Po okužbi, ko bolnik ne more več dihati sam, je prva rešitev umetno predihavanje s pomočjo ventilatorja, je v izjavi za javnost spomnila pulmologinja Vojka Gorjup iz centra za intenzivno interno medicino UKC-ja Ljubljana. A občasno s tem ne dosežejo želenega ‒ torej, da bi si pljuča "odpočila" in se toliko pozdravila, da bi bolnik lahko z njimi spet dihal sam. V takih primerih bolnika priključijo na zunajtelesni obtok z oksigenacijo krvi (ECMO), ki deluje kot še ena dodatna pljuča, je razložila. "S tem kupujemo čas, da bi se jim pljuča pozdravila," poudarja.

V nekaterih primerih žal tudi to ne zadošča, in če je bolnik primeren kandidat, se začnejo pogovarjati o presaditvi pljuč, je razložila, pri tem pa poudarila, da se pri svojem delu zadnje čase srečujejo z res hudimi dilemami. "Danes smo se recimo morali odločati glede mlade ženske, noseče 26 tednov, pri kateri se je stanje tako poslabšalo, da smo jo morali dati na aparat za dihanje. Pri tem je bilo vprašanje: ali sprožiti porod oz. opraviti carski rez in tvegati, da ta otrok ne bo preživel, ker je to obdobje za otroka zelo težko, ali poskušati rešiti mater in otroka. /.../ V tem primeru smo se odločili, da poskusimo rešiti oba, da damo otroku še en teden, vsaj en dan ‒ vsak dan pri takem otroku pomaga ‒ in da bomo hkrati reševali mamo, ker otrok brez mame ne more nič. Mama pa brez otroka tudi ne kaj dosti."

Česa takšnega, kar covid povzroči pljučem, v svoji karieri še ni videla

Z ECMO-jem sicer lahko pomagajo številnim, a se morajo ves čas odločati na podlagi postavljenih meril, kdaj je to smiselno. Na ECMO-ju so sicer imeli v povprečju prejšnja leta priklopljenih po 20 bolnikov v enem letu, letos pa so imeli samo covidnih bolnikov 37, je navedla skrb vzbujajočo statistiko in jo podkrepila še z lastnimi opažanji glede covida: "Po 40 letih dela in od tega 30 v intenzivni enoti najvišje stopnje do zdaj še nisem srečala tako težkih bolnikov s tako težkimi oblikami pljučnice."

Predstojnik kliničnega oddelka za torakalno kirurgijo Tomaž Štupnik je za Odmeve dejal, da se zdravniki srečujejo s stvarmi, ki jih prej niso poznali. "Posledic covida ne zdravimo samo s transplantacijo, ampak kirurško zdravimo tudi druge posledice. Videli smo številne spremembe v pljučih … Pljuča razpadejo, nehajo biti elastična, bolnik jih s prsnim košem, z dihalnimi mišicami ne more raztegovati in zato ne more dihati. Pljuča se spremenijo v 'žilast šnicl', bi lahko rekli, v kos mesa, ki ne opravlja svoje funkcije. Na njih velikokrat vidimo kot neke krvave žulje, izbokline, lahko se naredijo ciste. Številne težave povzročijo tudi sočasne okužbe, v bolnišnicah živijo številne bakterije, ki bolnikom, ki so dlje časa na zdravljenju, povzročijo še dodatne poškodbe."

Za presaditev pljuč primerni le redki covidni bolniki, do zdaj jih je bilo pet

Še napornejše pa so odločitve, ko gre za presaditev pljuč, je razložil Štupnik: "To je samo za res izbrane bolnike, ki morajo izpolnjevati natančne pogoje. Ni tako enostavno, da bi kar vsak bolnik, ki so mu pljuča odpovedala, dobil nova," je opozoril, pozneje pa dodal še, da je pri tovrstnih presaditvah pomembno, da z upoštevanjem kriterijev izberejo take bolnike, pri katerih je končni izid uspešen: "To ni poseg, ki ga naredimo, ko ni nobene druge možnosti več, da bi pač poskusili. To ne gre tako. Na voljo imamo premalo organov, zato moramo z njimi skrbno razpolagati. In zato so kriteriji zelo strogi. Možnost, da bo presaditev uspela, mora biti zelo velika."

