Bil je 29. junij pred tridesetimi leti, ko so kot enega ključnih proizvodov 25 milijonov zahodnonemških mark (čez dva dni obenem tudi že vzhodnonemških) ’težkega’ informacijskega projekta (izdelka Zahodnih Nemcev) predstavili serijo animiranih filmov z naslovom Der kluge Ludwig (Bistri Ludwig). Ime naslovnega lika je bilo povzeto po očetu zahodnonemškega gospodarskega čudeža in pa kratko obdobje precej nekarizmatičnega zveznega kanclerja Ludwiga Erharda. Ta je že leta 1953 skiciral gospodarsko strategijo združitve obeh nemških držav. Prvi korak naj bi bila takojšnja uvedba zahodnonemške marke na ozemlju NDR; nobenih posebnih ukrepov naj ne bi bilo; mehanizmi tržnega gospodarstva naj bi uredili vse …

Se iz Vzhodnih Nemcev norčujejo?
Propagandni program sta tedaj konec junija predstavljala uradni govornik zahodnonemške vlade Hans Klein in njegov vzhodnonemški kolega Matthias Gehler. Ta je ob tridesetletnici dogodkov za srednjenemško televizijo (MRD) dejal: "Prišli so v mojo pisarno, (v predvajalnik, op. P. B.) vstavili film in bili polni pričakovanja, kako se bom odzval. Ni mi bilo popolnoma jasno: Se iz mene delajo norca? Ampak v resnici je bilo vse docela resno zastavljeno. To se je dotaknilo tudi mojih čustev. /.../"

No, ko si je film, v katerem, denimo, pes poskuša prežvečiti zahodnonemški kovanec, pa to ne gre, in mu Ludwig razloži, da gre za trdno valuto, ogledal tedanji ministrski predsednik NDR-a Lothar de Maizière, je dejal nekaj v smislu: to ne gre.

Serije risank v resnici niso javno predvajali, je pa celoten informacijski projekt eden od indicev pokroviteljskega odnosa Zahodnih Nemcev do Vzhodnih v tistem ključnem obdobju nekaj mesecev, ko se je proces združevanja obeh nemških držav izredno pospešil; eno od ključnih poglavij pa je bila uvedba monetarne (oziroma korektno zapisano monetarne, gospodarske in socialne unije) 1. julija 1990. Tistega dne sta se zgodili še vsaj dve pomembni zadevi, ampak prav omenjena je močno pospešila propadanje nikakor ne v vseh ozirih poraznega vzhodnonemškega gospodarstva in pa gmotno stisko ljudi ter katalizirala brezposelnost.

Prvi julij 1990
Kot nakazano zgoraj, je bil torej prvi julij 1990 datum treh pomembnih dogodkov v zgodovini poslavljanja obstoja NDR-a in procesa njenega združevanja z ZRN-jem: v noči na ta dan so padle zadnje nadzorne točke na nemško-nemški meji in ta dan je začela delovati ustanova Treuhandanstalt (o njej več pozneje), ki je tega dne postala pravzaprav lastnica vzhodnonemških proizvodnih obratov, lastnine nekdanjega ’Stasija’, ljudske armade in obsežnih kmetijskih zemljišč, predvsem pa ustanova, ki naj bi privatizirala vzhodnonemški kapital in je tako postala delodajalec okoli štirim milijonom Vzhodnih Nemcev. No, mnogi so bili kmalu brez dela …

Silvestrsko slavljenje zahodnonemške marke
A prvega julija tega še niso slutili. Prvi julij je dobil tudi oznako "Währungssilvester" oziroma valutni ali denarni silvester, ko so vzhodnonemška mesta, najbolj pa je to bilo očitno na berlinskem Alexanderplatzu, preplavili ljudje, ki so v noči z zadnjega junija na prvi julij ’okupirali’ prostor pred bankami, slavili zahodnonemško banko in čakali odprtje bančnih podružnic, da bodo lahko dvignili svoje prve zahodnonemške marke. To je bilo nadaljevanje demonstracij izpred nekaj mesecev, na katerih so Vzhodni Nemci vzklikali: "Če ne pride zahodnonemška marka k nam, gremo mi k njej (Kommt die D-Mark, bleiben wir. Kommt sie nicht, geh’n wir zu ihr)." Po poročilih navzočih je okoli polnoči ozračje postajalo vedno bolj napeto, veliko ljudi, ki so se vedno bolj gnetli k nadstrešku bančne poslovalnice, je omedlelo.

Ključen naslov je bil Alexanderplatz 6, kjer se je ’naselila’ zahodnonemška Deutsche Bank, ki je tedaj tudi brezplačno prevzela niz poslovalnic vzhodnonemške Staatsbank (danes je to naslov na Alexanderstrasse, Alexanderplatz 6 pa danes gosti predvsem trgovine z grdimi nizkocenovnimi oblačili). To je bila tako imenovana Hiša elektroindustrije, ne ravno grda, zagotovo pa v slogu neimpozantna stavba, toliko markantnejša pa v dimenzijah (dolžina: 221 metrov), v kateri je med drugim svoje prostore imelo vzhodnonemško ministrstvo za elektrotehniko in elektroniko. Od tod njeno ime.

