V oddaji Svetovalni servis na Prvem programu Radia Slovenija je gostovala vodja strokovne skupine, ki zagotavlja podporo Kriznemu štabu za zajezitev in obvladovanje epidemije covid-19, profesorica doktorica Bojana Beović, specialistka infektologinja. Pojasnila je, v kateri fazi epidemije smo trenutno v Sloveniji in kaj lahko pričakujemo v prihodnjih dneh. Ker po spletu kroži precej nepreverjenih informacij o tem, kako se virus širi, kdo je dojemljivejši zanj in kako se zavarovati, znova tudi o preventivi in zmotah, povezanih z novim koronavirusom.

Avdio: Posnetek celotne oddaje (spodaj je na voljo tudi besedilo pogovora)

Sorodna novica Prispela prva pošiljka mask, proizvajalci razkužil delajo s polno paro

Kako razširjen je virus po Sloveniji?
Virus je prav gotovo razširjen po Sloveniji, ker dobivamo poročila o bolnikih pravzaprav iz cele države. Oceno razširjenosti virusa lahko podamo glede na to, koliko ljudi je oskrbovanih v bolnišnicah. Ta številka je danes okoli 40. To je več, kot je bilo v prejšnjih dneh. Postopno postajajo ljudje, ki so prej imeli blažje simptome, ki so imeli dokazan virus v svojih dihalih, bolj bolni in prihajajo na vrata bolnišnic. Sicer je številka majhna, ampak če pogledamo, kako skokovito so naraščali primeri v drugih evropskih državah, je to začetek nečesa, kar bomo morali res z vsemi silami obvladovati in na to se zdaj res intenzivno pripravljamo.

Marsikdo se je razveselil številke [samo] 11 novopotrjenih ...
Mi že kar nekaj dni razlagamo – pa ne vem, ali smo uspešni – da tak način spremljanja epidemije ni pravi. Ne pove pravih stvari. Predstavljate si družino, kjer je eden bolan, ki ima dokazan koronavirus, vsi drugi pa kašljajo. Prav nobene potrebe ni, da bi pri vsakem od teh iskali, ali ima ta virus ali ne. Ker ga prav gotovo imajo. Pomembno je, da ti ljudje ostanejo v samoizolaciji, da se virus ne širi okrog. Seveda to kvari neko statistiko, ampak tako spremljanje pri takih malih številkah čisto nič ne pomeni tistemu, ki se mora odločati, kaj v zdravstvu narediti; niti ne ljudem, ki želijo spremljati naraščanje epidemije, pa je umetno videti, da ne narašča.

V kakšnem stanju so zdravstveni delavci?
Zdravstveni delavci se zelo pripravljajo. Veliko del poteka v zvezi s pripravo sob, pripravo opreme, katera oprema bo prava. Na trgu se pojavljajo ponudniki različnih vrst aparatur, ki vse ne zadoščajo nekim standardom in ne bodo uporabne. Temu je namenjene veliko pozornosti. Del zdravstvenih delavcev je zdaj v nekem prostem teku, ker nekaterih posegov zdaj ne delajo. Ti zdravstveni delavci bodo seveda kmalu zelo dobrodošli na drugih delovnih mestih, in to je seveda stresno, ko ne veste, kaj boste delali čez en teden ali čez dva. Nekateri so že prav v dogajanju po nekaterih krajih, kjer je prišlo do prvih žarišč v Sloveniji. Tam so že kar izčrpani oziroma nekako prizadeti ob tem, ko gledajo, kako te stvari potekajo, kako ljudje zbolevajo, kako jih je strah prenosov, in seveda zdravstveni delavec je tisti, ki mora na eni strani zdraviti ljudi, na drugi strani pa tudi blažiti te strahove in pritiske.

