Erik Brecelj pravi, da dobiš to, kar daš. Onkološki bolniki in njihovi svojci pripovedujejo, da se zavzame za vsakega od pacientov. Vrhunski kirurg, osamljeni jezdec, žvižgač, trn v peti številnim, humanist, razpet med Vipavsko dolino in Goričkim, je bil gost nove epizode Prvakov tedna.

Smo že v sedmem tednu stavke slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Navadni državljani vse to nemočno opazujemo, predsednik vlade je za ta teden napovedal intenzivna pogajanja s Fidesom. Je na obzorju rešitev?

Če sem pošten, je ne vidim, ampak upam, da bo to intenziven teden pogajanj, da se bo to ustavilo zato, ker je težko gledati, kar se lahko zgodi. Ob tem bi opozoril, da tudi Fides veliko tvega. Čeprav se zdi nenavadno, ampak že januarja se je izkazalo, da so se mogoče čakalne vrste ponekod celo skrajšale med stavko. Velik problem bo, če se izkaže, da umik soglasij za nadurno delo ne bo imel tako močnega vpliva na zmanjšanje storitev, kot bi si želel Fides. V tem primeru bomo zdravniki ostali brez sindikata. V demokraciji potrebujemo sindikate, ampak v sindikatu se najdejo predvsem ljudje, ki delajo malo in bi radi delali še manj in bi bili za to radi bolje plačani. Počasi bo treba ustanoviti sindikat za zaposlene v javnem sektorju, ki delajo nadpovprečno, ki brez težav delajo nadure, da bi tudi oni dobili sindikat, ki bi se trudil za njihove pravice.

Ali si Fides želi padca vlade? Je eden izmed ciljev stavke rušenje vlade z upanjem, da jo bo nasledila ekipa, ki bo bolj prisluhnila željam zdravnikov?

To ni skrivnost, da je Fides zelo blizu stranki SDS, in verjamem, da imajo nekateri te želje. Ampak mislim, da Fides rešuje predvsem samega sebe, Fides je v krizi, ker se v preteklih letih marsikaj ni zgodilo, kar bi se moralo. Inflacija je res znižala plače zdravnikom, pa je bila tišina, ko je bil na oblasti Janša. Tako da mislim, da gre v prvi vrsti za reševanje Fidesa. Tudi njihove zahteve, moram reči, slabo razumem, ko trdijo, da se ne bojujejo za višje plače, ampak za vse drugo. Upam, da bo ta teden več modrosti na obeh straneh, da se bo to ustavilo in začelo pogajati z nekim smiselnim koncem.

Po mojem smo na točki, ko bodo vlade enkrat letno padale zaradi zdravstva, ste zapisali februarja lani.

Ja, lani sem rekel, da bom zelo vesel, če čez eno leto zdravstvo ne bo v dosti slabši kondiciji oziroma da bo enako, kot je bilo pred letom dni. Mislim, da se stanje ni bistveno poslabšalo, odpira se več front, iskanje rešitev je težava, ker v slovenski družbi na splošno velja: smo za reforme, če se ne dotaknejo mene, preprosto nihče ne želi sprememb. Na strateškem svetu smo dali veliko predlogov, mislim, da dobrih, takšnih, ki bi dali rezultate. Težava je, ker je vedno v vsaki skupini kdo, ki bo proti spremembam. In tako gremo iz leta v leto, izgubljamo čas, namesto da bi šla Slovenija naprej, da bi napredovala, se razvijala, capljamo na mestu in potem smo presenečeni, da smo tam, kjer smo. Že večkrat sem poudaril, da Slovenci nismo narod reform, smo bili in smo hlapci, nimamo poguma, ne znamo iti naprej, nočemo tvegati, da bi bilo bolje, najbolj varno se nam zdi čakati za plotom, da bo nekdo drug naredil čudež, in tako Slovenija izgublja.

Nedavno sta dve napaki vznemirili slovensko javnost. Zamenjava vzorcev tkiv dveh bolnikov, ki se je zgodila na Medicinskem centru Barsos, potem pa še drugi primer napačne diagnostike inštituta za patologijo in posledično obsežnejša operacija prostate. Kako vi vidite takšne napake?

