Pod geslom Dostojanstvo v duševnem zdravju smo 10. oktobra zaznamovali svetovni dan duševnega zdravja. Tudi v Sloveniji se vse več ljudi srečuje z duševnimi stiskami, ki so pogosto povezane tudi s slabimi razmerami v družbi. Psihiatrinja Vesna Švab pojasnjuje, da se "duševne motnje, posebej depresija pojavljajo še enkrat pogosteje pri brezposelnih kot pri ljudeh, ki imajo službo. Brezperspektivnost, pomanjkanje upanja in ciljev načne tudi najbolj duševno zdrave posameznike".

Stopnja samomorilnosti je povezana z gospodarsko krizo
Znana je tudi povezava med naraščanjem števila samomorov in gospodarsko krizo, saj so države, ki jih je kriza močneje prizadela, poročale o povečanem številu samomorov, pravi Švabova, a hkrati opozarja, da so nekatere države iz krize izšle brez tovrstnih posledic.

Gre predvsem za tiste države, pojasnjuje Švabova, "ki so kljub slabšim ekonomskim rezultatom vztrajale pri preventivi in zaščiti predvsem otrok in mladih, tiste, ki so omogočile ljudem, da kljub brezposelnosti ali upokojitvi ne zdrsnejo na socialno dno, in tiste, ki so znale organizirati svoje službe za duševno zdravje skupnostno, kar pomeni čim bliže ljudem, ali rečeno drugače, na osnovni ravni zdravstvenega in socialnega varstva".

Predpisovanje antidepresivov doseglo zgornjo mejo?
Po zadnjih podatkih se je poraba antidepresivov v Sloveniji od leta 2001 povečala za 360 odstotkov, torej po antidepresivih posega pet odstotkov Slovencev.

Vesna Švab, ki je bila več kot deset let tudi predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje (Šent), je povečano predpisovanje antidepresivov pojasnila z več dejavniki: "Prvi je, da antidepresivna zdravila res pomagajo ljudem, ki so res depresivni, in da so mnogim močno pomagala pri premagovanju bolezni in pri okrevanju. Drugi je velik trg farmacevtske industrije, ki še vedno išče zdravila za srečo, in ta zdravila, vsaj v nekaterih državah tako tudi oglašuje. Tretji je, da ljudje vse teže zmorejo življenjske obremenitve, ki pa so vendar del običajnega življenja, kot so vse mogoče izgube. Del razloga za "slabše prenašanje" je prav gotovo v družbeni neenakosti in padcu standarda in statusa marsikoga.

Hkrati pa je opozorila, da se zdi, da smo pri predpisovanju antidepresivov dosegli zgornjo mejo, zato bo "morala stroka poseči tudi po drugih metodah zdravljenja, ki so dokazano uspešne".

Manj samomorov je posledica preventive
Sloveniji je uspelo zajeziti tudi število samomorov, ki je bilo po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje lani najnižje v zadnjih štirih desetletjih. Švabova manjše število samomorov pripisuje uspešnim preventivnim dejavnostim, predvsem na področju destigmatizacije, kar je prispevalo k boljšemu iskanju pomoči.

Zasluge pa nosijo tudi zdravniki, pravi Švabova: "Prepričani smo, da je upad koeficienta tudi posledica dobrega dela zdravnikov v osnovnem zdravstvenem varstvu, ki dobro prepoznavajo depresijo in samomorilnost in znajo in zmorejo večkrat pravočasno pomagati. Vendar bi lahko in morali narediti še več. Zmanjšanje samomorilnosti je precej odvisno od organizacije služb za duševno zdravje, ki bi morale biti čim bolj povezane z lokalnim okoljem."

Po pomoč se zatekajo tudi starši otrok v duševnih stiskah
Že dolgo ne velja več, da duševne stike prizadenejo zgolj odrasle, v hudih stiskah se znajdejo tudi otroci in mladostniki. Švabova pravi, da so sicer službe za izvajanje preventive in zgodnjega odkrivanja težav pri otrocih in mladostnikih izvrstno pripravljene, vendar je mreža pomoči za njih šibka.

"V moji ambulanti se znajdejo številni mladi ljudje v hudih stiskah, ki pravzaprav k meni ne sodijo, saj delam z odraslimi ljudi. Pa vendar pogosto pridejo tudi matere in očetje, ki ne vedo, kako naprej in kaj naj naredijo, da bodo lahko pomagali svojim otrokom, ki imajo pogosto že dolgotrajne težave. Pedopsihiatrične ambulante imajo čakalne dobe, kar je nedopustno, marsikje pa sploh niso dostopne. Pomoč v šolskem okolju je odvisna od šole in zavzetosti strokovnega osebja. Tudi tukaj smo priča številnim predsodkom in površnim ravnanjem," je povedala Švabova.

Tudi mreža pomoči za odrasle ni najboljša, "čeprav lahko rečemo, da imamo vsaj nujno pomoč organizirano dobro. V celi državi so dostopne nujne psihiatrične ambulante, tudi ponoči. Dostop do psihiatrov v ambulantah je vsaj v nekaterih regijah ustrezen. Imamo zelo močno bolnišnično psihiatrijo. Kar manjka, je povezanost služb na osnovni ravni in s tem mislim psihiatre, družinske zdravnike, patronažne sestre, socialne delavce in strokovnjake v nevladnih organizacijah ter strokovnjake na zavodih za zaposlovanje."

Vse več ljudi odkrito spregovori o svojih težavah
Stigma, ki je pogosta spremljevalka duševnih bolezni, ostaja, a se v zadnjih letih tudi po zaslugi nekaj odličnih programov, ki so posvečeni ravno zmanjševanju stigme, počasi manjša, pravi Švabova.

"Zdi se, da se odnosi do ljudi v duševnih stiskah izboljšujejo, kar se kaže predvsem v tem, da vse več ljudi odkrito pove o svojih težavah, čeprav je iskanje strokovne pomoči še vedno redko. Po svetu dobi strokovno pomoč zaradi različnih duševnih motenj le okrog 70 odstotkov ljudi, in to je pripisati predvsem stigmi in diskriminaciji. Tudi zaposlovanje ljudi z duševnimi motnjami se v primerjavi s tako imenovanimi z zdravimi v Evropi zmanjšuje," pravi Švabova in dodaja, da podobni kazalniki držijo tudi za Slovenijo, kjer še vedno prevladuje izogibanje duševno bolnim in njihovim potrebam. Ljudje v duševni stiski pogosto poročajo tudi o površni obravnavi v različnih službah, dodaja.

Kljub manjši stigmi se odnos do ljudi v duševni stiski ne bo bistveno spremenil, poudarja Švabova, če se ne bo izboljšalo izvajanje preventivnih programov, programov vključevanja in obravnave v skupnosti, saj je to temelj antidiskriminacije.