Sledili so tedni rehabilitacije, saj se je moral na novo naučiti hoditi. Danes pa opozarja, da naj ljudje novega koronavirusa ne jemljejo preveč zlahka in naj se držijo ukrepov.

Bil je med prvimi, ki so zboleli za novim koronavirusom, vse se je začelo z znaki prehladnega obolenja. Ko je izvedel, da je bil v stiku z osebo, pri kateri so potrdili okužbo z novim koronavirusom, se je šel testirat in bris je bil pozitiven. 9. marca so ga sprejeli na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC-ja Ljubljana. "Bil sem hospitaliziran na infekcijsko kliniko, čeprav nerad, ker moje splošno zdravstveno stanje ni bilo tako slabo. Sem podlegel predlogu mlajše zdravnice v sprejemni pisarni, ki mi je svetovala hospitalizacijo in izkazalo se je, da je imela prav. V dveh dneh je prišlo do poslabšanja mojih dihalnih funkcij in sem bil priključen na respirator."

Kar dva meseca je bil priključen na umetno predihavanje, in to je pustilo številne posledice. "Človek je 'priklenjen' na posteljo, se pravi izključen iz vseh motoričnih dejavnosti. Izgubil sem 16 kilogramov mišic, težave sem imel s prebujanjem, v času te umetne kome je prišlo do odpovedi organov. In moram izpostaviti izredno skrbno in strokovno obravnavo na infekcijski kliniki, na intenzivni negi, ker so se kolegi izkazali z vrhunskim znanjem, če tega ne bi bilo, sigurno danes ne bi bil tukaj." Dodaja, da so bile, glede na njegovo starost, možnosti preživetja vprašljive.

Zbujanje iz umetne kome

"Ko se človek zbudi iz umetne kome, ko je negiben, zavest pa deluje, začne razmišljati retrospektivno, obravnava celo svoje življenje, zapade v neko vrsto meditacije in mora imeti izjemno močan avtogeni trening, da ne zapade v depresijo, apatijo. Potem ti pridejo v misli besede posameznikov, modrecev, filozofov. In jaz sem se večkrat zatekel v branje filozofa in teologa Trstenjaka, ki je rekel, da življenje je ena sama pot iskanja sreče, in da srečo doživi samo tisti, ki na svoji življenjski poti spozna trpljenje. Če to malo parafraziram, ko enkrat preživiš tako zgodbo, ko moleduješ na intenzivni negi, ali boš lahko še kdaj govoril, ali se boš še premikal, se vprašaš, ali bom sploh kdaj prišel v normalno življenje. In še enkrat, po zaslugi celotnega sistema, v katerega sem bil vpet v procesu zdravljenja, mi je očitno to uspelo."

Začetek rehabilitacije v URI Soča

Konec maja je bil premeščen v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. "Nepokreten, na vozičku in z reševalnim vozilom," se spominja. Po osmih tednih rehabilitacije lahko danes znova hodi. "In moram tudi tukaj poudariti, da ko govorimo o zdravstvu v Sloveniji, zelo radi kritiziramo, kaj je vse narobe, vendar Soča in konkretno ta oddelek, kjer sem preživel zadnjih nekaj tednov, ne samo, da je vrhunsko opremljen in sodobno urejen, ima strokovnjake, ki se zavedajo svojega poslanstva in izvajajo vse, kar izvajajo na najvišjem možnem strokovnem nivoju. Da ne govorim o urejenosti, doslednosti, spoštovanju vseh preventivnih ukrepov, ki so potrebni, da zajezimo širjenje okužbe."

Čeprav ga je skrbelo, kako intenzivna bo rehabilitacija, danes pravi: "Sem pričakoval še bolj, bi rekel, napeto, še bolj intenzivno vadbo, rehabilitacijo in me čudi, zakaj to rehabilitacijo, ki je povsem sprejemljiva, normalna, ocenjujejo kot težko. Ker mi smo tukaj za fizioterapijo. Mi nismo prišli sem brat romanov in gledat televizije. Moramo se zavedati, da vsa ta nega in skrb za pacienta nekaj staneta v tej državi. In s kolegom, ki je tudi zdravnik, sva se pogovarjala, da je dostopnost do takih storitev v Sloveniji idealna v primerjavi, denimo, z ZDA. V Ameriki je treba najprej položiti denar, da si deležen take obravnave, tukaj je pa vse v breme socialnega zavarovanja in košarice in tega se ljudje premalo zavedajo. Gre tudi za odgovornost do svojega zdravja, ker zdravje je največji kapital."

