Na novinarski konferenci je predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana pojasnil, da je glavni razlog, da je bolje, da ostanejo v domu za ostarele, ker so prevoz v bolnišnico, večurno čakanje na urgenci ter bivanje v sobah s petimi in več bolniki zanje zelo neprijetni in stresni. Poleg tega lahko pride do bolnišničnih okužb, ki so za starejše, še posebej če imajo kronične bolezni, "prepogosto usodne".

Selitev pogosto pripelje do t. i. hospitalizma, je nadaljeval Noč. Bolnik ni več "orientiran", ne ve dobro, kje je, kakšen čas je, postane nemiren do te mere, da potrebuje pomirjevala. Lahko zamenja dan za noč, je nadaljeval. V domu so vajeni okolja, osebja in tamkajšnjega vsakdana in selitev je lahko le "nujno zlo".

Kdaj pa se dejansko odločijo za bolnišnično zdravljenje?

"Bolniško zdravljenje je smiselno, če obstaja jasen medicinski razlog, strokovno rečeno, indikacija. Kaj pa nam pomaga pri odločitvi, katerega bolnika iz doma za ostarele zdraviti v bolnišnici? Menim, da je pri tem ključno, da že v stabilni fazi bolezni pretehtamo, ali gre za končno fazo neozdravljive bolezni in nadaljnje zdravljenje v bolnišnici ob morebitnem poslabšanju ne bi pomagalo."

Kot je poudaril, je bivanje v intenzivni enoti neprijetno in boleče in brez realnega upanja na preživetje samo podaljšuje agonijo bolnika in svojcev. "Pri takšni bolezni je dobra zdravniška oskrba v domu, paliativno zdravljenje, bistveno bolj humana in največ, kar lahko današnja medicina takšnemu bolniku ponudi. Vse to je treba pravočasno in na laičen način razložiti svojcem."

Kot pravi, je takšna odločitev strokovno zelo zahtevna. "Domskemu zdravniku lahko pri tem pomaga konziliarni zdravnik iz bolnišnice. Takšna pravočasna ocena v stabilni fazi bolezni je zelo pomembna in veliko boljša kot ocena, ki jo naredi urgentni zdravnik na terenu ob nenadnem poslabšanju, ko bolnika prvič vidi, je poudaril Noč.

Sorodna novica Živilske trgovine bodo odprte tudi prvo nedeljo po praznikih

Če bolniku ni mogoče več pomagati, mu lajšajo bolečine

Kaj se pa dogaja, ko ostareli bolnik s covidom-19 enkrat pride na intenzivno enoto? Noč je pojasnil, da vsak dan sprejemajo odločitve o intenzivnosti zdravljenja, tako ravnajo že vsa leta. Pogosto pridejo do situacije, ko bolniku na noben način ne morejo več pomagati, ne z najbolj sodobno medicino ne z invazivnimi posegi. "Pri teh bolnikih dajemo prednost lajšanju bolečine in lajšanju udobja. To ni več odločitev posameznika, temveč konzilija, in jo prevetrimo vsak dan. Odločitve ustrezno dokumentiramo na paliativnem listu. Vseskozi smo v pogovoru s svojci, ki jim vse to na laičen način predstavimo in si vzamemo dovolj časa, da razumejo stanje."

Lopuhova: Svojci naj bodo čim bolj vključeni in obveščeni o poteku bolezni

Na novinarski konferenci je sodelovala tudi Mateja Lopuh, državna koordinatorka skupine za paliativno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, sicer vodja centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Na vprašanje, kako poteka obveščanje svojcev o težjem poteku bolezni covid-19, je odgovorila, da je med dokumenti, ki so jih pripravili kot pomoč medicinskemu osebju na terenu, tudi dopis svojcem, ki bi ga v takem primeru iz domskega varstva ali bolnišnice lahko uporabili. "Prej sem že omenila, da je v načrtovanju paliativnega pristopa ključno vključevanje bolnika in njegovih bližnjih. Podpiramo, da so svojci, ki zaradi ukrepov nimajo dostopa do bližnjega, pravočasno in podrobno obveščeni o poteku bolezni, tudi o razlogih, zakaj bolnišnično zdravljenje pri določenem bolniku ni primerno. Ves čas so na voljo strokovnjaki za paliativno oskrbo, ki lahko domskemu zdravniku in drugemu zdravstvenemu osebju ter svojcem pomagajo pri razumevanju sprejetih odločitev."

Kot je še poudarila, napotitev v bolnišnico "ni aapriori pogojena z boleznijo, ne s fazo bolezni ne s starostjo bolnika, kot nekateri to zmotno trdijo. Na koncu bi poudarila: epidemija covida-19 nas je opozorila na marsikaj, predvsem nas je, v zdravstvenem sistemu, streznila. Pokazal je številne slabosti v našem sistemu, ki jih poznamo že dolgo časa, pa mogoče še nikoli niso bile tako brutalno razgaljene. Predvsem pa je epidemija opozorila na vrednost življenja."

Voljč: Starejši nismo zdravstveno diskriminirani

Božidar Voljč, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, se je dotaknil vprašanja zdravstvene diskriminacije starejših. "Če pogledamo stanje po zdravstvenih ustanovah, močno prevladujejo starejši bolniki, zato lahko trdim, da starejši gotovo nismo diskriminirani." Ob tem je poudaril, da je za vsakega kroničnega bolnika najpomembneje, da ima stalnega zdravnika, ki pozna vse njegove težave in zgodovino. V številnih primerih domov za starejše stanovalci te možnosti po njegovih besedah nimajo, zato bi bilo treba domove kadrovsko in strokovno okrepiti.