacije in generacije, njegova slava je prešla ameriške meje, njegov slog je še danes sinonim za kakovost, njegova drža ideal za številne nadobudne igralce (in moške, navsezadnje).
Z njegovo smrtjo leta 1957 je njegova zvezda samo še rasla - sprejeli so ga t. i. "baby boomerji", tuje občinstvo in drugi gledalci, ki so jih popolnoma očarale njegove upodobitve pristnih, močnih likov, ki še vedno prestajajo preizkus časa.
Avra, ki sije okoli njegovega dela, še ni zbledela. Pred 12 leti je Ameriški filmski inštitut Bogarta uvrstil na prvo mesto največjih hollywoodskih zvezdnikov vseh časov - le eno izmed številnih posmrtnih priznanj, ki mu je bilo podeljeno. V knjigi Silak brez pištole: življenje in izjemno posmrtno življenje Humphreyja Bogarta (Tough Without a Gun: The Life and Extraordinary Afterlife of Humphrey Bogart) nekdanji filmski kritik revije Time Stefan Kanfer pravi, da Bogartov še kar trajajoči uspeh najverjetneje ne bo nikdar zasenčen.

Bil je moški, danes pa so fantje
Po Kanferjevih besedah so danes dominantna ciljna publika postali najstniki in 20-letniki, medtem ko so v Bogartovih časih v kino hodili ljudje vseh starosti. Poleg tega je Bogart zvezdniški status dosegel šele pri 42 letih v vlogi Sama Spada v Malteškem sokolu (1941), ki so mu sledile še klasike (in odrasle vloge) kot Casablanca, Zaklad Sierra Madre in Afriška kraljica, za katero je prejel oskarja.
Kanfer Bogartovo možato privlačnost postavlja v nasprotje z današnjimi zvezdniki Hollywooda - ki so pretežno mladostnega videza in bolj nezreli (ob tem navaja Johnnyja Deppa, Toma Cruisa in Tobeyja Maguirja). "Vsake toliko časa kolumnisti nekega mladega igralca označijo za novega Clarka Gabla, za novega Jimmyja Stewarta, za novega Marlona Branda," piše Kanfer. "Nihče pa ne trdi, da je odkril novega Humphreyja Bogarta. Z razlogom. Pred njegovim prihodom mu ni bilo enakega; po njegovem izhodu mu ni bilo enakega."

Ko ti ne uspe nič ... poskusi z igro
V New Yorku rojen Bogart je bil sin edinec premožnega zdravnika in priznane ilustratorke. V svet filma je zašel dokaj po naključju - potem ko ni imel uspeha pri nobeni drugi službi, druge možnosti pa niso obetale. Iz elitnega kolidža so ga izključili, nato se je med prvo svetovno vojno pridružil mornarici.
Prodor mu je uspel leta 1934, ko je dobil vlogo pobeglega zapornika Duka Manteeja v broadwayski uspešnici Okameneli gozd - vlogo je dve leti pozneje ponovil še na velikem platnu. Že takrat je imel dodelan svoj tipično "bogeyjevski" nastop: ustnice, povlečene nazaj po vsakem stavku, edinstven izgovor sičnikov, pri katerem je zvenel na trenutke obotavljajoč in deški, na trenutke pa rahlo zloben.
Bralci v Kanferjevi knjigi spremljajo vzpon Bogartove kariere: od gangsterskih B-filmov do njegovih nepozabnih vlog v zlatih 40. in 50. letih. Med njimi izstopa Casablanca, ki ga je izstrelila med superzvezdnike in ki za številne filmoljube ostaja najboljši film vseh časov.
Epska romanca
Kanfer pobrska tudi po Bogartovem zasebnem življenju, vključno z njegovimi tremi kratkimi in burnimi zakoni, ki so bili le predigra za njegovo burno, epsko dvorjenje Lauren Bacall, ki se je začelo na snemanju Imeti in ne imeti. On je bil takrat star 45 let, ona jih je štela komaj 19. To je bil začetek ene največjih hollywoodskih romanc vseh časov.
V knjigi izvemo tudi, kako je bil zaradi svojega svobodomiselnega političnega nazora občasno tarča kongresnih preiskovalcev, ki so v svojem lovu na čarovnice hoteli razkrinkati članek komunistične stranke v Hollywoodu.
A morda najbolj edinstveno pri Bogartu je, po kateri poti je šla njegova kariera potem, ko je umrl za rakom. Kinomatograf v bližini univerze Harvard je začel predvajati Casablanco in s tem sprožil kult Bogarta, ki se je razširil še na druge univerze. Potem ko je Jean-Paul Belmondo v À bout de souffle režiserja Jean-Luc Godarda začel posnemati Bogartov manierizem, so njegov slog začeli posnemati še drugi režiserji novega vala. Še Woody Allen ni mogel ostati ravnodušen ob Bogartovem čaru v filmu Zaigraj še enkrat, Sam (Play It Again, Sam), aluzija na njegov sloviti stavek iz Casablance.