Opozorilo tistim, ki virusa ne jemljejo dovolj resno

Lukanovič meni, da ima kot zdravstveni delavec odgovornost, da svojo izkušnjo z novim koronavirusom opiše javnosti, predvsem zato, ker meni, da virus še vedno številni jemljejo preveč zlahka. "Moramo priznati, sedanja vlada je izkazala posluh in smisel za ukrepe. Smo bili v tem času zgodnje epidemije v Evropi na najvišjem nivoju uspešnosti zajezitve epidemij. To, kar se dogaja zdaj s srečanji, velikimi porokami, zabavami, to je čisti nesmisel. Ljudje bi morali biti toliko ozaveščeni, da vedo, da to pot gre zares, saj vidimo številke, koliko je umrlih, kako je bilo v Bergamu, kako je v Braziliji, in bi se morali držati tistih ukrepov, ki lahko pomagajo."

Pogled v prihodnost

Aprila se je izteklo njegovo 12-letno strokovno vodenje ginekološke klinike v Ljubljani. "Ena prvih asociacij na intenzivni negi, ko sem se zavedel, je bila, da zdaj bom pa zmanjšal količino dela in funkcij in se posvetil tudi sebi. Bil sem namreč eden tistih, ki nisem znal reči ne in sem sprejel vse funkcije, ker sem pač tako čutil. Ampak kot vemo iz vsakdanjega življenja, da tisti, ki funkcijo sprejme, dobi za nagrado takoj še eno drugo obveznost, ker vedo, da jo bo napravil. Nikoli v življenju se nisem posvečal svojemu telesu tako intenzivno kot sedaj, sedem tednov v tej ustanovi. Se pravi, počitek, prehranjevanje, fizioterapija. Moje načelo v življenju je bilo delo, ampak vemo, da se to vedno ne obnese."

Opaža, da se počasi vrača v fizično formo, kot je bil pred boleznijo. "Kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa že vzbuja neke vrste nervozo, kaj vse sem zamudil, kaj vse je treba storiti in kaj vse bi želel storiti. Glede na to, da je poletje, moji načrti so bili Jadransko morje, zdaj bomo videli, kaj bo s tem."

Predvsem je vesel, da lahko po tednih rehabilitacije danes, ko lahko znova hodi, reče: "Danes zapuščam Sočo z veseljem in sem jim hvaležen za uspeh, ki je bil dosežen."

V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so zdravili pet bolnikov, ki so preboleli covid-19. Dr. Primož Novak, vodja oddelka za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji, pove, da sprejmejo bolnike, ki so preboleli covid-19, neposredno iz bolnišnice. Do danes so imeli pet takih bolnikov, stari so bili od 49 do 70 let. Trije so bili premeščeni z infekcijske klinike v Ljubljani, dva pa s Klinike Golnik. "To so vsi aktivni ljudje v polnem življenju, nekateri od njih so imeli nekatere kronične bolezni, predvsem pljučne, vendar jih te niso ovirale pri njihovih dejavnostih, tako da so živeli normalno življenje in je to prišlo kot strela z jasnega."

Razlog, da so ti bolniki potrebovali rehabilitacijo v URI Soča, pa ni samo bolezen, pojasni Novak: "Ampak ob tej hudi bolezni pride ob odpovedi dihanja in dolgotrajnejši umetni ventilaciji do nevrološke okvare. Gre za okvaro perifernega živčevja in mišic. Enostavno pride do odpovedi, skratka, periferno živčevje neha prevajati in pride tudi do okvar v samih mišicah."

Novak opiše, da to ni značilno le za bolnike, ki so preboleli covid-19, ampak za vse bolnike, ki zaradi bolezni ali hudih poškodb potrebujejo mehansko predihavanje. Do takih sprememb pride, če umetna ventilacija traja več kot dva tedna. "In seveda teh bolnikov je čedalje več, zaradi napredka urgentne medicine, zaradi dobrega izida akutnega zdravljenja, ti pacienti zdaj preživijo. In seveda potem potrebujejo kakovostno rehabilitacijo, ne samo, da živijo, ampak da živijo tudi kakovostno. Mi jih želimo vrniti na nivo funkcioniranja, kakršen je bil pred boleznijo. Vedno to ni možno, ampak želimo se čim bolj približati temu. Akutnemu zdravljenju v bolnišnici mora slediti ena taka celostna rehabilitacija, kot jo izvajamo na URI Soča."

