Cepljenje ima precej daljšo zgodovino, kot bi pomislili intuitivno. Ni le stvar 20. stoletja, ampak so njegovi zametki stari precej več. Bolezen, ki je človeštvu med številnimi epidemijami, s katerimi se je srečevalo, pustila izjemno veliko škode in strahu, so bile črne koze. Te so tudi prve spodbudile nekakšne zametke cepljenja, zapisi o tem obstajajo že v starokitajskih in staroindijskih virih iz časa okoli leta 1000 pr. n. š. Šlo je za tako imenovano variolizacijo, pojasnjuje zdravnica in profesorica zgodovine medicine, dr. Zvonka Zupanič Slavec. "Eden od načinov je bila izdelava in uporaba cepiva iz krast bolnika s črnimi kozami. Iz teh krast, ki so se sušile na soncu, so izdelali praške, ki so jih utirali v kožo ali pa so jih vpihnili v nos zdravim ljudem, da bi jih s tem zaščitili pred okužbo." Gledano z današnjega stališča so torej virus v krastah s sušenjem na soncu inaktivirali in se tako cepili z mrtvimi virusi.

Črne koze prva bolezen v Evropi, ki so jo zatirali s cepivom

Seznanitev s cepivi v Evropi gre po uradnih virih pripisati ženi britanskega veleposlanika v Otomanskem imperiju, pesnici in pisateljici Mary Wortley Montagu, ki je o tem leta 1717 na Otok poročala v pismu neki prijateljici, češ da je na tak način pred črnimi kozami obvarovala oba svoja otroka. Variolizacijo so v Angliji sprejeli s precejšnjimi zadržki. Novost so najprej preizkušali na kaznjencih in zapornikih in jim obljubljali prostost, če privolijo v testiranje. Variolizacija se je kmalu razširila po Evropi, pred kozami so na tak način ščitili ljudi tudi nekateri slovenski ranocelniki in zdravniki (o tem v svoji knjigi Goriško podnebje, Clima Goritiense, piše dr. Anton Muznik), sodelovali pa so tudi duhovniki, saj je bilo zdravnikov premalo. Ključen mejnik je pomenil angleški zdravnik Edward Jenner. Ta je že kot vajenec slišal zgodbe dekel na mlečnih farmah, ki so se pogosto okužile z govejimi kozami, po nekem čudnem naključju pa niso nikoli zbolele za smrtonosnimi humanimi kozami. Jenner je posumil, da bi jih lahko prav kravje koze ščitile pred črnimi. Tako je leta 1796 v poskusu iz gnojnih mehurčkov ene od dekel vzel vzorec in ga prenesel na nekega dečka. Ta je zbolel, a je bil potek bolezni pri njem blag in kratkotrajen. Čez nekaj časa ga je okužil še z vzorcem, ki ga je vzel z bolnika s črnimi kozami, pri tem pa je deček ostal zdrav in Jenner je sklepal, da ga je tako obvaroval pred smrtonosnimi črnimi kozami.

O dosežku je z navdušenjem pisal tedanji znanstveni smetani, ki ga je sprva zavrnila, a ko je v naslednjih nekaj letih začelo postopek uporabljati vse več zdravnikov, se je sloves cepljenja bliskovito razširil po Evropi in Ameriki. Jenner je zaslovel kot odkritelj cepiva proti črnim kozam, prvega cepiva na svetu, in velja za utemeljitelja imunologije. Postopek je poimenoval 'vakcinacija', ker je cepivo sprva izviralo iz govedi, vacca namreč v latinščini pomeni krava, pojem 'vakcina' pa se je nato kmalu razširil kot krovni pojem za vsa cepiva. "Jenner je s tem že 100 let pred mikrobiološko ero vpeljal novo metodo, s katero so posledično v zgodovini preprečili predvidoma od 300 do 500 milijonov smrtnih žrtev samo zaradi črnih koz. Za celotno cepljenje pa v zgodovini medicine velja, da je zaščitilo pred smrtjo od milijarde do milijarde in pol ljudi. V medicini smo prepričani, da je cepljenje z zlatimi črkami zapisano v to stroko, ker je naredilo največjo dobrobit človeštvu in je to tudi največji dosežek medicine vseh časov," poudarja Zvonka Zupanič Slavec, sicer predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Leta 1980 so s cepljenjem izkoreninili koze, letos pomembna zmaga pri otroški paralizi

