Njegova pot do najbolj priznane ameriške klinike se je začela v Sarajevu, kjer je leta 1987 končal medicino, nato pa ga je vojna ujela med opravljanjem specializacije v osrednji bosanski bolnišnici. Obkoljeno mesto je zaradi združitve z družino zapustil leta 1994 in začel novo pot v Združenih državah Amerike, kjer je službo dobil kot bolničar. Po nostrifikaciji diplome je specializiral iz interne medicine v New York Methodist hospital in se tudi zaradi vojnih izkušenj usmeril v intenzivno terapijo na prestižni kliniki Mayo. Postal je eden vodilnih raziskovalcev na področju multidisciplinarnega povezovanja intenzivne medicine in sodobnih računalniških tehnologij, ki napoveduje, da računalniki in umetna inteligenca še dolgo ne bosta nadomestila živih oseb v zdravstveni oskrbi. V mladosti je bil med drugim eden od ustanovnih članov kultne sarajevske skupine Zabranjeno pušenje, s katero je do leta 1987 kot saksofonist in klaviaturist dominiral na jugoslovanskih glasbenih lestvicah.

Kako pogosto slišite, da se vaš življenjepis bere kot filmska zgodba ali napet roman?
Vi ste prvi. Hvala.

Vaša specializacija v Sarajevu se je z začetkom vojne dramatično spremenila. Verjetno je bila vojna velik šok za mladega zdravnika.
Ko se je v nekaj dneh podrlo vse, kar smo srčno cenili, je bil to velik šok za vse v Sarajevu. Biti zdravnik ali medicinska sestra je privilegij, še posebej v vojnih razmerah. Nisi prisiljen nositi orožja in ubijati. Ljudem lahko pomagaš. Tvoj obstoj ima še vedno smisel. Ob tem so še praktične prednosti, saj imaš dostop do ključnih dobrin: voda, generator. Pomislite na svetovno prvenstvo v nogometu (smeh). Tuji novinarji lahko prinašajo pisma tvoje družine, alkohol, cigarete in čokolade. Ker denar ni imel vrednosti, je to postalo glavna valuta.

V Ameriki ste začeli popolnoma na novo, nekaj let ste delali kot bolničar. Verjetno težek osebni izziv?
V času študija in nostrifikacije diplome medicinske fakultete sem moral preživeti svojo družino. Neuspešno sem se prijavil za delo dostavljavca pic, natakarja, celo dimnikarja, vendar sem na koncu dobil delo bolničarja v domu ostarelih. V resnici je bilo to krasno. Naučil sem se trikov oskrbe, ki so mi pomagali pri delu v intenzivni oskrbi in leta pozneje pri skrbi za mojo devetdesetletno mamo. Učil sem se angleščine pri resnično izjemnih ljudeh. Spominjam se, da sem se besede lubenica naučil iz pripovedi veterana druge svetovne vojne, ki je opazoval usmrtitev znanega vojnega zločinca in je to opisal z besedami, da je “njegova glava eksplodirala kot lubenica”. Mimogrede, zdravstvena nega je, prej kot zdravništvo, hrbtenica zdravstvene oskrbe.

Povedali ste, da so vam vojne izkušnje pomagale pri specializaciji iz intenzivne terapije na kliniki Mayo?
Kot urgentni zdravnik oziroma vojni kirurg sem delal dve leti in pol. Ko sem prvič stopil v enoto intenzivne terapije v Bolnišnici New York Methodist, sem se počutil kot doma. Znal sem misliti hitro, imel sem postopkovna znanja in veliko izkušenj z življenjsko ogrožujočimi stanji. Medicino sem študiral dvakrat (v svojem jeziku in angleščini) in sem imel široko medicinsko znanje, saj sem bil nadzorni specializant. Subspecializacija intenzivne medicine je bila tedaj nova in klinika Mayo je bila ena prvih z dvoletnim programom v državi. Še pred vojno sem sanjal, da bom za en mesec obiskal kliniko Mayo. Ko so me pozvali na razgovor, sem bil več kot srečen. Tudi moja žena je bila zelo ponosna, vendar ni mogla verjeti, da je klinika v kraju Rochester, Minnesota, kjer mraz 20 stopinj pod ničlo traja več mesecev.