Kako je z zmogljivostmi bolnišnic? 40, ste dejali, da je hospitaliziranih?
40 je približna številka. Včeraj jih je bilo 39, pa nekaj jih je bilo na poti, tako da ... Zmogljivosti, ki so pripravljene, še niso vse zasedene, kar je seveda dobro. Tudi obstaja načrt, kako se bodo te širile naprej po Sloveniji. Postopno se bodo polnile določene bolnišnice, in ko se bo to preseglo, se bodo polnile druge, ne vse naenkrat. Ker za delo s temi bolniki potrebujete posebne izolirane prostore, nekaj opreme, pa tudi nekaj izkušenj, in ni pametno, da se to preveč drobi. Se pa vse bolnišnice pripravljajo in so v glavnem že pripravile poti, kako bo tak bolnik obravnavan, kako bo ležal, da bo ločen od drugih in podobno.

Je pa infekcijska klinika, vaša matična ustanova, trenutno namenjena le obolelim.
Ja, ta stavba je namenjena samo obolelim, pa tistim, za katere še ne vemo, ki čakajo izvide. Za to imamo poseben oddelek, v katerega sprejmemo bolnike, ki na vsak način potrebujejo bolnišnico. Ne morejo iti domov, ampak nekaj ur čakajo, da ugotovimo, ali gre za vsebnost tega virusa, in potem jih ustrezno prerazporedimo.

Koliko ljudi je trenutno v kritičnem stanju?
Včeraj jih je bilo pet. Štirje pri nas in eden v Mariboru.

Kot ste dejali, lahko pričakujemo naraščanje števila obolelih, tudi tistih, ki bodo pozneje v kritičnem stanju?
Po vseh izkušnjah evropskih držav – včeraj so prišli klici na pomoč že iz Švice, pa tudi drugih – Slovenija žal ne bo otok.

Vprašanje poslušalke Radia Slovenija: Zakaj smo ukinili testiranje?
Mi nismo ukinili testiranja. Mi smo ga v bistvu intenzivirali. Samo testiramo druge skupine ljudi. Na začetku, ko je bilo primerov malo, smo testirali vse tiste, ki so bili v stiku, zato da smo eventualno našli, od kod je ta virus prišel in kako ga lahko v majhnih skupinah zamejimo. Zdaj je ta faza epidemije mimo. Mi ne moremo vseh virov identificirati in zamejiti. Testirati moramo tako, da dobimo relevantne informacije, ki jih potrebujemo v obravnavi teh bolnikov. Moramo vedeti, ali je nekdo, ki je bolan, ki ima simptome okužbe dihal, okužen s tem virusom. Ker vemo približno, kako bolezen poteka, še zlasti, če ima katere kronične bolezni, je to pomembno. Ker ga moramo, tudi če ostane doma, spremljati. In če pride v bolnišnico, moramo vedeti, ali ga hospitaliziramo skupaj z drugimi bolniki, ki imajo ta virus, ali ločeno od njih, da se bolezen ne prenaša. In ne nazadnje zato, da se virus ne prenaša na zdravstveno osebje. Zato so ti podatki neprimerljivi s tistimi prej. Če dam za primer – to sem v zadnjem času že večkrat ponovila – če imamo mi neko družino, v kateri imamo eno osebo, ki ima dokazano virus in cela družina kašlja, nam podatek, da so drugi v družini res pozitivni ali ne, nič ne pomeni. Ta družina mora ostati izolirana, mora ostati pod nadzorom, da se virus ne širi. Če ponazorim z enim takim grobim zdravniškim primerom: če ima nekdo metastatsko bolezen, porazdeljeno po različnih organih, in ugotovimo, da je še na nekem drugem organu, ni pomembno, da to preverimo z nekim, recimo, kirurškim posegom, da vidimo to tkivo. Ker mi že vemo, da se je ta proces razširil. Mogoče bo za zdravnike to nazorno, pa najbrž tudi kdo drugi to razume, četudi se grdo sliši.