Nova pljuča lahko tako dobijo le covidni bolniki, ki so mlajši od 55 let, nimajo drugih pridruženih bolezni, nimajo prevelike telesne teže in nimajo odpovedi drugih organov. Do zdaj je bilo takšnih srečnežev pet (od tega letos štirje), vsi so presaditev uspešno prestali, je navedel in dodal: "Zadnjo smo naredili pred približno dvema tednoma, pri ženski srednjih let, ki je po porodu zbolela za hudim covidom in ji po zelo dolgotrajnem zdravljenju na centru za intenzivno medicino ni bilo druge pomoči."

"Nekdo s presajenimi pljuči ne bo nikoli več popolnoma zdrav"

Težava pri covidnih bolnikih ‒ tudi v primerjavi z drugimi pljučnimi bolniki, ki jim presadijo pljuča (letos je bilo takšnih osem) ‒ je, da so covidni bolniki že pred presaditvijo dlje časa v bolnišnici, da je njihovo telo, vključno z mišicami, že zaradi ventilacije ali ECMO-ja oslabljeno. Po presaditvi jih tako čaka še več mesecev zdravljenja, do konca življenja morajo jemati nekatera zdravila, v ozadju pa je vedno tudi strah, da se bo pljučem "iztekel rok trajanja", je opozoril predstojnik kliničnega oddelka za pljučne bolezni Matevž Harlander: "Nekdo s presajenimi pljuči ne bo nikoli več popolnoma zdrav. Za nameček pa ima lahko transplantacija svoj rok trajanja, ni nobenega zagotovila, lahko pride do zavrnitve organa, do odpovedi pljuč. To je metoda, ki je rezervirana za izbrane bolnike, ki s tem nekaj pridobijo. Vsekakor pa to ni nekaj, kar bi lahko reševalo tako veliko število ljudi z odpovedjo pljuč."

Sorodna novica "Trenutno ne moremo več poskrbeti za naravno ali prometno nesrečo z večjim številom ponesrečencev"

"Veliko boljše in daljše življenje čaka bolnika s svojimi pljuči, čeprav so okvarjena. Zdravljenje je dolgotrajno, naporno," se je strinjal tudi Štupnik in dodal, da so bili covidni bolniki, ki so jim presadili pljuča, v bolnišnici približno pol leta, medtem ko običajno zdravljenje po presaditvi traja od pet do šest tednov.

Videti je, da si večina bolnikov ‒ vsaj ko gre za pljuča ‒ opomore

Kako dolgotrajne so lahko posledice covida tudi v primerih, ko si bolniki oz. njihova pljuča na prvi pogled popolnoma opomorejo, pa je ponazoril tudi pulmolog Matjaž Turel, ki ambulantno spremlja ljudi, ki jih po covidni pljučnici odpustijo. Okoli 140 takih so po treh mesecih poklicali na pregled in ugotovili, da se je večini pljučna funkcija zelo dobro popravila, podobno so pokazala tudi rentgenska slikanja pljuč: "Pri 90 odstotkih so bili mogoče še kakšni minimalni ostanki pljučnice ali pa sploh ne več."

Več težav opažajo pri tistih bolnikih (gre za okoli 10 odstotkov vseh spremljanih), ki so imeli res hud potek bolezni, torej so bili umetno ventilirani ali zdravljeni z ECMO-jem: "Pri teh pa so bile spremembe hujše, ampak se tudi popravljajo." "Optimizem je, ker vidimo, da se ‒ razen pri tistih redkih hudo bolnih ‒ covidna pljučnica praktično v celoti pozdravi," je izpostavil Turel.

Vse to bi lahko preprečili s cepljenjem

Sorodna novica Komisija za medicinsko etiko: Poziv k ustavitvi cepljenja otrok proti covidu-19 je neetičen

Pri tem pa je dodal, da imajo mnogi izmed omenjenih bolnikov drugačne težave. "V ambulanti spremljamo tudi bolnike, ki navajajo težave še dolgo po covidu. In čeprav nič ne najdemo, bolniki navajajo težave, bolečine v prsnem košu, zmanjšane zmogljivosti, tudi težave, ki niso povsem z našega področja, da se ne morejo koncentrirati, da ne morejo spati. Mi jih pregledamo, ampak res, na izvidih, na rentgenu, pri merjenju pljučnih funkcij ne najdemo nič," opisuje misterij t. i. dolgotrajnega covida.

Opozoril je še, da bi prav take težke primere lahko s cepljenjem preprečili: "To je jasno že iz strokovne literature, vidimo pa to tudi zdaj, ko primerjamo cepljene in necepljene bolnike. /.../ Ne bi bila potrebna nobena transplantacija, noben ECMO, saj cepljeni ne zbolijo na tako hud način."