Prav na podlagi cepljenja smo lahko v 20. stoletju dokončno odpravili in izkoreninili črne koze. "V Jugoslaviji smo imeli zadnjo epidemijo leta 1972, ki je povzročila velika paniko. Epidemijo je zanetil derviš iz Kosova, ki je iz Džakovice potoval v Meko in se vrnil z atipično obliko črnih koz. Pri tem je okužil 175 ljudi, od teh jih je 35 umrlo, vsi ti so bili delno ali pa niso bili cepljeni." Tistega leta so zaradi grozeče epidemije črnih koz v Jugoslaviji cepili celotno prebivalstvo, to je 18 milijonov ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija je nato pri odpravljanju črnih koz ubrala strategijo 'išči in zatiraj'. Po svetu so iskali žarišča, kjer so ljudje obolevali za črnimi kozami, in vsa ta območja intenzivno precepili. Osmega maja 1980 so naposled razglasili, da so črne koze izkoreninjene. "Tedaj je bila to ena od največjih zmag, kar si jih lahko zamišljamo."

Sorodna novica Cepiva in mi: Kako delujejo cepiva in iz česa so?

Po besedah infektologa in pediatra dr. Marka Pokorna iz ljubljanske Pediatrične klinike je pri izkoreninjenju črnih koz pomembno vlogo odigralo to, "da smo ljudje izključni gostitelj povzročitelja te bolezni". Sicer so glavni vir najhujših epidemij, ki so prizadele človeštvo, živali, takšne bolezni (pravimo jim zoonoze) so se na človeka običajno prenesle ob tesnem stiku z živalmi, na podoben način se je tudi virus črnih koz pred več deset tisoč leti na človeka prenesel z glodavcev.

Prav letos pa je WHO razglasil, da jim je v Afriki uspelo iztrebiti drugo tako smrtonosno bolezen, ki je pohabila veliko ljudi. Poliomelitis ali po naše otroška paraliza je bolezen, ki največji smrtni davek zahteva med otroki, med odraslo populacijo pa pogosto povzroči dosmrtno pohabljenost. Prvo cepivo proti otroški paralizi je leta 1952 razvil Jonas Salk, šlo je za inaktivirano cepivo, ki pa ga je čez dobro desetletje zaradi lažjega jemanja in daljše zaščite zamenjalo cepivo Alberta Brucea Sabina, ki je bilo zasnovano na podlagi živih oslabljenih virusov in namenjeno oralni uporabi. Potem ko je bilo leta 1988 na svetu registriranih še približno 350.000 primerov te bolezni, se je z nadaljnjimi svetovnimi cepilnimi prizadevanji Svetovne zdravstvene organizacije (do leta 2018 so cepili več kot 2,5 milijarde otrok in za to namenili več kot 16 milijard dolarjev) bolezenska incidenca zmanjšala na 33 primerov leta 2018. Prav letos poleti je Svetovna zdravstvena organizacija sporočila, da jim je uspelo izkoreniniti divji virus otroške paralize. Poliomielitis sicer po Pokornovih besedah še ostaja navzoč v posameznih regijah, kot sta Afganistan in Pakistan, zaradi vojnih konfliktov, politične nestabilnosti, težke dostopnosti do prebivalcev in slabe infrastrukture. Pri nas je bil zadnji primer poliomelitisa opažen leta 1978, cepljenje pri nas izvajajo od leta 1957, od leta 2003 z inaktiviranim cepivom.