Vprašanje poslušalca: Od petka sem v osami, imel sem nekaj znakov za atipično okužbo. Osebna zdravnica mi je dejala, naj ostanem doma. Znaki so v enem tednu izzveneli. Kako naj ukrepam naprej? Naj ostanem še sedem dni, ali naj se vedem, kot da sem prekužen? Ker testiran pa nisem bil.
Za vsak primer ostanite še teden dni v samoizolaciji, tako da boste res, res zmanjšali možnost, da bi se virus prenašal na koga drugega. Ali ste prekuženi ali ne, seveda ne vemo. Obstajajo tudi poročila, da ta prekuženost ni tako zelo zaščitna kot pri drugih boleznih. Morda jih nekaj odstotkov lahko zboli ponovno, tako da je pametno, da se tudi pozneje izogibate stikov z virusom.

Vprašanje poslušalca: Tistim, ki imamo obnovljive recepte, nam v lekarnah izdajajo zdravila samo za en mesec. Ne vem, ali je ta ukrep najbolj pravilen, ker zadeva očitno ne bo izzvenela v 14 dneh, kar pomeni, da bomo tisti, ki imamo obnovljive recepte, vsak mesec stali v lekarni v vrstah. Kar je še dodatna možnost okužbe. Mislim, da ta ukrep ni najbolj na mestu.
Ukrep je posledica tega, da so zaradi globalizacije sveta vsa zdravila vsaj deloma narejena iz surovin, ki so jih naredili, recimo, na Kitajskem ali v kakšnem takem predelu, od koder jih zdaj težje dobivamo. Tako da je treba porabo zdravil kar se da enakomerno izvajati. Imate pa prav, to potegne za sabo spet stanje v vrsti, ki sicer mora biti organizirano tako, da je meter in pol do dva metra med ljudmi. Ampak za zdaj je treba pač preskrbeti vse bolnike na enak način.

Vprašanje poslušalca: Se torej strinjate, da je ukrep malce dvoumen?
Da, je malce dvoumen. Ampak da se organizirati vrsto pred lekarno, ne da pa se organizirati zdravil, če jih ni.

Sorodna novica WHO ima preprosto sporočilo: "Testirati, testirati, testirati"

Vprašan je poslušalca: Bom malce provokativen. Vi dejansko zagovarjate stališče, da ni treba testirati? Svetovna zdravstvena organizacija ves čas govori: testirajte, testirajte, testirajte!
Bomo še enkrat pojasnili. Mi testiramo. Mi zelo testiramo. Slovenija je med državami, ki naredi največ testov glede na število prebivalcev. Naša priporočila so popolnoma skladna s priporočili Evropskega centra za nadzor in preprečevanje bolezni. Tudi z osnutkom priporočil Evropske komisije. Pa če hočete, tudi s priporočili Ameriškega centra za nadzor bolezni (CDC). Mi seveda testiramo. Ne testiramo pa tistih najblažje bolnih, ki lahko ostanejo doma. Razen v določenih primerih: če pričakujemo hujši potek. Zato pa priporočamo, da se pokliče zdravnika in se z njim pogovori. Mi zdaj vemo – prej, pred dvema mesecema tega pravzaprav nismo dobro vedeli – da bolezen poteka tudi kot navaden prehlad. Zdaj pa si predstavljajte, da bi vsak z navadnim prehladom hodil v teh razmerah k zdravniku. Če nima koronavirusa, ga bo ob tem lahko dobil. Tako da testiramo pravzaprav več, ampak spremenili smo fokus testiranja.

Sorodna novica Kako ravnati, da se ne okužite, in kaj storiti, če sumite, da ste se

Vprašanje poslušalca: Toliko se govori o samozaščiti in toliko navodil kroži po raznih medijih. Ko pa se nekdo ne počuti dobro in kaže znake okužbe, pa od svoje osebne zdravnice ne dobi enega odgovora, ker je že nekaj dni odsotna in je za dajanje napotkov pristojna medicinska sestra. Ta pa mu reče, naj počaka in zdrži, da se zdravnica vrne. To se dogaja mojemu prijatelju na Dolenjskem, ki je sicer Makedonec na delu v Sloveniji, ki močno kašlja, ima bolečine v sklepih in komaj hodi. Mora še naprej delati?
Ne, če je bolan, naj ne dela. Tudi za druge viruse velja, da jih ni pametno prenašati naokrog. Na vsak način ne sme delati. Če je klical svojo osebno zdravnico in je ni, mu morajo dati številko nadomestnega zdravnika. Služba je pokrita. Pokrita je sicer z zdravniki, ki mogoče delajo zdaj v nekih centrih, ampak vsak zdravnik ima nadomestnega zdravnika.