Ljudje so čakali, da bodo zamenjali denar, in to po nerealnem tečaju ena proti ena. Veselili so se in niso slutili, da bo ravno ta politično in nikakor ne v skladu s tehtnim premislekom finančnih strokovnjakov določen tečaj ugonobil mnogo delovnih mest in podražil njihova življenja.

Največji transport denarja
Da so sploh smeli upati na možnost zamenjave denarja ali dviga prihrankov v zahodnonemški valuti, se je moral prej zgoditi še največji transport denarja v nemški zgodovini. Okoli 440 milijonov bankovcev in 102 milijona kovancev, skupno več kot 25 milijard DEM, so v tovornjakih v spremstvu policijskih avtomobilov in helikopterjev ter ob nastajanju gromozanskih zastojev na mejnih prehodih prepeljali z Zahoda na Vzhod.

Količina gotovine je bila ogromna, saj je smel v prvem tednu po vzpostavitvi unije vsak Vzhodni Nemec zamenjati denar v višini do 2.000 zahodnih mark. Berlinčani so v povprečju menjali med 1.200 in 1.500 markami, v mestu Halle – kar bi morda lahko za naše razmere primerjali s Celjem – pa je posameznik zamenjal 780 mark.

Pozneje, tudi zdaj ob tridesetletnici, so se nekateri sodelujoči pri prevozu spominjali, da so se kot najbolj tveganega trenutka podviga bali raztovarjanja denarja. Niz ljudi si je preprosto predajal denar v škatlah, ki so ga nato uskladiščili v trezorjih podružnic vzhodnonemške državne banke (Staatsbank), ki so bili marsikje neprimerni. Nekateri so celo imeli okna. A vseeno ni bilo niti enega primera (poskusa) ropa.

So bili pa pozneje. Nekdanja ’NDR’ je postala vroča točka za bančne rope. Po podatkih zveznega nemškega kriminalnega urada (Bundeskriminalamt) jih je bilo na celotnem nemškem ozemlju leta 1989 668, štiri leta pozneje pa 1624. Pozneje je število upadalo in lani je bilo v Nemčiji samo 114 primerov bančnih ropov in poskusov ropov.

Predzgodba
V resnici se je vse zgodilo prehitro. Dejansko so že pred koncem leta 1989 potekali tajni pogovori med Vzhodom in Zahodom, vendar naj bi združitev obeh držav in predvsem tudi prevzemanje zahodnonemške marke kot skupne valute potekala postopoma, a je nad argumenti finančnih strokovnjakov prevladala politična volja vladajočih v Bonnu; predvsem kanclerja Helmuta Kohla, ki je bil tudi največji zmagovalec hitre združitve obeh nemških držav.

Eden od dogodkov, ki so najbolj plastično demonstrirali prevlado političnih argumentov nad finančno stroko, se je zgodil na začetku februarja 1990. Med obiskom v Vzhodnem Berlinu je tedanji direktor nemške zvezne banke Karl-Otto Pöhl vzhodnonemškim partnerjem dal na znanje, da čas za vzpostavitev monetarne unije še dolgo ne bo nastopil. To se je zgodilo dopoldne, popoldne istega dne pa je kancler Kohl v Bonnu izjavil popolno nasprotno, torej da bo monetarna unija kmalu realnost.

Zahodnonemški finančniki so opozarjali, da vpeljava zahodnonemške marke ne bo pomagala vzhodnonemškemu gospodarstvu, da ne bo rešila najbolj perečega vprašanja pomanjkanja kapitala, na katero je med drugim na začetku februarja v okviru svetovnega gospodarskega foruma v Davosu opozoril zadnji komunistični ministrski predsednik NDR-a Hans Modrow, ki je Kohlu dal na znanje, da NDR nujno potrebuje pomoč za najmanj 15 milijard DEM. Opozarjali so, da je treba vzhodnonemško gospodarstvo najprej sanirati, uvesti tržni model in šele nato bi bila uvedba monetarne unije smiselna. A zgodilo se je drugače, in sicer tudi zato, ker so Vzhodni Nemci še vedno množično zapuščali svojo domovino. 184.000 jih je odšlo v prvih mesecih leta 1990, ko je tudi (že do konca januarja) izginilo 250.000 delovnih mest.

Ko govorimo o delovnih mestih, je treba omeniti Thila Sarrazina. Nemškega politika, ki je leta 2010 tudi v tujini neslavno zaslovel s knjigo Deutschland schafft sich ab (Nemčija odpravlja samo sebe), v kateri je razmišljal o sodobni Nemčiji kot držav priseljevanja muslimanov in obenem upadanja rodnosti med Nemci.