Ključne epidemije, ki so v preteklih stoletjih hromile Evropo

V srednjem veku so se pri nas pojavljale infekcijske bolezni, kot so trebušni tifus, pegavi tifus, kuga, koze, v 16. stoletju se je pojavil še sifilis. Bubonsko kugo, ki so jo širile podganje bolhe, okužene z bakterijo Yersino pestis, so v 18. stoletju z visoko smrtnostjo nasledile črne koze. Tudi te so se množično razširile, ker so se – kot sicer tudi bubonska kuga – med ljudmi širile kapljično. V 19. stoletju se je kozam pridružila še kolera, "bolezen umazanih rok", ki naj bi v samo enem stoletju divjala v šestih večjih pandemijah, pri tem pa zahtevala milijon žrtev. Prav kolera je bila tudi glavni razlog za graditev vodovodov in urejanje kanalizacije ter s tem novo podobo mest. "Številne od teh bolezni so se rade pridružile premikanju vojsk, ker je odpovedovala higiena, primanjkovalo je vode in hrane, vojaki so bili izčrpani, imunsko dovzetnejši za okužbe," je dodala Zupanič Slavčeva. "Res se premalo zavedamo, kakšen pomen so imele kužne bolezni na odločitve vladarjev, vojaške premike in demografske spremembe narodov."

Pandemija, ki je človeštvo v sodobni zgodovini najbolj zaznamovala, je bila španska gripa, ki je vzela od 50 do 100 milijonov življenj. Tudi Marko Pokorn jo je opisal kot najpomembnejšo pandemijo bližnje preteklosti z velikim vplivom na človeštvo, ki je ostala v kolektivnem spominu in zahtevala več žrtev kot sama vojaška morija v prvi svetovni vojni pred njo. Samo v Kraljevini SHS naj bi po grobih ocenah zahtevala približno 60.000 žrtev, približno desetino predvidoma pri Slovencih.

Ob španski gripi so pred stoletjem na ljudi prežale tudi druge kužne bolezni. Zupanič Slavčeva je tako predstavila podatke za Dravsko banovino, iz katere so v obdobju od 1920 do 1936 poročali o hudem davku, ki so ga imeli griža, davica, ošpice, tifus … "Griža je imela leta 1920 21-odstotno smrtnost, davica 22-odstotno, ošpice 3-odstotno, tifus 11-odstotno, škrlatinka 16,5-odstotno smrtnost in tako naprej." Zaradi hudih epidemij je marsikakšna družina izgubila polovico vseh otrok, zgodilo se je tudi, da vse. "Po prvi svetovni vojni je do leta 1924 pri Slovencih med infekcijskimi boleznimi prevladovala griža, po letu 1930 pa davica."

Tudi gripa je človeštvo redno ogrožala. Poznamo jo že od antičnih časov, "od sredine 16. stoletja pa imamo tudi popise vseh večjih pandemij. Te so v povprečju prihajale od trikrat do petkrat na stoletje". V preteklem stoletju in pol je bila ena od težjih epidemij gripe tako imenovana ruska gripa, ki je v letih 1899 in 1890 zahtevala milijon žrtev. V 20. stoletju smo po besedah Zupanič Slavčeve ob španski gripi (1918–19) imeli nov velik izbruh gripe v letih 1957 in 1958, tako imenovana azijska gripa je tedaj zahtevala dva milijona žrtev. Desetletje zatem, od 1968 do 1970, je pustošila hongkonška gripa, zatem je leta 1977 znova udarila ruska gripa, za njo pa leta 2009 svinjska gripa, ki je zahtevala od 300.000 do 500.000 žrtev. Številni poznavalci razmer so tudi v nadaljevanju 21. stoletja najpogosteje stavili na gripo kot na naslednjo veliko pandemijo.

