V Sloveniji je od 16. marca razglašena epidemija z virusom SARS CoV-2. Sledimo vedno strožjim vladnim ukrepom. Kako ocenjujete trenutno stanje v državi?
Rad bi poudaril in želel bi, da ljudje razumejo, tukaj bi pozval predvsem mlade. Ukrepi, ki smo jih sprejeli, so dobri in imajo potencial, ampak moramo se jih držati. To mislim, da se jih moramo držati na ravni posameznika. Tukaj nobena policija ne more narediti tega, kar lahko naredi posameznik. Saj vemo, prvih nekaj dni smo natančni, potem se navadimo, potem se začne lepo vreme, in počasi imamo vsega zadosti. Vem, da se nekateri ne čutijo osebno ogroženi od te bolezni, ampak tukaj je treba misliti širše. Ne mislim samo na starejše, ki imajo lahko zaradi bolezni hude posledice, ampak predvsem, kako bomo zagnali naprej našo družbo. Če se bomo teh ukrepov držali, bomo to epidemijo v naslednjih tednih obvladali in bomo lahko odprli podjetja, se vrnili na delo in bili kot družba uspešni. Sicer bomo še dolgo sedeli doma in se bomo kot družba zadolžili in te dolgove še leta odplačevali

V Sloveniji so postali epicenter koronavirusne bolezni 19 domovi za starejše. Zakaj?

V domovih za starejše je bilo že pred epidemijo stanje dokaj slabo, namreč vse postelje in sobe so bile zasedene, domovi so bili prenatrpani. Veliko prebivalcev je negibljivih bolnikov, odvisnih od nege. Tudi samo osebje je v teh domovih na minimumu in z vidika, da že dolgo ni bilo epidemij in da o tem nismo razmišljali, osebje ni bilo poučeno, kako se takšnim stvarem streže. Domovi so tempirana bomba, ker se okužba, ko tja pride, izredno hitro širi, populacija v domovih je posebej ranljiva za težek izid bolezni, med njimi je velika smrtnost, okužba pa se prenaša spet na osebje in osebje nosi to okužbo domov, torej nazaj med širšo populacijo. Tako, da imamo potem te valove prenosa.

Druga težava domov za starejše pa je število prebivalcev. Če se jih okuži preveč, bi lahko to teoretično pomenilo, upam, da tega ne bomo videli tudi v praksi, da se popolnoma zablokira zdravstveni sistem. V bolnišnice bi prišlo veliko ljudi, ki jih ne bi mogli sprejeti in obravnavati. Potem bi bilo res težko v takšnih razmerah delati. Mogoče se še spomnite, ko smo pred nekaj tedni gledali ladjo križarko, parkirano pred japonsko obalo, in smo lahko videli, kako je na tako tesnem območju potekala bolezen, koliko ljudi se je okužilo od enega samega začetnega primera v zgolj nekaj tednih. Okužbo jim je uspelo obvladati, ne toliko zaradi zdravstvenega osebja, ampak zaradi osebja ladje, ki so se ustrezno poučili in zaščitili s primerno opremo. Tako da je položaj tudi na majhnem prostoru mogoče obvladovati.

Kateri so pa drugi "šibki členi" v naši družbi, ki bi lahko postali novi epicentri okužb ?
Po Sloveniji je več manjših žarišč, ampak nas še vedno najbolj skrbijo domovi za ostarele, in z zaskrbljenostjo spremljamo domove, ki so že okuženi.

Pred nekaj leti smo spremljali širitev virusa SARS-a . Bi torej takšno epidemijo, pandemijo, kot jo je povzročil modificiran virus SARS-CoV-2, lahko pričakovali?
To nas je vse presenetilo, namreč v času naših življenj takšnih epidemij ni bilo, niti jih nismo pričakovali. Bil je tisti občutek, da se bo nekaj zgodilo, z gripo pa smo se potem vsi zanašali na cepivo za gripo. Ampak da bo prišlo z drugega konca, pa nismo resno računali. Mene je prvič zaskrbelo nekje konec januarja, ko sem spremljal dogajanje na Kitajskem. Potem pa ta streznitev februarja, ko smo opazili, da je cena mask poskočila in da se ne dajo več kupiti. Deset dni za tem se je pa zgodila severna Italija.