Vprašanje poslušalke: Če v družini eden zboli in preostala družina ostane doma, potem statistika zajame vso družino, kot da so bolni?
Tu gre za različne epidemiološke metode, s katerimi se bolezni spremljajo. Pri bolezni covid-19 je pravzaprav najbolj smiselno spremljati razširjenost bolezni glede na to, koliko je hudo bolnih. In potem se iz tega preračuna, kakšna je prisotnost virusa v populaciji.

V to statistiko, ki jo zdaj vidite objavljeno, se ne šteje. Ampak pogovarjali smo se, da taka statistika sploh ne bo več objavljena, ker nima smisla.

Vprašanje poslušalke: Pred dvema mesecema sem šla skozi več letališč in nedolgo tega zbolela. Imela sem vse te znake, poleg tega še dosti hujše bronhialne znake malo pozneje. Okoli mene pa ni nihče bolel. Je po teh dveh mesecih smiselno, da se testiram?
Ne, s tem testom, ki ga rutinsko izvajamo za prisotnost virusa v žrelu, ne. Ker po tem času skoraj 100-odstotno ni več prisoten. Mogoče bi bilo pregledati kri, ampak za zdaj se te preiskave rutinsko ne izvajajo. Mogoče, da ste to preboleli, ampak če nihče okoli vas ni zbolel – ta bolezen pa se dosti dobro prenaša – to zmanjšuje verjetnost, da je šlo za covid-19.

Vprašanje poslušalke: Se lahko virus zasidra v človeku in izbruhne čez več mesecev? Bo sploh kdaj popolnoma zapustil ta svet?
Lastnost tudi sorodnih koronavirusov ni ta, da bi živel z nami, tako kot recimovirusi herpesa, ki so v bistvu del našega življenja in se samo pojavljajo, potem pa nazaj skrijejo v organizem. Tukaj je mehanizem drugačen. Kdaj bomo vedeli, da je virus zapustil svet? Zelo verjetno ga ne bo, ampak bomo morali organizirati življenje, zdravljenje, in upam, uspešno profilakso s cepljenjem tako, da bo zbolelo čim manj ljudi, zlasti tistih, ki imajo tveganje za hud potek. Kako bom vedeli, da je tega epidemičnega vala konec? Tukaj si pomagamo z različnimi statistikami, različnimi pristopi. Na vsak način, ko ne bomo imeli nobenega novega primera in počakali še eno inkubacijsko dobo, pa lahko rečemo, no, najbrž je virus izzvenel. Samo tudi tam se lahko pri nekom, ki je zelo malo bolan, nekje skriva in ponovno izbruhne v eni majhni skupini in se lahko zgodba ponovni. Paziti bomo morali, da se virusne okužbe ne prenašajo med ljudmi. Morda ne na tako drastičen način kot doslej, ampak z nekim načinom vedenja bo to ostalo naša stalnica.

Vprašanje poslušalke: Kdaj bomo po najbolj optimističnem scenariju imeli zdravila?
Neka zdravila že imamo, ampak so zelo slabo preverjena pri tej bolezni, ker je seveda do nedavna nismo imeli. Raziskave še potekajo. V aprilu pričakujemo prve rezultate raziskav za eno zdravilo, ki se je prej razvijalo za zdravljenje ebole. Še nekaj kandidatov zdravil je, tudi o tem potekajo raziskave, tako da zanesljive podatke o tem, kaj od obstoječih zdravil deluje, bomo imeli v naslednjih mesecih. Seveda pa se nam lahko zgodi, da te raziskave, tega sistematičnega ugotavljanja učinkov zdravja, ne bodo imele takih rezultatov, kot so jih imele te majhne serije, kjer so nekaj ljudi zdravili, pa je kazalo, da je šlo dobro. Lahko je šlo dobro iz drugih razlogov.

