Njegove slike in videoinstalacije so razstavljene po umetniških galerijah, je študent doktorskih študijev na različnih uglednih univerzah, piše kratke zgodbe in poezijo, gostuje v "TV-žajfnici" General Hospital, pri tem pa še vedno flirta z visokoproračunskimi filmi, kakršen je Jej, moli, ljubi.
Njegovo vijuganje med vsemi področji kulturnega udejstvovanja sproža razprave po forumih in blogih, o njem pa z zanimanjem pišejo največji svetovni mediji, kot denimo New York Times, ki se je lotil obsežnega portreta 32-letnega zvezdnika. Franco se je na intervju temeljito pripravil - še preveč, morda, a pač ima izredno rad raziskave vseh vrst. Pa naj bodo to priprave na film in dolgotrajno vživljanje v vlogo ali pa priprave na srečanje s sedmo silo.
Metodni igralec na tretjo potenco? Ali pa zgolj, kot večina hollywoodskih lepotcev, rad govori o sebi? "Včasih mi ni bilo všeč," prizna. "A zdaj, ko se ukvarjam z veliko stvarmi, ki me zanimajo, ne le igro, me ne moti govoriti o tem. Poleg tega se tudi ne zdi več toliko, da zgolj prodajam izdelek studia, ampak bolj, da imam lahko diskusije o stvareh, v katerih uživam."

Bitnik 21. stoletja
V Howlu, naslednjem filmu, o katerem razpravlja in ga ne prodaja, Franco igra mladega Allena Ginsberga. Večino filma, ki je posnet v črno-beli tehniki, Francov lik slovitega pesnika nevidnemu sogovorniku pripoveduje o svoji pesmi Howl. To ni ravno recept za filmsko uspešnico. Franco je avtorja filma, Jeffreyja Friedmana in Roba Epsteina, spoznal na snemanju Milka, ki ga je režiral Gus Van Sant, izvršni producent Howla, in sprejel vlogo, še preden je film sploh dobil financiranje. "Jamesova privolitev nam je dala krila in izjemno veliko kredibilnosti," pove Friedman.
Franco, morda najbolj znan po vlogi v vseh treh filmih o Spidermanu, se je na vlogo pripravljal z gledanjem intervjujev, prebiranjem Ginsbergove biografije, pogovori s strokovnjaki, še celo Ginsbergovih "piflarskih" očal ni snel. "Rad se šalim, da je bitnik 21. stoletja," pove Epstein o Francu. "A res ima to senzibilnost. Zelo ga zanima in navdušuje eksperimentiranje in raziskovanje možnosti umetnika."
Od knjige do pesmi
Med pripravami za Howl je bil Franco vpisan v podiplomske programe na Newyorški univerzi (film) ter univerzi Columbia in brooklynskem kolidžu (pisanje). Več mesecev je na predavanja hodil ob poslušanju Ginsbergove interpretacije Howla na svojem iPodu, da bi se glas poeta "vtisnil v njegovo glavo".
Franco je za šolo posnel tri kratke filme o pesmih, trenutno pripravlja projekt o Hartu Cranu, ki ga bo režiral, v njem pa bo tudi igral, poleg tega pa obiskuje še peti semester še enega podiplomskega programa, in sicer poezije na kolidžu Warrena Wilsona. Akademska preobremenitev ni ravno nekaj, po čemer bi sloveli igralci, a Franco je šel močno prek nje. Njegov newyorški galerijski prvenec, The Dangerous Book Four Boys, je na ogled v galeriji v Spodnjem Manhattnu. Njegova prva knjiga, Palo Alto, izide oktobra.
Zdaj še na Yale
Po tem pride 127 ur, filmska različica oskarjevca Dannyja Boyla, resnične zgodbe pohodnika, ki si je bil prisiljen odrezati lastno roko, potem ko je bil pet dni ujet v odmaknjenem utaškem kanjonu. Franco tudi v tem filmu preživi večino časa na platnu sam. Ta mesec začenja doktorski program angleščine na Yalu. "Ne bi smel reči, da delam toliko stvari, ker začenja čez nekaj časa zveneti že smešno," pojasni Franco.
Nato opiše še nekaj drugih projektov. Poletje je preživel v Vancouvru, kjer je snemal film Cezar: Upor opic (naslov, ob katerem zavije z očmi). Večino časa je preživel v svoji hotelski sobi, kjer je snemal videe za Sundance in montiral preostale projekte. Iz hotela se je izmuznil le, da si je ogledal Izvor in Somrak: Mrk. "Všeč mi je, kako jim uspe obrniti vse na seks, a dejansko nikdar ne seksajo," pove o franšizi Somrak.
Logični obrat
V živo je Franco neuraden, a izrazit in izjemno karizmatičen. Zapre oči in dela obrazne grimase, ko vam opisuje svoje ideje, kot da bi bil sredi še posebej zadovoljujočega notranjega dialoga. Na njegovo poezijo in knjige ima njegov zvezdniški status še najmanj vpliva, pove, a ve, da jih bodo ljudje kljub temu gledali prek zvezdniške prizme. "Film je moja služba. Ostalo je čista izraznost."
Svojo hiperproduktivnost lahko delno pripiše vzgoji. Njegovi starši so se med drugim ukvarjali s slikanjem, z razvojem računalniških programov, reformo izobraževalnega sistema in otroškimi knjigami.

Francov prehod od glavnega igralca do intelektualca ne preseneča Setha Rogena, Francovega soigralca v kultni seriji Freaks and Geeks in v filmu Ananas Ekspres. "Če kaj, je bilo čudno, da je sploh kdaj šel po poti filmskega zvezdnika," pove. "Zdelo se mi je kot zadnja stvar na svetu, ki bi se je on lotil z veseljem."
Franco je zdaj kot "pravi" umetnik srečnejši, čeprav njegovi nefilmski projekti niso naleteli na kakšno večjo odmevnost ali odobravanje kritikov. "Vse, kar lahko naredim," se skorajda opravičuje, "je, da v vsak svoj projekt vložim veliko dela."
Je le "zgolj" ambiciozni študent, ne pa nadčlovek.