Če pogledamo zgodovino človeštva, pa je ta ves čas prepletena z nekimi epidemijami. Tako da tudi mi v naših časih s to gostoto prebivalstva in s tem življenjskim slogom moramo računati, da bo slej ko prej prišlo do mutacije enega od teh virusov in da bomo doživeli neko epidemijo. V preteklem stoletju smo doživeli več epidemij gripe, ampak nismo več tako občutljivi. Imamo zdravila, cepiva, čeprav tudi gripa vsako zimo povzroči veliko smrti.

Na kliniki Golnik imate že od začetka epidemije poseben oddelek za bolnike s koronavirusom. Kako pa vi in vaše osebje doživljate širjenje epidemije, je čutiti strah?
Zaposlenih je 500 ljudi in ljudje se različno odzivajo, saj imamo zelo različne življenjske situacije. Mlajše osebje, ki doma nima svojcev iz ogroženih skupin ali družin, spremlja dogajanje z manj strahu. Med tistimi, ki so nekaj let pred upokojitvijo in imajo že neke spremljajoče bolezni, ali pa tistimi, ki imajo doma mlade družine ali ostarele starše, pa je več anksioznosti. Težko se odločajo, da bi delali s bolniki, pozitivnimi na covid-19, zato jih skušamo motivirati, da lahko zapolnimo ekipe. Na drugi strani pa vidim izjemno požrtvovalnost, predanost in dobro voljo, prav na tem covid oddelku živita skupinski duh in predanost delu, ki ga opravljajo.

Česa pa je najbolj strah vas, kot strokovnjaka in kot direktorja ustanove, kot je Univerzitetna klinika Golnik?
Jaz osebnega strahu nnimam, nekako se čutim, lahko tudi, da se slepim, da sem med tistimi, pri katerih bo okužba potekala relativno enostavno. Skrbi me pa, da ne bi pravočasno prepoznal tega stanja in bi okužil nekoga drugega. In tukaj, v bolnišnici, lahko naredim veliko škodo, če z neprepoznano okužbo hodim okoli. Imam veliko stika z ljudmi. Že prej sem se držal vseh protokolov, ki jih imamo v bolnišnici, zdaj pa praktično ves dan nosim masko. Ne samo pri delu z bolniki, ampak v vseh zaprtih prostorih.

Strah me je predvsem tega, da bi šli v neki kaos, nered in da ne bi delovali koordinirano, da se ne bi odločali tako, kot je sprejela stroka, da bi izgubili zaupanje in vero v to, kar znamo, v medicino. A veste, vse te neracionalne odločitve, ki jih vidimo po terenu tudi danes. Na primer, neracionalno jemanje brisov pri nesimptomatskih osebah in potem neko lažno zaupanje v te rezultate. Potem neracionalna uporaba zaščitne, varovalne opreme in potem pomanjkanje te opreme naslednji dan. Potem neustrezno ravnanje z bolnikom, ta vdor v belo, da prepozno prepoznamo bolnika ali okuženega zdravstvenega delavca in moramo več ljudi umakniti v karanteno. In panične reakcije, ki jih takšni primeri lahko sprožijo v kolektivu. Take stvari me najbolj skrbijo.