Posledice bolezni in umetnega predihavanja se kažejo kot ohromelost zgornjih in spodnjih udov ali pa samo spodnjih udov, razloži Novak. "Ti pacienti imajo težave že pri opravljanju osnovnih vsakodnevnih opravil, se pravi tistega, kar je nam samoumevno: da zjutraj lahko vstaneš v postelji, da lahko greš do WC-ja, da se lahko umiješ, da se lahko oblečeš, da lahko opravljaš toaletne potrebe. Rehabilitacija se vedno začne ob bolniški postelji s to skrbjo zase, za te osnovne dejavnosti. Pacienti so večinoma na začetku vezani na invalidski voziček, ki ga zaradi slabe funkcije rok, slabe moči, tudi težko poganjajo in jih je treba tudi spraviti pokonci," pojasnjuje. Treba jih je učiti znova hoditi, to je tisto, kar se pogosto razume kot ozko področje rehabilitacije, ampak je veliko več tega. Krepiti je treba mišice, treba je znova vzpostavljati vzorce hoje in treba je potem to vključiti tudi v neke smiselne funkcionalne dejavnosti in ponovno bolnika vključiti v okolje. "Tako da mi postopno te dejavnosti z napredkom pacienta tudi širimo. Zelo promoviramo tudi vključevanje v domače okolje, vključujemo tudi svojce, povemo, na kakšni stopnji rehabilitacije je pacient, kaj zmore že sam, kje mu je treba pomagati, kaj lahko sami naredijo, in seveda potem tudi naredimo načrt za vračanje domov. In če so to mlajši aktivni pacienti, ker velikokrat so, se vedno pogovarjamo tudi o dolgoročnem vračanju na delovno mesto."

Rehabilitacija tako kot pri drugih bolnikih po kritični bolezni traja mesec ali dva. "Načeloma rehabilitacija se zaključi, ko pacient doseže tiste cilje, ki jih skupaj postavimo ob začetku rehabilitacije. Ali pa, kadar to ni možno, ko se vzpostavi neki funkcijski plato, ko mi recimo v tednu, dveh, ne vidimo kakšnih bistvenih premikov, takrat je tudi smiselno rehabilitacijo zaključiti."

Za uspešno rehabilitacijo stoji ekipa strokovnjakov

Novak poudarja, da pri rehabilitaciji sodeluje velika ekipa strokovnjakov: Fizioterapevti, delovni terapevti, zdravstvena nega je izredno pomembna, zdravstvena nega je tista, ki skrbi za pacienta 24 ur na dan, preprečujejo zaplete zaradi ležanja, izvajajo skrbno nego, pomemben je tudi zdravnik, ki bedi nad tem. Večina vseh pacientov zaradi posledic bolezni tega dolgotrajnega zdravljenja potrebuje tudi psihološko podporo pri vračanju v domače okolje. Pri urejanju teh širših dejavnosti v okolju je nepogrešljiva tudi socialna delavka. Res celoten tim, včasih tudi, če potrebujejo kakšne pripomočke, vključujemo inženirja protetike. Celotna ekipa, ki skrbi, da je rehabilitacija potem uspešna.

Potreb po rehabilitaciji vse več

V Soči pa opozarjajo, da vse več ljudi potrebuje rehabilitacijo. Do zdaj sicer bolnikov, ki so bili pri njih na rehabilitaciji, potem ko so preboleli koronavirusno bolezen 19, ni bilo veliko, a ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti. Med poletjem bodo poskusili nadomestiti izpad programa, ki se je zgodil med epidemijo. "Soča je stalno polna. Seveda tukaj so kapacitete omejene. Že z napredkom intenzivne medicine je preživetje bolnikov boljše, tako po kritičnih boleznih kot poškodbah in nevroloških okvarah, zaradi življenjskega stila, govorimo o srčno-žilnih boleznih, o možgansko-žilnih boleznih, o amputacijah, recimo, potem bolezni, ki so posledice načina življenja, tudi obnašanja v prometu, hude poškodbe. In ti bolniki zahtevajo po zaključenem zdravljenju ravno tako celostno rehabilitacijo in seveda so kapacitete v Sloveniji zelo omejene. Mi imamo samo eno tako ustanovo, kot je URI Soča."

Kot pojasnjuje, pa so tisti pacienti, ki ne potrebujejo tako obsežne rehabilitacije, napoteni tudi v zdravilišča. "Je pa počasi treba tudi nadaljevati to rehabilitacijo, ko se stanje stabilizira, pa ni potrebno več bolnišnično zdravljenje, je priporočljiva ambulantna obravnava. Tukaj pa širše mreže ni, tako da je na področju rehabilitacije treba še veliko narediti, razširiti kapacitete na vseh nivojih, ne samo na URI Soča. Seveda pa tudi mi potrebujemo dodatne programe, kadre in prostore. Imamo tudi kar ambiciozne načrte na tem področju," še pravi Novak.