Objavili ste več kot 300 strokovnih člankov. Vodite laboratorij METRIC-ePM. Kaj so ključni izzivi vaših raziskav?
Intenzivna medicina je novo področje in klinične raziskave so bile zelo pomembne za njen razvoj. Eno mojih prvih raziskovalnih zanimanj je bil ARDS (akutni respiratorni distresni sindrom), pogost in uničujoč zaplet v intenzivni negi. S poskusi na živalih smo odkrili zanimive načine za izboljšanje odpornosti pljučnih celic na mehanske poškodbe z umetnim predihavanjem. Za pripravo klinične uporabe sem pregledal kartoteke več sto pacientov z ARDS-jem. Ugotovil sem, da je velika večina nosila posledice iatrogeneze, torej negativnih učinkov zdravljenja, ter medicinskih napak. Zmanjšanje nepotrebnih tekočin in transfuzije ter neprimernih nastavitev ventilacije ter večja odzivnost na šok in okužbe sta pripeljali do drastičnega znižanja pogostosti ARDS-ja. Natančna presoja je vse bolj jasno kazala, da glavni izziv za ključno izboljšanje obetov ni odkrivanje novih zdravil ali naprav za predihavanje, temveč temeljita uporaba znanja na human in sočuten način pri naših najbolj bolnih in najdražjih bolnikih. To je tako imenovan "prenos znanj zdravstvene oskrbe" v informatiko, kognitivno znanost, ergonomijo, izobraževanje in organizacijo.

Uporaba napredne informatike, računalniške simulacije in umetne inteligence napoveduje nesluten razvoj na področju medicine. Koliko sta analizirana baza podatkov in preteklih stanj v pomoč zdravniku danes in koliko bosta čez deset let?
Nekaj je medijski cirkus in drugo je resničnost. Umetna inteligenca obeta na omejenih področjih slikovne analize. Vender je digitalizacija medicine in vpeljava elektronskih zdravstvenih kartotek v zgodnji fazi prinesla nove izzive za varno klinično prakso, predvsem na področju intenzivne medicine. Informacijska preobremenjenost, neskončno klikanje, slabo zasnovani programi, tisoči lažnih in nepomembnih elektronskih opozoril postajajo občuten izziv za medicinske sestre in zdravnike. Smo na točki, ko večino časa posvečamo zaslonom namesto bolnikom. Torej moramo pred izkoriščanjem vseh prednosti elektronskih podatkov najprej narediti korak nazaj in odpraviti vse stranske učinke teh novih tehnologij. Velik del naših raziskav je posvečen oblikovanju uporabniku prijaznih kliničnih aplikacij, ki filtrirajo smeti in izpostavijo informacije, ki so pomembne za hitro in pravilno sprejemanje odločitev.
Z velikim spoštovanjem do analiziranja velikih podatkovnih zbirk ugotavljamo, da najpomembnejši zdravstveni podatki pogosto manjkajo ali pa so zelo skromno predstavljeni v elektronski obliki. Obstaja resnična nevarnost, da se vzpostavijo napačne povezave, ter visoko tveganje za tako imenovano “zmoto McNamara”: da zbiraš le podatke, ki si jih sposoben zbrati, in ignoriraš tiste, do katerih ne moreš na lahek način. Nato se odločaš le na podlagi zbranih podatkov in izgubiš vojno ‒ kot je McNamara vietnamsko. (op. a.: Zmota McNamara je poimenovana po ameriškem obrambnem ministru Robertu McNamari, ki je o vietnamski vojni odločal izključno na podlagi števila vojakov in zapostavljal vse druge dejavnike s pojasnilom, da niso preverljivi. Takšno podcenjevanje gverilskega boja je pripeljalo ZDA do poraza.)
Izziv informatike (tako v medicini kot na splošno) je oddeliti pomembne podatke, ki štejejo, od tistih, ki ne. Razločiti signal iz hrupa, poiskati pomembno, ki je skrito v minljivem, razločiti "bitno od nebitnog”. Pomembnega elektronske baze podatkov pogosto ne vsebujejo in edini način, da se to izlušči, je utrudljivo delo z opazovanjem, pogovori s pacienti, družinami, medicinskimi sestrami … Spet smo torej v polju kvalitativnega raziskovanja.

Bo torej sploh kdaj mogoče, da bo sodobna tehnologija preverila klinične znake in z veliko verjetnostjo sama postavila diagnozo ter predlagala zdravljenje?
Nekaj izzivov sem že omenil. V zapletenem adaptivnem okolju, kot je človeško telo, je medsebojno vplivanje oziroma tako imenovane spreminjajoče se lastnosti (ang. emergent properties) še zelo težko razpoznati. Naj uporabim analogijo z glasbo; računalnik pozna vse mogoče frekvence in njihove kombinacije, vendar ne bo nikoli mogel razumeti pomena Beethovnove simfonije ali pesmi Pišonja i Žuga (znana pesem skupine Zabranjeno pušenje, op. a.). Klinična medicina ni sestavljanka, temveč je skrivnostna uganka. Psihologija in družbene okoliščine so tako močne in vplivne (ne glede na bolezen), da je popoln računalniški prevzem težko napovedati v bližnji prihodnosti.