Vprašanje poslušalca: Ali so te kitajske izkušnje koristile našim zdravstvenim delavcem, da se lahko po njih zgledujejo? Drugo vprašanje, preseneča me, da Evropska unija kot celota ni bila bolje pripravljena na te zadeve?
Izkušnje iz Kitajske so nam izjemno, izjemno dragocene. Obstaja kar nekaj poročil o tem, kako bolezen poteka, kako poteka v različnih starostnih skupinah, kako poteka pri ljudeh, ki imajo različne kronične bolezni. Kakšni so laboratorijski izvidi, ki nas opozarjajo na hujši potek. Kar nekaj znanja smo dobili od kitajskih kolegov. Moram reči, da smo za to zelo hvaležni in lažje nam je, kot je bilo njim, ko so bili popolnoma na začetku. Kar se pa tiče ukrepov v javnosti, tu so kulturne razlike. Ukrepi, ki zaležejo na Kitajskem, lahko ne zaležejo v Evropi. Kot smo videli, so neke omejitve na Kitajskem bistveno bolj spoštovane kot pri nas, kjer smo navajeni nekega bolj individualnega, demokratičnega odločanja in vedenja.

Kar se tiče Evrope, moram tudi jaz reči, da sem razočarana. Prvi koraki so bili izrazito v smer individualnega vedenja vsake države. Pa ne mislim zapiranja mej. Zapiranje mej bi bilo celo smiselno, pa je takrat Italija kot znana diplomatska sila, kot veste, je že v zgodovini bilo tako, preprečila, da bi se italijanske meje zaprle. Ne samo to. Meje bi se lahko zaprle, pa bi ljudi lahko na neki točki nadzorovali, jih opozarjali. To bi bilo koristno. Po drugi strani pa bi Evropa kot država prej lahko pristopila s proizvodnjo nujne opreme. Zdaj, kot sem slišala, proizvodnja poteka. Tovarne, ki recimo proizvajajo maske po Evropi, so bistveno povečale svojo proizvodnjo za potrebe Evrope, ne samo za lastno državo. Ampak to se dogaja šele v zadnjih dneh. Za zdaj smo vsi nad tem razočarani in upamo, da te zadnje informacije, zadnji koraki pomenijo pot k boljšemu pristopu.

Vprašanje poslušalke: Kako razkužiti stanovanje, če smo okuženi, in kdo nam lahko pomaga?
Površine je treba prebrisati z razkužili za površine, pa prezračiti stanovanje. To je pravzaprav vse. Na pomoč ne moremo računati. Nekaj informacij je na spletnih straneh Nacionalnega instituta za javno zdravje. Predvsem gre za površine, za predmete, ki jih skupaj uporabljamo, pa za zračenje, da se te kapljice ne zadržujejo v prostoru.

Vprašanje poslušalca: Če peljem avto k mehaniku, kako naj ga po prevzemu dezinficiram? Naj vse preškropim s 70-odstotnim etanolom?
To je v redu. Pa prezračiti je treba.

Kaj drži glede rekreacije, kolesarjenja, teka, sprehajanja zunaj?
To je zelo, zelo zaželeno. Seveda poskusite najti tiste točke, ki niso preveč obljudene. Slovenija ponuja ogromno takih predelov, ki niso zelo obljudeni, kjer bomo lahko sami ali pa s svojimi najbližjimi. To je vsekakor priporočljivo. Kar pa ni priporočljivo, so skupine, gruče ljudi, pa igrala. To so površine, na katerih lahko ostanejo kapljice tega, kar otrok izkašlja ali pa se mu izcedi iz noska. Saj veste, da se pri otrocih to pogosto dogaja, otroci se dotikajo ne samo stvari, tudi drug drugega.

