Brecelj je v pogovoru za Odmeve dejal, da če ta družba ne želi, da je na Onkološkem inštitutu, pač ne bo. Če bo dobil odpoved, se ne bo pritožil, temveč bo predal dokumentacijo in odšel.

Svet Onkološkega inštituta je razpravljal o kandidatih za novega direktorja inštituta in obravnaval možnost odpovedi za pomočnico direktorja za pravne zadeve Zlato Štiblar Kisić. In prav ona je povzročila nov zaplet, saj naj bi povedala, da so ji naročili, naj pripravi odpoved delovnega razmerja za kirurga Erika Breclja. Kirurg, ki je leta opozarjal na različne napake v tem zavodu, naj bi že pripravljal vse potrebno, da bo svoje delo predal in zapustil inštitut. Je to res, gospod Brecelj, ali je bila to samo tista prva reakcija, potem ko so vam to povedali?
To je bila premišljena reakcija. Ko bom dobil odpoved, se ne bom pritožil. Dokumentacijo bom imel pripravljeno za predajo bolnikov in bom šel. Če ta družba ne želi, da sem tam, pač ne bom. Po toliko letih lahko to rečem.

Ampak poglejte, uradne izjave z Onkološkega inštituta so precej drugačne, bolj pomirljive. Gospod, ki bi se lahko podpisal pod vašo odpoved, če sem prav razumel, te pravice sploh v tem trenutku nima.
Ne, po mojem mnenju jo ima, zato, ker vlada ga še ni odstavila.

Gospod Brecelj, glede na najino znanstvo desetih let, bom zdaj ponovil eno od izjav, ki jo je napisal oziroma jo je sporočil gledalec popoldne. Pravi, da ste odličen zdravnik, velik poštenjakar, neomajen borec za pravice pacientov in vsega in prav zaradi tega verjetno težek sodelavec?
Jaz sem zelo težek sodelavec. To sem javno povedal. Jaz tudi v tej zgodbi sebe ne vidim kot neke žrtve. Meni je žal zato, ker sem bil s srcem v tej bolnici in lahko končno rečem, da je svet zavoda, tudi predstavniki vlade, odlično delal svoje delo, da odlično razumejo probleme, tudi razloge, zakaj je prihajalo do afer v preteklosti. Začeli so postavljati tudi organizacijsko in na pravnem področju statut zavoda tako dobro, da lahko z gotovostjo rečem, da v prihodnje bi se te afere preprečevale, če bi bila možnost, da nastanejo.

Kaj je največja težava v tem trenutku?
To, da se te ljudi, člane sveta, žali v javnosti, da jih direktor napada, ponižuje, žali, ob tem, da delajo odlično delo. Pričakujem minimalno podporo vlade, da svet zavoda do konca opravi svoje delo, da postavi to bolnico na temelje, ki bodo omogočali, da se afer na Onkološkem inštitutu znebimo.

Gospod Brecelj, vem, da so vam bila ponujena tudi nekatera odgovorna mesta. Zakaj nočete sesti na neki vodstveni stolček? Če bi tam udarili s pestjo po mizi, bi bilo slišati dlje.
Ne, mene zanima pač kirurgija in zame je ena zahtevna operacija, ki jo delam cel dan, veliko bolj težka in zahtevna, kot biti recimo direktor Onkološkega inštituta. Ni to taka znanost biti direktor, ampak saj pravim, politika pa tudi mora svoj nadzor izvesti in ukrepati, ko je potrebno.

In Erik Brecelj bo ostal v operacijski dvorani? Ne bo ukrepal od drugod, opozarjal od drugod, z nekega drugega mesta?
Ne rečem. Če bom dobil odpoved, bom šel, ja.

Poglejte, ko smo pred leti slišali samo vaša opozorila, je še nekako šlo. Zadnje čase pa se zdi, da je v slehernem segmentu tega zdravstva, v sleherni pori tega zdravstva nekaj hudo narobe. Ampak gospod Brecelj, jaz poznam celo vrsto ljudi, ki delajo v tem cehu in ki so predani svojemu poslu in so dobri zdravniki in dobri delavci. Kaj se dogaja? Imamo napačen vtis o tem zdravstvu?
Do neke mere res napačen. Ogromno ljudi, ne samo zdravnikov, tudi negovalnega kadra, medicinskih sester in drugih dela svoje delo odlično, pošteno, transparentno, strokovno. Žal so posamezniki, ki kvarijo ta ugled. Problem politike pa je, ni potrebna reforma zdaj, ker Slovenci se te besede bojimo. Politika bi morala dovoliti ljudem, ki imajo pozitivne ideje, poštene namene, da pridejo do izraza in te ideje udejanjijo. Ne pa, da dovoli, da nekdo, ki dokazano svojega dela ni opravljal tako, kot bi moral, jih mirne duše žali v javnosti, napada, ponižuje; tega si ministrica ne sme privoščiti.

Zdaj kažete s prstom na enega samega človeka? Na direktorja Onkološkega inštituta.
Ja.

Se je v teh zadnjih desetih letih, odkar traja ta vaša bitka, sploh kaj v tem slovenskem zdravstvu premaknilo, spremenilo na bolje?
Bistveno premalo, kot bi se lahko. Glede na to, da smo vse dokazali. Ampak prav zadnje čase pa čutim, vidim spremembe, vidim ljudi, kot recimo člane sveta zavoda Onkološkega inštituta, ki peljejo stvari pozitivno naprej. Njih je treba podpreti. Ne mene. Njih je treba podpreti, da to počnejo naprej. Ne pa dovoliti, da se jih ponižuje v javnosti.

Gospod Brecelj, pred desetimi leti sem poznal zdravnika, ki je napisal takšno pismo: "Tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike. Prosim vas napišite, kako je doma čakati na nujno operacijo raka. Pišite, kako hudo je v prenatrpani sobi ob umirajočem bolniku verjeti v ozdravitev. Pošljite to pismo ministrom, predsednikom, prejšnjim in sedanjim, lobistom brez vesti, nenasitnim direktorjem." Kaj se je zgodilo s tem zdravnikom?
Težko vprašanje. Veliko se je zgodilo. Predvsem je dobil bolj debelo kožo, pa bolj racionalen je postal.

Ja, če kdo od gledalcev ne ve, to je seveda vaše pismo predsedniku Drnovšku devet let nazaj.
Nekaj takšnega, ja.

Lahko upamo bolniki, bomo kdaj imeli v tej državi pošteno, normalno, takšno zdravstvo, kot si ga zaslužimo?
Zdravstvo je odziv družbe. Odziv stanja v družbi. Zdravstvo je takšno, kot je družba. Ključno vprašanje je, ali bomo imeli kdaj normalno državo.

Gospod Erik Brecelj, ne verjamem, da boste odšli iz operacijske sobe.
Upam, da ne.

Tudi po tem zadnjem dogodku ne?
Jaz nisem rekel, da bom šel iz operacijske sobe. Če dobim odpoved, bom šel, ja.

Rabimo vas.
Hvala.