Sodobne epidemije

Med sodobnimi epidemijami je bila ena od najsmrtonosnejših tudi aids. Virus HIV je v zadnjih 40 letih zahteval 33 milijonov žrtev. "Čeprav bolezen in njenega povzročitelja intenzivno preučujejo že 40 let, jim še vedno ni uspelo izdelati cepiva, so pa zdravila po približno 15 letih postala tako uspešna, da je aids postal kronična bolezen," je povedala sogovornica. Toda najsmrtonosnejša je bila in še vedno je tuberkuloza, saj je dolgotrajna kronična bolezen in zato poteka manj opazno. Ta prastara bolezen ima predvsem socialni predznak, je bolezen revščine in bolezen ljudi, ki imajo slabo imunsko odpornost. "Ker je kronična in lahko traja dolgo časa, je ljudje ne pojmujejo kot zelo smrtonosne, toda v obdobjih, ko se je razbesnela v svojo epidemično različico (predvsem v 16. stoletju in na prehodu iz 19. v 20. stoletje), smo videli, da je lahko povzročila tudi do četrtino vseh smrti v populaciji." Tuberkuloza letno še vedno zahteva milijon in pol smrtnih žrtev, to je gotovo bolezen, ki je imela največ smrtnih žrtev v zgodovini človeštva. "Predvidevajo, da milijardo, a tega ne bomo nikoli čisto natančno vedeli. Ravno zato je pomembno, da se za take bolezni odkrijejo cepiva, ki so vsaj približno uspešna in ki jih pomagajo zatirati." Čeprav tuberkulozo poznamo in preučujemo že več kot dve stoletji, še danes nimamo prav uspešnega cepiva. BCG je pogojno cepivo, a edino, ki je relativno uspešno. Kot je še poudarila sogovornica, "nas prav zgodovina nalezljivih bolezni uči, da je le uspešno cepljenje tisto, ki lahko masovno pomaga zatirati bolezni".

Vabljeni k poslušanju tudi drugega in tretjega dela serije Cepiva in mi:

Nastop ere mikrobiologije sproži pravi ognjemet cepiv

Najvznemirljivejša leta za razvoj cepiv so nastopila konec 19. stoletja, ključno vlogo pri tem pa je igral Louis Pasteur, oče sodobne mikrobiologije. Med drugim je pokazal, da fermentacijo povzročajo bakterije, in ugotovil, da jo lahko prepreči, če z visoko temperaturo ustavi razmnoževanje bakterij – postopek imenujemo po njem, torej pasterizacija. Med preučevanjem kolere pri piščancih pa je odkril, da vbrizgavanje oslabljenih bakterij pri živalih ne povzroči bolezni, prepreči pa njen pojav, ko jih pozneje okužimo z živimi bakterijami. Ta princip je upošteval tudi pri razvoju cepiva proti antraksu in na tak način uspešno razvil kar nekaj oslabljenih vrst cepiv. Začetek ere mikrobiologije je pomembno zaznamoval tudi Robert Koch, ki je leta 1882 odkril baterijo, ki povzroča tuberkulozo. Bolezen je tedaj povzročala strahotno družbeno breme in ljudje so težko čakali na cepivo.

Kot je pojasnil imunolog dr. Alojz Ihan, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, so "od Pasteurjevega odkritja naprej za vsak mikroorganizem, ki so ga odkrili, poskušali pripraviti cepivo na podlagi mrtvega mikroorganizma, ki so ga pred tem skuhali ali inaktivirali s formalinom. V tistih časih so nastala najpomembnejša cepiva, cepivo proti tetanusu, davici, steklini".

Kot prve patogene in povzročitelje bolezni so sprva odkrivali bakterije, virusi so zaradi majhnosti prišli na vrsto precej pozneje. Virus gripe so tako odkrili šele leta 1933, cepivo proti gripi pa leta 1944. Šlo je za dolgotrajne postopke, številni pionirji mikrobiologije so učinkovitost svojega proizvoda preizkušali kar na sebi.