Vprašanje poslušalke: Se virus prenaša kapljično ali aerosolno?
Za virus velja, da se v glavnem prenaša kapljično. Je pa res, da lahko nekaj časa, tudi nekaj ur, ostane tudi aerosol v zraku. Treba je paziti na zračenje in tudi primerno oddaljenost. Ker aerosol ostane nekje blizu, v tistem predelu, kjer je nastal. O tem so velike polemike in tudi strahovi. Ker če se ena okužba prenaša po zraku, kot se recimo ošpice, je bistveno težje preprečiti prenose. Izkušnje, tudi kitajske, pa kažejo, da je bistveni del prenosa kapljičen.

Vprašanje poslušalke: Kako ravnati s časopisi in drugo pošto v nabiralniku?
Virus lahko ostane na površinah. Nekatere raziskave kažejo, da lahko ostane na površinah tudi nekaj dni. Ampak potem je vprašanje, ali je tak virus potem sposoben povzročiti okužbo in tudi površine so različne. Zlasti te gladke površine, plastika, jeklo, so – kot kaže – bolj problematične. Pomembno je, da je po tem, ko je nekdo ime ta časopis v rokah, minilo nekaj časa, da ga ne dobite takoj. Pa da si seveda roke potem umijete in si ne dotikate obraza, ustnic, skratka lastnih sluznic. Tega se je dobro navaditi: da si po vsakem prijemanju predmetov, pa večkrat na dan, greste temeljito, z milom in toplo vodo umit roke. Koristna so tudi ustrezna razkužila.

Veliko dilem je o nošenju mask. Ljudje tudi objavljajo, kako so jih izdelali doma ...
Maska je prav gotovo za nekoga, ki je neposredno izpostavljen, torej recimo za zdravstvene delavce. Ko pa po televiziji gledamo, da ljudje po praznih cestah hodijo z maskami, to je popoln nesmisel. Na ta način virusa ne morejo dobiti. Če pa morate biti v tesnem stiku z ljudmi v neki gruči, potem je smiselno, da masko uporabite, še posebej, če ne morete uporabiti te meter in pol ali dvometrske distance. Bolj kot maska je še vedno pomembno umivanje rok. Okužbo boste dobili prek kapljic iz dihal nekoga, če vam bo stal zelo blizu in če bo kašljal in kihal. Bolj verjetno je, da bo kašljal nekje drugje, v roko, se prijel predmeta in potem boste ta predmet prijeli vi. Ta nošnja mask je relativna, bi jo pa vsekakor priporočila, če ni mogoča kakšne druge vrste zaščita, recimo ljudem, ki so veliko v stiku z drugimi zaradi svojega poklica, in to niso samo zdravstveni delavci. Ampak kot vem, so marsikje namestili različna stekla, tako da ni neposrednega stika med prodajalcem in stranko.

Sorodna novica Tonin: Zapleti s pošiljkama zaščitnih mask

Najbrž pa maska pride v poštev, če delaš v domu za ostarele. Poslušalec ima 95 let staro mamo v domu, že nekaj časa ni bil v stiku z njo, je pa videl, da zaposleni ne nosijo mask.
Najbrž jih nimajo. Verjetno ste poslušali po medijih, da preskrba s temi materiali ... pred nekaj tedni se s tem praktično nihče ni zelo poglobljeno ukvarjal. Zdaj smo prišli pa v položaj, ko je do tega materiala težko priti. Material potuje do Slovenije, videli ste te zastoje tovornjakov, pa različne omejitve držav, ki se menda zdaj sproščajo na pobudo evropske skupnosti. Ampak še vedno gre to počasi. Seveda pa obstaja tudi mnenje, ki do neke mere drži, da če je oskrbovanec zdrav in delavec tudi, maska nima kaj preprečiti.

Sorodna novica V skladišče civilne zaščite prispelo pol milijona zaščitnih mask

Vprašanje poslušalke: Že več dni ima razdražene oči, solzijo se mi, je virus povezan tudi s težavami z očmi?
Samo z očmi ne. Morala bi imeti znake še kje drugje, kot prehlad.