Vloga umetne inteligence v medicini tako zelo verjetno ne bo popolnoma avtomatizirana oskrba, temveč pomoč pri odločanju (podobno kot sistem GPS), ki bo živim bitjem (zdravnikom in sestram) pomagala pri kompetentni, hitri in sočutni oskrbi pomoči potrebnih.

Kot so denimo videkonference, s katerimi sodelujete z UKC-jem Ljubljana. Tako imajo naši bolniki dostop do najbolj kvalificiranih mnenj v klinikiMayo. Je to stalna praksa?

V okviru projekta CERTAIN (Checklist for Early Recognition and Treatment of Acute Illness and Injury) sodelujemo z zdravniki in sestrami intenzivne nege po vsem svetu. Tako lahko zagotovimo tudi našim najbolj bolnim ali najdražjim bolnikom najboljše možnosti za čim boljši izid s povrnjeno kakovostjo življenja ali dostojno smrtjo. Informacijska tehnologija, ki vključuje varne videoklice, nam dovoljuje izobraževanje in sodelovanje ne glede na geografsko oddaljenost, kar ponuja neverjetne nove priložnosti. Klinika Mayo ponosno orje ledino v tovrstnih naporih. Gre za obojestransko korist, saj v takšni izmenjavi vsakdo pridobi več, kot daje. Program CERTAIN deluje na petih celinah. Verjetno je odveč moja pripomba, da sem izredno vesel pri povezovanju z zdravniki in sestrami iz območja nekdanje Jugoslavije.

Lahko pričakujemo, da se bodo tudi naši mladi strokovnjaki lahko izobraževali v kliniki Mayo?
Da, obstaja uradni program, skozi katerega se kvalificirani zdravniki raziskovalci lahko pridružijo laboratoriju METRIC-ePM kot klinični raziskovalci.

Sredi junija obiščete Ljubljano. Koliko poznate razvoj medicine v Sloveniji? Kje so naše luknje in kje prednosti našega sistema, če ga primerjate z drugimi.
Slovenskega zdravstvenega sistema ne poznam v celoti. Predpostavljam, da je zelo dober in ima nekaj prednosti pred ameriškim. V intenzivni oskrbi so med nami razlike, vendar se vsi spopadamo z enakimi izzivi ‒ ločevanje pomembnih in nepomembnih informacij, kot sem opisal prej.

Pravite, da del Bosne ostaja vedno v vas. Zdaj s svojimi izkušnjami pomagate domovini znova vzpostaviti sistem kakovostne medicinske oskrbe, predvsem v intenzivni medicini. Lokalnim bolnišnicam pomagate z opremo. Kako vidite izzive za regijo in tamkajšnje zdravstvo?
Kot vidim, je oprema manj pomembna zadeva. Izziv sta organizacija in predvsem pomanjkanje sester. Te teme so bile izpostavljene med nedavno delavnico CERTAIN v Zagrebu pred nekaj tedni. Zato se že veselim delavnice v Ljubljani. Enote za intenzivno zdravljenje (ICU) v Banjaluki, Mostarju, Reki in Sarajevu so sodelovale v projektu CERTAIN. Obstaja odličen primer, na katerega sem ponosen. Prek našega programa tedenskih tele-izobraževanj je nova enota za intenzivno zdravljenje dosegla velik napredek pri oskrbi bolnikov in uspešnosti zdravljenja in prihranila 200.000 dolarjev v dveh letih. Študija o tem bo kmalu objavljena v reviji Critical Care.

Mladi roker iz skupine Zabranjeno pušenje je postal vodilni strokovnjak za bolezni pljuč in zdravljenje posledic kajenja. Sliši se, kot bi vam bilo to pisano na kožo.
Ime Zabranjeno pušenje je prišlo kot zastonj reklama (zaradi napisov na vseh javnih mestih, op. p.) in metafora vseh pred tem prepovedanih stvari, ki jih je mlada generacija v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Sarajevu želela spremeniti. Osemdeseta leta so bila zelo razburljiva. Bili smo mladi in naivni ter smo upali, da bomo javnost opozorili na grozečo katastrofo. Našo turnejo po celotni državi smo poimenovali “Upoznaj svoju domovinu, da bi je prepoznao” (kad je razje..u). Vendar so naše gibanje Novi primitivizem (Urbano popkulturno gibanje osemdesetih let v Sarajevu, v katerega spadajo Zabranjeno pušenje, Top lista nadrealista, Elvis J. Kurtović, Plavi orkestar ter Crvena jabuka in v katerem so s skeči in pesmijo opozarjali na prihajajoči nacionalni prepad in neizogiben konflikt) slišali redki in tako je pričakovano zmagal resnični primitivizem. Na žalost je na tak način razpadla tudi naša skupina (na bosanski in srbski del z imenom No smoking orchestra, op. a.). K sreči mene tedaj ni bilo več v skupini in sem bil že poglobljen v mojo drugo globoko strast, klinično medicino.