Urban Bren je vodja raziskovalne skupine, ki na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru razvija novo, manj invazivno metodo diagnosticiranja obolelosti zaradi koronavirusa, pri kateri bi potrebovali manj dednega materiala, rezultati pa bi bili zanesljivi in znani že v nekaj minutah. Trenutno se material odvzame z žrelnim brisom, skozi nos z vatirano palčko. Na rezultat je treba čakati 24 ur, v nujnih primerih pa se test lahko izvede v štirih urah.

Virus je izmišljen, posnetki iz bolnišnic so montirani, gre za podtikanje napačnih in lažnih informacij … Ali pa: obolenje s covidom 19 je zgolj oblika gripe, za katero vsako leto umre veliko ljudi. Vas takšna mnenja kvaziznanstvenikov in teoretikov zarot motijo?
Žal je zelo nevarna kombinacija omejenega uma in brezmejnega interneta. Včasih so z mediji sodelovali zgolj znanstveniki z dolgoletnimi izkušnjami, danes je bazen sogovornikov mnogo večji. Okužbe, ki jih povzroča koronavirus, so mnogo hujše od gripe, smrtnost je vsaj desetkrat ali večkrat večja, in če pridemo do suboptimalnih razmer, ko bi bilo pacientov preveč, lahko zmanjka respiratorjev in zmogljivosti zdravstvenega sistema vseh teh pacientov ne bi mogle požreti.

Dejstvo je, da je virus prišel iz Kitajske in ni prvi. Verjetno se vsi spomnite SARS-a, ki je bil pred nekaj leti zelo dramatičen. Zdaj imamo na neki način njegov podaljšek. Takrat smo ga uspešno zajezili, zdaj pa se borimo z njegovo novejšo različico. Kitajska bo morala nekaj generalno storiti. Tržnice z živimi živalmi, ki so prenašalci virusov, kot na primer netopirji, proizvajajo modificirane viruse, ki preskakujejo na ljudi. Svet bo moral pritisniti na Kitajsko, da se bo začela držati osnovnih higienskih standardov. To ni vzdržno. Če bomo to pandemijo uspešno preživeli, in jo bomo, moramo preprečiti, da pride do novega SARS-a številka tri.

Kakšna so vaša predvidevanja, bodo širjenje virusa in okužb ustavile visoke temperature ozračja? Bo do prvega maja ali do poletja konec epidemije?
Bojim se, da poletje ne bo odneslo okužb. Srečamo jih namreč v Avstraliji in Braziliji, torej v zelo toplih krajih, tako da če se širijo tam, se bojim, da topli letni časi in vlaga novega koronavirusa ne bodo ustavili. Kar ga lahko ustavi, je naše prizadevanje za izolacijo ali iznajdba učinkovitega cepiva oziroma zdravila. Preizkušajo obstoječa zdravila, vendar čarobne formule še niso našli.

Imamo pa še eno potencialno možnost, in sicer prebolele, tiste, ki so uspešno premagali bolezen covid-19. Ni še stoodstotno potrjeno, ampak vse kaže, da je velika večina ozdravljenih imunih proti ponovni okužbi. Vsi razumemo, da medčloveških stikov ne bomo mogli preprečevati mesece in mesece. Tisti, ki bi te stike lahko ponovno vzpostavili, pa so prav tisti, ki so bolezen že preboleli. Te ljudi bi morali tudi na državni ravni spodbuditi, da bi pomagali v domovih za ostarele in na drugih občutljivih točkah. To bi bila lahko nova pot, po kateri bi lahko šli.

Sploh pri mlajših se lahko bolezen pojavi v blažjih oblikah in okuženi tega sploh ne vedo. Na vzhodu so že odkrili načine testiranja na osnovi protiteles, in tisti, ki jih ima izražena, je na neki način varna oseba, ne more več zboleti in bolezni ne more več prenesti naprej.

Pristojne institucije v Sloveniji nimajo podatkov o tem, koliko ljudi je koronavirusno bolezen preživelo v domači negi. Kako pa kaže z razvojem učinkovitega zdravila in cepiva? Bili ste v skupini, ki je razvila zdravilo za gripo.
Osredotočili smo se na tri tarče. Raziskovanje poteka z računalniškimi simulacijami t. i. molekularnega modeliranja. S tem naslavljamo beljakovine, ki so nujno potrebne za delovanje tega virusa, in proteine, s katerimi se virus veže na receptorje na naših celicah, ter preizkušamo, kako bi lahko to povezavo preprečili. Virus namreč nima DNK-ja, kot ga imajo naše celice, ampak je njegov dedni material v obliki enoverižnega RNK-ja. To bi želeli zablokirati, da ne bi prišlo do navzkrižne reakcije, ki bi kakor koli škodovala človeškim celicam. To bi bilo zdravilo. Ampak tudi ko bomo našli zdravilo, bodo morale njegovo uspešnost, na podlagi kliničnih testov, potrditi ustrezne regulativne institucije, kot je Agencija za zdravila. Verjamem, da bodo postopke pospešili, pa vendar to ni rešitev, ki bi se zgodila z danes na jutri.