Je pomemben pretok informacij. Da se o poteku bolezni veliko govori?
O tem je treba ves čas govoriti. Je pa res, da včasih te komunikacijske poti ne dosežejo vseh takrat, ko bi jih morali. Televizija je neka prednost, saj vas ljudje spremljajo in dobijo informacijo. V bolnišnici neke take interne televizije nimamo, zato uporabljamo intranet, elektronsko pošto, telefon in osebno komunikacijo. Ampak je težko doseči, da 500 ljudi dobi neko informacijo tisti trenutek, ko se nekaj dogovorimo. Včasih deluje kot igrica telefonov, ko vodje skupin posredujejo informacijo naprej, nekdo nekaj doda ali pa izpusti. Nehote seveda. Tako da problem, ki ga prepoznam, je prav v sprotnem prenosu odločitev.

Po spletnih omrežjih pa smo dobesedno preplavljeni z informacijami in nasveti. Včasih je težko ločiti med znanstvenimi in kvaziznanstvenimi članki …
Že pred epidemijo sem opažal, da če so v prejšnjem stoletju ljudje verjeli znanosti in znanstvenikom in smo bili neka družba znanja, danes postajamo družba mnenja. Se pravi, ni važno, kaj je, pomembno je, kaj jaz menim in kaj se meni zdi. V položajih, kot jih imamo, pa to ni dobro. Pomembno se je nasloniti na podatke in dejstva, ki jih imamo.

Kako je bilo na Kliniki Golnik pred epidemijo. Ob prevzemu vodenja ste se zavzemali za moderniziranje in obnovo tako stavb kot načina dela. Je izkušnja z epidemijo kaj spremenila?
Iz epidemije se bomo zagotovo veliko naučili. Prav gotovo vsi, ki delamo v zdravstvu, upam pa, da tudi državno vodstvo oziroma da se bo česa naučila tudi miselnost ljudi. Saj so vendarle ljudje tisti, ki volijo tiste, ki se odločajo, v kaj se bo vlagalo. Ljudje imajo možnost zbrati vodstvo, ki bo razmišljalo o zdravstvu kot realni prioriteti, in ne zgolj obljubi na papirju. In ne samo naša bolnišnica, katere struktura je še iz časov SHS, ampak tudi druge bolnišnice v državi so v dokaj slabem stanju. In jaz vidim veliko možnosti v obdobju po pandemiji. Da se zdravstvo modernizira, da se vlaga v zmogljivosti, da se znova popularizirajo poklici, kot sta medicinska sestra in zdravnik. Da se začenjajo podpirati iniciative. Namreč zdravstvo bi lahko postala dejavnost z dodano vrednostjo. Če bi si želeli pridobiti paciente iz tujine, jih praktično nimamo kam dati. Seveda govorim za obdobje po epidemiji. Bivalni standard v bolnišnicah je preprosto prenizek. Imamo pa ogromno znanja. Imamo veliko znanja, naši zdravniki so res dobri, negovalni kader je odličen. In se jasno vidi, prav zdaj med epidemijo, ko naša krivulja teče drugače kot italijanska. Tukaj jaz vidim tak potencial, tudi za vlaganje, ki se bo potem povrnilo.

Kako pa epidemija vpliva na redno delo v bolnišnici, pretok bolnikov iz primarnega zdravstva na bolnike z malignimi obolenji. Kakšne, predvidevate, bodo dolgoročne posledice?
Trenutno za bolnike, ki imajo druge, in ne respiratorne težave, ni dobro. Tukaj so skupine bolnikov, ki bi potrebovale hitro diagnostiko in ukrepanje. To so predvsem rakavi bolniki, bolniki s sumom na rakava obolenja, srčno-žilni bolniki, pri katerih vsakršno čakanje pomeni slabšanje stanja. Po eni strani večjo obolelost, včasih celo smrtnost. In to se v času epidemije že opaža. Mi imamo v tem času bistveno manj napotitev, kot smo jih imeli ob istem času lani. Bojimo se, da ti bolniki nekje doma čakajo in da se jim zdi, da njihove težave niso dovolj velike. Pa tudi vstop v zdravstveni sistem je trenutno težji. In to bo postranska škoda, ki jo bomo verjetno videli v naslednjih mesecih pa tudi letih.