do zdaj - samo prva sezona je stala 100 milijonov dolarjev - tako zavlekla. Epska, izjemno ambiciozna serija mora navsezadnje manevrirati med divjim zahodom in futurističnim laboratorijem.

Tako se nam v enem prizoru pred očmi razprostrejo kanjoni ameriškega jugozahoda, ko Ed Harris kot glavni zlobec po pečinah preganja žrtve in jim sadistično pušča kri, že v drugem pa sledi pogled v sterilni, futuristični laboratorij, kjer ekipa znanstvenikov in tekstopiscev ustvarja zgodbo in like zabaviščnega parka prihodnosti - Westworlda.

Westworld, zgrajen kot divji zahod za premožne, zdolgočasene obiskovalce, ki iščejo ultimativno dogodivščino, je poseljen z androidi, ki so tam za zabavo obiskovalcev - ti jih lahko po mili volji opazujejo, jih nadlegujejo, celo posiljujejo in, če so izčrpali že vse svoje sprevržene fantazije, pokončajo. Upravitelji parka nato samo prižgejo luči in prestreljene robote odpeljejo na "reprogramiranje".

Težava nastopi, ko nekateri od robotov začnejo kazati malce preveč človeške znake in sumiti, da jih upravlja višja sila. Upravitelji rešitev za to "trenutno težavico" iščejo v prenastavitvah sistema posameznih androidov, nekatere odstavijo, kar pomeni, da jih pošljejo v zlovešče, tesnobno skladišče negibnih lutk, da pa obiskovalci parka ne bi posumili, da kaj uhaja izpod nadzora, mimogrede inscenirajo divjo streljačino v slogu obračuna pri OK Corallu.

O nasilnih radostih in nasilnih koncih
"Te nasilne radosti imajo nasilne konce," kar z zabodenim pogledom ponavlja protagonistka med androidi Dolores (Evan Rachel Wood), je fraza, ki je očitno za Westworld ključnega pomena, a kakšen ta je, za zdaj še ne vemo. Vseeno za serijo, ki je sicer predelava kultnega filma Michaela Crichtona iz leta 1973, kot izvršni producent stoji tudi J. J. Abrams, tako da lahko samo upamo, da se Westworld ne bo sprevrgel v novi Skrivnostni otok (Lost), kjer so se ustvarjalci tam nekje proti koncu že povsem izgubili.

Za zdaj je videti, da ima Westworld, pod katerega sta se podpisala Jonathan Nolan (brat Christopherja Nolana) in Lisa Joy, bolj dodelan koncept, vseeno pa v prvih dveh epizodah poda toliko nastavkov, da nikakor ne gre za izdelek, ki bi ga lahko spremljal polprisoten, po napornem dnevu v pisarni.

Kritiki seriji pojejo hvalo in pišejo, da bo brez težav zapolnila vrzel Igre prestolov, ki bo na HBO-ju zavela po izteku zadnje, osme sezone, vsekakor pa ima podobno afiniteto do prikazovanja nazornega nasilja in, do neke mere, tudi spolnosti, čeprav je bilo posilstvo v prvi epizodi Westworlda zgolj implicirano, ne pa tudi konkretno prikazano.

Vseeno pa so očitki, da serija zapada v nevarno past uresničevanja najbolj sprevrženih človeških fantazij, vse pod pretvezo, da gre samo za robote, verjetno na mestu. Tisti, ki vlečejo niti marionet v parku, te brez težav skalpirajo, prepuščajo posiljevalcem, morijo matere pred očmi otrok, odslužene prostitutke pa gladko vržejo v "robotoreznico", ko obiskovalci ne pokažejo (več) dovolj zanimanja zanje.

Pasti Westworlda
Kritika sodobne družbe hitre gratifikacije užitkov, HBO-jeva verzija Krasnega novega sveta in Živalske farme ali zgolj še en užitek za prav tisto družbo? Meja je tanka. "Si predstavljaš, kako zaf***i bi bili, če bi se ti ubogi pizduni kadar koli spomnili, kaj jim obiskovalci vse počnejo?" vpraša ena od programerk med "čistilno akcijo" enega od androidov.

Nolan to opravičuje takole: "Te vrste nasilje, ki se pojavlja v naši seriji, kjer se lahko gostitelje muči, žrtvuje in ubije, nato pa se jih samo resetira in vrne v njihov svet, predstavlja dve ideji: Prva - uau, je to zaj***o in upam, da dobijo priložnost pobegniti ali pa da obiskovalci dobijo vsaj neko kazen. Druga ideja pa je, da je v tem tudi neka čudna vrsta moči. Eden od robotov reče: "Umrl sem že milijonkrat. J***o odličen sem v tem. Kolikokrat si pa ti umrl?" To vprašanje, ta ideja, da so gostitelji simultano večne žrtve tega kraja, pa tudi, da jim daje določeno moč in jih zaznamuje kot vrednostno drugačne od nas, se meni na ravni značajev zdita zelo vznemirljiva."

Vsekakor je serija posneta vrhunsko - od veličastne kulise, inteligentnega tempiranja, posebnih učinkov in impresivne kamere do izvirnega vkomponiranja alternativnih rockovskih klasik v instrumentalno izvedbo starega klavirja v saloonu, tako da zakrknjeni kavboji vlivajo vase en kozarček viskija za drugim, Thandie Newton kot madame westworldovskega bordela pa sloni ob klavirju, iz katerega donijo priredbe No Surprises od Radiohead, Black Hole Sun (Soundgarden) in Paint it Black (Rolling Stones). HBO je vsekakor znova zadel v polno.