Poklukar je bil na čelu Kliničnega centra zadnji dve leti, predtem pa je pet let vodil jeseniško bolnišnico. Podpora mu je, kot kažejo dozdajšnje izjave, zagotovljena.

Kot je za Radio Slovenija poročala Helena Lovinčič, se Poklukar gotovo zaveda, da se podaja na trenutno najbolj vroč ministrski stolček. Nedavno se je že srečal z ognjem, gorelo mu je v jeseniški bolnišnici, ta požar, v katerega se zdaj podaja, pa je mnogo hujši in tudi gašenje bo zelo dolgotrajno. Če bo imenovan, ga bo še vedno čakalo gašenje epidemije, ki je sicer v upadanju, vendar še vedno tli na vseh koncih – tako testiranje prebivalstva, pospešitev cepljenja proti covidu, zdravstveni kader je močno utrujen od boja z virusom, vse bolj primanjkuje medicinskih sester, obolevajo, bežijo iz poklica, kar ustvarja nova ozka grla pri zdravljenju bolnikov.

Ko bo epidemija pogašena, ga vzporedno čaka nov požar, to je velik naval necovidnih bolnikov, čakalne dobe, ki so bile nedopustno dolge že pred epidemijo, so se med njo zagotovo še podaljšale, zapoznelo zdravljenje pa bo daljše in dražje, je še poročala Helena Lovinčič. Močno pritiskajo tudi zahteve po novih tehnologijah, medtem ko je večino aparatur v zdravstvu že za odpis. Vse to bo velikanski strokovni in organizacijski izziv, ki bo terjal ne le svež denar, ampak tudi nove rešitve, povezovanje, umetnost iskanja sinergij med vsemi deležniki.

Kot kandidat stranke Nove Slovenije bo v svoje delovanje vključil tudi del njihovega programa – Nova Slovenija zagovarja javni zdravstveni sistem, z vključevanjem in za posodobitev celotnega sistema. Tu pa že govorimo o zdravstveni reformi. Hkrati pa se bo moral ukvarjati med predsedovanjem tudi z zdravstvom na evropski ravni. Za vse to je sicer časa le leto in pol, kaj od vsega bo Poklukar, ki je najmlajši minister doslej, zmogel, pa bo veliko odvisno od veslanja med tisočerimi pogosto nasprotujočimi se interesi, od podpore, ki jo bo užival v vladi in pri predsedniku vlade. Brez tega pač ne gre.