Napredek v razvoju cepiv pospremijo številne Nobelove nagrade

Tudi nadalje so sledila vznemirljiva leta za razvoj cepiv. Kot uspešna se je izkazala serumska terapija, ki jo je razvil Kochov učenec Emil von Behring; za to odkritje je leta 1901 prejel tudi čisto prvo Nobelovo nagrado za področje medicine oziroma fiziologije. Leta 1919 so odkrili cepivo BCG proti tuberkulozi, ki je v uporabi še danes. Leta 1926 so odkrili, da lahko z dodajanjem aluminijevih soli še okrepijo imunski odziv, rodila se je ideja adjuvansov. Vznikala so vedno nova cepiva, za odkritja na področju cepiv proti rumeni mrzlici, otroški paralizi, ki je lahko povzročila hudo paralizo in zadušitev, so bile podeljene Nobelove nagrade. Od tega, da so ugotovili povzročitelja, do tega, da so razvili učinkovito cepivo, so pretekla desetletja in desetletja. Številna cepiva, ki so jih razvili tedaj, so obstala do danes, otroke še vedno cepijo z njimi.

Leta po drugi svetovni vojni so prinesla nov napredek. Če so dotlej razvijali predvsem živa cepiva, ki so vsebovala oslabljene mikrobe, obdelane na način, da nas niso mogli več okužiti, je pravi mejnik pomenilo cepivo proti hepatitisu B, to je bilo tako imenovano rekombinantno cepivo, odobreno leta 1986. Tedaj za izdelavo cepiva niso več potrebovali celotnega povzročitelja, ampak le njegove dele, in to je tlakovalo pot novim cepivom, proti HPV, malariji …

Tudi v Sloveniji so začeli kmalu organizirano cepiti ljudi

Z napredkom medicinskega znanja in razvoja proizvodnje cepiv se je v 20. stoletju cepljenje razvijalo tudi v Sloveniji. To poteka po programu, pripravljenem na podlagi zakonskih predpisov in epidemiološke slike infekcijskih bolezni. Sprva so ljudi na naših tleh cepili proti črnim kozam, temu pa so se skozi čas pridružila nova. Od leta 1937 po podatkih Zupanič Slavčeve predšolske in šolske otroke cepijo proti davici, v letih 1947–2005 so jih cepili proti tuberkulozi, od leta 1951 cepijo proti tetanusu ter od leta 1957 proti otroški paralizi. Cepljenje proti oslovskemu kašlju se organizirano izvaja od leta 1959, proti ošpicam od leta 1968, proti mumpsu od leta 1979 in proti rdečkam za deklice od leta 1973, za deklice in dečke od leta 1990, proti virusnemu hepatitisu B od leta 1998, proti hemofilusu influence tipa b (Hib) od leta 2000, proti humanim papilomskim virusom dekleta pri nas cepijo od leta 2009, med novejšimi ponudbami cepljenja omenimo še cepljenje proti pnevmokoknim okužbam od leta 2015 in brezplačno cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu od leta 2019 za določene starostne skupine ljudi.

Odkritja najpomembnejših cepiv in njihovi odkritelji (vir: dr. Zupanič Slavec)

Z napredkom cepljenja so prišli tudi dvomi o njem

"Vsaka novost je vedno povzročila strah, negotovost, velike vprašaje v človekovem razmišljanju, ker se vsega novega in neznanega načelno bojimo," je na vprašanje o vzniku prvih proticepilskih gibanj odgovorila profesorica zgodovine medicine na ljubljanski Medicinski fakulteti Zvonka Zupanič Slavec. "Strah je prasila, ki nas tudi ščiti pred marsičim, kar bi nas lahko ogrožalo."