Vsi delamo napake, tudi jaz, pomembno pa je vprašanje, kakšen je delež teh napak, je komaj merljiv ali je teh napak veliko. Ta žalostni primer z rakom želodca sem sprožil jaz, predlagal sem, da obvestimo Barsos predvsem zato, da se odkrije, ali se je zgodila napaka pri drugem bolniku. Lahko bi to skrili, lahko bi bili tiho. Bolnik, ki je bil po nepotrebnem operiran, bi bil zadovoljen, da se rak ni ponovil. Pravzaprav niti ne bi vedel, da ga ni imel. Težava bi bil drugi bolnik, ki mu ne bi odkrili raka ali pa bi bil odkrit v bolj razvitem stadiju. Seveda sta to žalostni zgodbi, zanju ni opravičila. Me pa nekaj moti. V družbi se je treba zavedati, da se zdravniške napake dogajajo. Pomembno je, da jih ne skrivamo in najrazvitejše bolnišnice na svetu, najboljše bolnišnice imajo največ prijavljenih napak, ker jih želijo obravnavati in potem vnesti popravke v sistem, da se napake ne bi več dogajale. O napakah v slabih bolnišnicah boste zelo težko slišali, ker jih ne priznavajo, ker jih skrivajo, kar je ob tem razvita kultura obračunavanja, kaznovanja, ne pa kultura obravnavanja napak. Žal mi je, da v javnosti ni bilo bolj poudarjeno, da smo v bistvu mi odkrili napako, da je nismo skrivali. Te podpore nisem zaznal v javnosti, tega zavedanja, kako pomembno je, da se napake ne skrivajo, da se obravnavajo in sprejmejo ukrepi. Ampak tako pač je, Slovenija je tudi na tem področju nerazvita. Zdaj se piše Zakon o kakovosti in varnosti v zdravstvu, upam, da bomo potem na tem področju šli naprej, da bomo bolj odprto obravnavali napake in sprejemali ukrepe, da se napake ne bi dogajale, čeprav absolutne ničle ne bomo nikoli dosegli.

Pred desetletjem, leta 2013, sta z Danijelom Bešičem Loredanom javnost prvič nagovorila izza iste mize. Številni so vaju videli kot sanjsko moštvo. Kje so se razšle vajine poti, da ste naposled izjavili, da je bolje, da Slovenija nima ministra za zdravje, kot da je na tem položaju Bešič Loredan?

Razšla sva se že takrat, dogovorjeni smo bili, da bomo apolitični, on je že takrat ustanavljal politično stranko, jaz se tega nisem šel in sem se umaknil. Ne vem, kaj se je zgodilo, v nekem trenutku je dobesedno obrnil ploščo. Rad bi vedel, zakaj, ali ga je kdo prosil, ali ga je kdo izsiljeval, ne vem. Ampak na žalost tako, kot je vodil zdravstveno ministrstvo, ni šlo več naprej. Ne glede na to, da sem mu dal podporo pred volitvami, tega nisem mogel več gledati in sem zahteval njegovo zamenjavo.

Ministrstvo za zdravje je aprila lani gostilo delegacijo iz Danske, ki je predstavila danski zdravstveni sistem in strukturne reforme, ki so bile na Danskem odločilne za spremembe na področju zdravstvenega varstva. Kaj se je zgodilo potem? Ali se te danske izkušnje vključujejo v slovenski zdravstveni sistem?

Na žalost se ne da. Vsak sistem ima svoje težave, ki jih je treba specifično reševati. Določenih rešitev iz drugih zdravstvenih sistemov ne bomo mogli prenesti v slovenskega, ki je specifičen. Moj kolega zdravnik, ki je šel službovat v Anglijo, mi je že pred leti rekel, da nas ne razume več, da imamo težave, za katere v Angliji sploh ne vedo, da obstajajo. Imamo svoje specifike in rešiti jih moramo tukaj.

Pred letom in pol ste izrazili pričakovanje, da bo Nataša Pirc Musar umaknila kandidaturo za predsednico države, govorili ste o tem, kako vam je kot odvetnica pisno grozila. Še vedno menite, da bi bilo bolje, da ne bi postala predsednica republike? In kako vidite, razumete njen poziv, da naj zdravniki oziroma zdravniški sindikat za čas pogajanj prekinejo stavko?

Tak poziv je pričakovan, položaj predsednice države je treba spoštovati. Pričakujem tudi, glede na to, da je zastopala ljudi, ki so bili zelo vpleteni v koruptivne posle, da bo predlagala določene spremembe v javnem zdravstvu. Tako željo je izrazila tudi sama. Zdaj čakam, da bo predstavila predloge. Mislim, da bi lahko koristila javnemu zdravstvu, če bi govorila o svojih izkušnjah s skorumpiranci.