Vprašanje poslušalke: Veliko je domačih receptov, kako povečati odpornost. Ali grgranje žajbljeve tinkture ali žajbljevega čaja koristno?
Za žajbelj ne vem. Slišala sem za jod. V takih razmerah, ko ne vemo, kaj pomaga, je dobro uporabljati stvari, ki morda pomagajo in obenem ne škodijo. To je osnovno zdravniško načelo: v prvi vrsti ne smemo škodovati. In verjetno grgranje žajblja ni škodljivo.

Kaj pa tisti, ki imajo doma že zalogo določenih zdravil? Za ibuprofen je bilo večkrat omenjeno, da naj ne bi bil najboljši. Je še kaj znanega?
Ja, ibuprofen in sorodna zdravila se nekako vpletajo v ta mehanizem, s katerim virus povzroča poškodbo človekove celice. Ni veliko znanega o tem, ampak zaradi varnosti strokovnjaki za to področje priporočajo – pri nas je bilo to mnenje slovenskih revmatologov – da se tem zdravilom, če je to mogoče, če jih lahko nadomestimo z drugimi, izognemo.

Vprašanje poslušalca: Kaj naj storim, če imam kljub upoštevanju varnostnih napotkov znake prehlada, doma pa člane, ki so v ranljivi skupini?
Pokličite zdravnika! Pokličite zdravnika, s katerim se boste pogovorili, kako ravnati, kar se tiče samoizolacije, ali morda potrebujete testiranje ali kakšno drugo zdravstveno oskrbo.

Vprašanje poslušalca: Koliko jih je testiranih zaradi suma okužbe in koliko preventivno?
Preventivnega testiranja pravzaprav ni. Mi s testiranjem ne moremo bolezni preprečiti. Zdravstvene delavce testiramo takrat, ko zbolijo. Drugače bi jih morali testirati vsak dan na vratih, pa še kdaj vmes. Ker ne vemo, kdaj se bo virus začel izločati, ko so v inkubacijski dobi. Zdravstvenega delavca testiramo, če zboli, že ob zelo blagi bolezni. To se zdaj ob vstopu v službo v večini zdravstvenih ustanov preverja. Če kaže znake, se testira, da se prepreči, da bi ta zdravstveni delavec prenašal bolezen naprej. Če je pozitiven, vsekakor ostane doma. Če je negativen, lahko dela, ker se morate zavedati, da zdravstvenih delavcev že danes marsikje primanjkuje. Torej, prej jih testiramo, nižji prag imamo, testiramo tudi prehlade. V splošni populaciji takšno testiranje prehladov ni niti izvedljivo niti smiselno.

Sorodna novica Štirje bolniki odpuščeni iz ljubljanskega kliničnega centra

Vprašanje poslušalca: V ponedeljek ste v Odmevih dejali, da je slovenski pristop kot primernega označil evropski center za obvladovanje bolezni. Po sinočnji seji strokovne skupine kriznega štaba pa je bilo rečeno, da je nekaj nekje manjkalo?
Ja, mi smo pripravili algoritem obravnave. Potem smo pa opazili, da se nam zna zgoditi, da bo ta algoritem razumljen individualno in da bodo zdravniki postavljali previsok prag za testiranje pri bolnikih, ki ostanejo doma oziroma da bo napotitev po nepotrebnem v bolnišnico preveč. Zlasti za ta segment bolnikov doma smo zato dodatno poslali podrobnejša navodila, kdaj pa vendarle testirati. S temi navodili je vedno tako, da niso zakon. Zdravnik jih vedno tolmači v kontekstu situacije, zato smo v prvem približku navodil bili mnenja, da to ni potrebno, da bo to zdravnik znal presoditi. Zdaj smo pa presodili, da mogoče ne bo znal. Postopek ostaja enak, samo zdravniki imajo natančnejša navodila, kako postopati z bolniki.

Video: Ponedeljkovi Odmevi