Tudi odpor proti cepljenju je bil po njenih besedah nekaj pričakovanega. Tudi pri nas so ljudje dvomili o cepljenju skozi celotno 19. stoletje. Kot obvezno so namreč cepljenje proti črnim kozam razglasili že zgodaj v 19. stoletju, s čimer sta obolevnost in zlasti umrljivost drastično upadli. "Matere, ki so morale otroke pripeljati na cepljenje, so jim nato za prvim grmom izsesale cepivo in ga izpljunile, ker so se bale, da bo nanje prišlo nekakšno zlo. Bali so se vraž, prekletstva, tako da je tudi škof Anton Martin Slomšek s prižnice nagovarjal ljudi, naj se vendarle dajo cepiti." Tudi časopisi so v 19. stoletju pogosto poročali o nejeveri med ljudmi, ki so se izogibali cepljenju in nadaljnjim odmerkom cepiva.

Tudi prva prava proticepilska gibanja so se po besedah sogovornice pojavila sredi 19. stoletja. S posebnim zakonom o cepljenju so leta 1853 v Angliji cepljenje proti črnim kozam uzakonili kot obvezno za vse otroke do 14. leta starosti. Tiste starše, ki so cepljenje zavrnili, je doletela finančna kazen. Temu je sledil silovit odpor. Leta 1885 so v Angliji izvedli eno največjih demonstracij proti cepljenju, ki se je je udeležilo kar 100.000 ljudi, zato so bile oblasti v prihodnjih letih prisiljene omiliti kazen za tiste, ki cepljenje zavračajo. V Združenih državah Amerike so tudi po tem kršitelji ostali kazensko odgovorni. "Proticepilci niso bili le pripadniki srednjega razreda, ampak tudi politično aktivni delavski razred. Izdajali so razne propagandne publikacije, k demonstracijam so se zatekali, ker jih je raztogotila visoka finančna kazen za kršitelje," je še dodala sogovornica.

V nevarnost teh bolezni ne verjamemo več

Danes množičnemu nasprotovanju cepljenja dajejo krila predvsem družabna omrežja ter hitro in površno komuniciranje, ki ga omogočajo. Z razvojem demokracije želi človek samostojneje odločati o sebi in svojem telesu. Svoje je dodal tudi uspeh cepljenja, zaradi katerega velika večina nima več neposredne težke izkušnje s kakšno od nalezljivih bolezni pri sebi oziroma pri naših svojcih, vzroke za porast proticepilskih gibanj v sodobnosti našteje Zupanič Slavčeva. "In ko ne vidiš več, kako otroci umirajo zaradi ošpic, davice, škrlatinke ali oslovskega kašlja, v nevarnost teh bolezni ne verjameš več." Pri tem spomni na fenomen, da so sodobni nasprotniki cepljenja velikokrat visoko izobraženi ljudje.

Skupine ljudi, ki na spletu izražajo nasprotovanje ali podporo, preučuje Rhys Leahy, podatkovna znanstvenica in soavtorica nedavno objavljenega članka v reviji Nature o spletnem tekmovanju med podporniki in nasprotniki cepljenja. "V naši raziskavi smo sledili temu, kako učinkovito nasprotniki cepljenja na eni strani in zagovorniki javnega zdravja in s tem tudi cepljenja na drugi na spletu tekmujejo za pozornost in podporo neopredeljenih." Ugotovili so, da so mehurčki, v katere se povezujejo nasprotniki cepljenja, manjši, bolj razdrobljeni in vgrajeni med skupine neopredeljenih v nasprotju s podporniki cepljenja, ki se povezujejo v večjih skupinah, a te po večini komunicirajo le med sabo, manj pa je poseganja na polje neopredeljenih.