Kako je mogoče, da virusi "preživijo" na različnih podlagah različno dolgo? Gre torej za živ organizem, ki nas napada, ali smo samo ob napačnem trenutku na napačnem kraju?
Mnenje o tem, ali so virusi živi ali neživi organizmi, je deljeno tudi v znanstveni sferi. Virus namreč nima ene od ključnih zmožnosti, ki naj bi jo imela vsa živa bitja, in to je možnost razmnoževanja. In prav v tem je tudi težava. Virus izkoristi naše celice za to, da pomnožuje svoj dedni zapis in dedni material, prav zaradi te njegove težnje po ohranitvi pa zbolimo. Na neki način se torej lahko pomirimo in rečemo: nasprotnik ni živ, ampak po drugi strani nasprotnik ne more umreti, ker je že tako ali tako neživ. Potem je pa drugo vprašanje, katera misel je bolj sproščujoča in resnična.

Kako pa bomo vedeli, da smo dosegli vrhunec in se je epidemija ustavila?
Ko bo vsak dan manjši prirastek obolelih in ko bo prišlo, s približno 14-dnevnim zamikom, do upada umrlih. Takrat bomo vedeli, da je epidemija pod nadzorom. Ampak tudi vračanje v "normalnost" bo moralo biti postopno, če vemo, da so se težave v Italiji začele z nekaj pacienti 0, ki so pripotovali iz Kitajske, zdaj pa je več kot 10 tisoč mrtvih. Jasno je torej, da bodo morali biti tudi ukrepi sproščanja, torej socialnega približevanja, postopni. Samo nekaj okuženih lahko sproži takšno epidemijo. Ampak mislim, da so ljudje dobro ozaveščeni in se v zadostni meri držijo prepovedi, zapovedi.

V Italiji in Španiji so številke obolelih in umrlih dnevno bliskovito naraščale. Kaj smo se naučili iz teh primerov?
Mislim, da je bistveno, da se zavedamo pomena kakovostnega javnega zdravstva. Kajti po vsej verjetnosti pri sosedih ne gre za zelo drugačno populacijo kot pri nas, čeprav pravijo, da ima Italija eno najstarejših populacij. Po drugi strani pa tudi nismo genetsko tako različni, da bi bil to razlog velike umrljivosti pri sosedih. Ampak mislim, da Italija ni največji problem, mnogo bolj problematične postajajo ZDA. Tam je namreč težava v zasebnem zdravstvu. Vsa Evropska unija bolj ali manj temelji na javnem zdravstvenem sistemu. Zasebno zdravstvo pa deluje na osnovi dobička in ne bo imelo 10 postelj presežka, če bo prišla epidemija. To ni dobičkonosno, to ni tržno naravnano razmišljanje. Zato imajo zmogljivosti, ki so optimalne za normalne razmere. Danes smo pa daleč od optimalnih razmer, zato je pomembno ohraniti javne dobrine, kakor je javno zdravstvo. To nam omogoča presežne zmogljivosti, ki so v trenutnih razmerah neizogibne, sicer pa prinašajo neoptimizacijo, izgubo, lahko rečemo. Ampak ko pridejo pandemije, epidemije, naravne nesreče, takrat so presežne javne zmogljivosti ključne in pomenijo razliko med življenjem in smrtjo.

Kar se mi zdi pomembno in bi si želel, je, da se javnost zaveda pomena javnega. In to vseh sfer. Javnega zdravstva, šolstva, javnih medijev in, ne nazadnje, javne znanosti. Ljudje morajo od javnih servisov dobivati to novo blaginjo, vedenje in dognanja. Ko bodo odkrili novo zdravilo, cepivo, imajo ljudje ne nazadnje pravico za to vedeti in imeti do tega dostop. Dostopno mora biti celotni populaciji. Če pa postane znanost tržno naravnana ali v sferi zasbnika, se lahko marsikaj spremeni. Tudi v manj razvitih državah, kjer trenutno kaže, da je manjše število okuženih, ampak najverjetneje zato, ker nimajo dovolj testerjev. Zavedanje skupnega in skupnosti je ključno za premagovanje pandemije.

Bi tudi pri nas potrebovali pametne aplikacije, ki bi opozarjale na okuženost ljudi v okolici in na morebitno našo okužbo?
Zelo bi se bal družbe, v kateri bi moj mobilni operater ali pa neka multinacionalka vedela več o mojem zdravju kot moj zdravnik. Ali pa več o zdravju neke populacije, kot ve javni zdravstveni sistem neke države. Verjamem, da so tukaj mogoče grozljive zlorabe. V zasebnih zdravstvenih sistemih so najizrazitejše manipulacije zavarovalnic. Imajo velik interes izvedeti, kakšen je naš potencial za razvoj neke bolezni, in nas posledično ne bi zavarovali ali pa bi nas zavarovali za bistveno večje vsote. Enako delodajalec. Če bo izvedel, da smo izrazito nagnjeni k razvoju nekega rakavega obolenja, bo najverjetneje zaposlil koga drugega. To so zelo resne stvari. To so etični vidiki, ki so strašno sporni in ne smemo dovoliti, da pridejo v sfero zasebnega. Zatorej: ja modernim aplikacijam, ampak naj ostanejo v sferi javnega.