V tem položaju je najmanj 46 milijonov ljudi, ki bodo morda imeli težave prejeti cepivo, tudi če se bo pomanjkanje cepiv po svetu omililo.

Med ljudmi, ki so izključeni iz programov cepljenja, je po poročanju Guardiana 5,6 milijona ljudi, ki so notranje razseljeni zaradi šestih desetletij konflikta v Kolumbiji, sto tisoče beguncev v Keniji in Siriji ter skoraj pet milijonov migrantov v Ukrajini.

Med večjimi državami, katerih programi cepljenja izključujejo razseljene ljudi, so tudi Indija, Nigerija in Indonezija, kaže raziskava WHO-ja, opravljena marca. Na seznamu teh držav je še več drugih, a so, kot Pakistan, od časa raziskave popravile svoje načrte in jih naredile bolj vključujoče.

Mednarodne zdravstvene organizacije so marca vzpostavile humanitarni mehanizem, po katerem naj bi cepivo prejeli najranljivejši ljudje po svetu, ki sicer ne bi bili cepljeni. Pet odstotkov odmerkov, namenjenih za revne po svetu v okviru programa Covax, bodo preusmerili za 20 odstotkov najranljivejših pripadnikov izključenih skupnosti. Cepivo bodo med te ljudi delile nevladne organizacije, kot so Zdravniki brez meja. Ni še jasno, kdaj in ali sploh bodo cepljeni tudi drugi pripadniki teh skupnosti ter kdo bo priskrbel cepivo zanje.

Humanitarne organizacije sicer opozarjajo, da bi bilo, tudi če bi države v svoje programe vključile vse migrante, begunce in druge ranljive prebivalce, zunaj dosega še vedno med 60 in 80 milijoni ljudi, ki živijo na ozemljih pod nadzorom upornikov.

Strokovnjaki za javno zdravje opozarjajo, da izključujoči programi cepljenja puščajo žepe prebivalstva nezaščitene, ti ljudje pa se lahko okužijo in širijo virus, vključno z različicami, na katere morda imunost, ki jo povzročijo cepiva, ne bi delovala.