"Ko smo se lotili raziskave, smo pričakovali, da bo na spletu prisoten jasen glas v prid javnemu zdravju, močan in povezan nastop večjih entitet na tem področju, a smo odkrili pravo nasprotje tega. Rdeči mehurčki, ki predstavljajo nasprotnike cepljenja, so bolj pestri, tako po velikosti kot članstvu, dejavno se povezujejo z zelenimi mehurčki, v katerih so neopredeljeni. Vse to jim pomaga, da nagovarjajo zelo širok spekter občinstva. V modrih krogih, kjer se povezujejo podporniki cepljenja, sporočila zvenijo zelo znanstveno in zdravstveno, v stilu 'jejte zelenjavo, uživajte vitamine' … Sporočanje v njih je bolj enodimenzionalno, tematike v rdečih pa so precej širše, raznovrstne, veliko bolj angažirano naslavljajo vse vrste strahov ljudi, hkrati na plan vlečejo stare, tradicionalne koncepte, od naravne imunosti, nekaterih tradicionalnih metod pri zdravljenju, ob vsem tem pa se zraven še priročno meša skepticizem proti vladajočim garnituram."

Nasprotniki cepljenja bodo dolgoročno po spletni poti prepričali vse več neopredeljenih
Kot povzame, podporniki cepljenja na družabnih omrežjih po večini predvsem prepričujejo sami sebe, nasprotniki cepljenja pa dosežejo tudi tiste, ki so neodločeni. To, kot ugotavljajo v raziskavi, dolgoročno vodi v scenarij, da nasprotniki cepljenja po spletni poti prepričajo vse več neopredeljenih. "Mehurčki, ki zagovarjajo vrednoto javnega zdravja, so namreč zelo monolitski, uporabljajo precej rigiden način komuniciranja in se po večini ne spuščajo v komentiranje, razbijanje predsodkov, polemiko z nasprotno stranjo."

Kakšen učinek bo pokazala pandemija? "Za zdaj težko rečem. Ne bomo vedeli vse dotlej, dokler ne bo cepivo na voljo. Potem bomo lahko spremljali odziv javnosti nanj. Ko smo v začetku leta 2020 vstopili v pandemijo, je bilo na spletu že zaznati povečano nezaupanje ljudi, hitreje so oživljale določene teorije zarot. Pretekle pandemije so po večini povečale delež cepljenih v populaciji, ta hip pa je položaj drugačen, ker so ljudje na več ravneh nezaupljivi. Obdobje, ko se bo pojavilo na trgu cepivo, bo vsekakor ura resnice, ko se bo videlo, ali imajo nasprotniki cepljenja dovolj moči, da lahko opevano nezaupanje v družbi vprežejo v svoj prid, ali bodo zagovorniki javnega zdravja nevarnost pandemije znali unovčiti v prid boljšemu razumevanju in podpori cepljenja. Kot vemo, cepiva sama ne bodo porazila pandemije, ključna sta zaupanje v cepiva in visoka precepljenost v populaciji," je še sklenila Rhys Leahy.

Kako se bomo v primeru cepiva proti covidu-19 odločali mi?

Svetovna zdravstvena organizacija je zavračanje cepljenja opredelila kot eno od desetih najhujših groženj javnemu zdravstvu po svetu. Ne glede na to, da se ta hip več tisoč znanstvenikov posveča cepivu proti covidu in da gre za globalen podvig, kakršnega zgodovina ne pomni, bo na koncu odtehtalo to, koliko ljudi se bo cepljenju odzvalo. Po nedavnih javnomnenjskih raziskavah se več kot polovica prebivalcev ne namerava cepiti, ko bo cepivo proti covidu-19 na voljo tudi v Sloveniji. Najpogostejši razlog za dvom o cepljenju je nezaupanje v novo cepivo, kaže novembrska raziskava družbe Valicon.

Kot ugotavljajo, se namera cepljenja povečuje s starostjo, oceno lastne ogroženosti in z bližino izkušnje z okužbo. Ob to le še pripišimo misel nekdanjega direktorja ameriškega nacionalnega programa za imunizacijo Walterja Orensteina: "Ni cepivo tisto, ki rešuje življenja. Cepljenje rešuje življenja."