Predviden šok ob uvedbi zahodnonemške marke
Sarrazin je konec januarja postal vodja delovne skupine Währungsunion (Monetarna unija), ki je oblikovala načrt vključitve NDR v denarni sistem Zahodne Nemčije in ki je tudi predvidela hiter začetek pogovorov o tem. Sarrazin je pozneje dejal, da mu je bilo jasno, da bo v primeru pristopa NDR-a k območju zahodnonemške marke prišlo do šoka. Ocenjeval je, da bo žrtvovanih vsaj 1,6 milijonov delovnih mest, pa še to se je izkazalo za preveč pozitivno oceno.

Enega najzanimivejših in nazornih pričevanj je ob tridesetletnici vzpostavitve monetarne, gospodarske in socialne unije za tednik Der Spiegel podal münchenski profesor ekonomije Hans-Wetner Sinn. V tistem času je imel niz predavanj v ZDA in srečal se je tudi s Paulom Samuelsonom, prvim ameriškim nobelovcem na področju ekonomije. Ta ga je opozoril na primer Portorika oziroma njegove priključitve ZDA v letu 1899. Ko je do nje prišlo, je polovica delovne sile izgubila službe, ker so v zelo kratkem času socialne storitve in pa zajamčena plača zrasli na raven ZDA. "Nemci morajo paziti, da se jim ne bo zgodilo isto," mu je bilo dano na znanje. A zgodilo se je ravno to: "Denarna unija je bila šok, ki pa bi ga vzhodna industrija s pomočjo investitorjev z vsega sveta lahko preživela. /.../ Glavni krivec je bil kartel zahodnonemških socialnih partnerjev." Vzhodna Nemčija je postala Portoriko št. 2.

Brez menjave ena proti ena ne bomo enakopravni
Krivda ni bila zgolj na zahodnonemški strani. Onkraj tedaj še obstoječe nemško-nemške meje je dejansko prevladovalo prepričanje, da bo vpeljava zahodnonemške valute prinesla tudi zahodnonemški standard, pa čeprav je bila produktivnost vzhodnonemških obratov približno na ravni tretjine zahodnonemških; da tehnološkega zaostajanja niti ne omenjamo, čeprav so seveda obstajale izjeme, kot denimo vrhunska tovarna optike Carl Zeiss, ki še vedno obstaja.

Ko je bilo torej bolj kot ne jasno, da obstaja politična volja za čim hitrejšo združitev obeh držav in pa predvsem obeh gospodarskih in finančnih območij, je na začetku marca 1990 podpredsednik zvezne banke Helmut Schlesinger pred najvišjim organom te ustanove, Osrednjim svetom, opozoril, da se v zunanji trgovini z Vzhodno Nemčijo uporablja menjalni tečaj 1 proti 4,4. Gremij je kljub temu sklenil, da bi lahko za tekoče posle uporabljali razmerje 1 proti 2, za varčevalne račune pa celo nerealno razmerje 1 proti 1.

Ko se je o razpravah o tečaju razvedelo med Vzhodnimi Nemci, je konec marca ponovno prišlo do demonstracij, tokrat z geslom "Ohne eins zu eins werden wir nicht eins (Brez menjalnega tečaja ena proti ena ne bomo postali eno)", Helmuta Kohla pa so blatili kot velikega prevaranta.

Tekmovanje za položaje v Vzhodni Nemčiji
Malokdo v Vzhodni Nemčiji se je tedaj zavedal, da je zahodnonemški kapital že bil prisoten, da se je začenjalo tekmovanje za najboljše položaje in da bo na videz častna vzpostavitev menjalnega tečaja ena proti ena v resnici pomenila pogrom Vzhodnih Nemcev oziroma njihovega gospodarstva. Ko je bila monetarna unija dejansko vzpostavljena, je prišel v veljavo tudi precej kompleksen kompromis. 1. julija 1990 so tako plače in pokojnine v zahodnonemške marke preračunali po tečaju ena proti ena, enako je veljalo za prihranke do 2.000 mark za mlajše od 14 let in za prihranke do 4.000 mark za stare do 59 let ter za prihranke, višje od 6.000 mark, za starejše od 60 let. Za višje prihranke so upoštevali menjalni tečaj dva proti ena. Tekoči posli so se obračunavali po tečaju ena proti ena in tudi Hans Tietmeyer, pozneje predsednik nemške zvezne banke, je dejal, da je bil tečaj ena proti ena "zoper vsak ekonomski razum".

Ekonomska podreditev Vzhodne Nemčije
Dogovor, ki so ga 21. junija potrdili poslanci bundestaga in vzhodnonemške volkskammer, torej obeh parlamentov, je vzpostavil režim, ki so ga mnogi označevali kot podreditev Vzhodne Nemčije. Vzhodnonemško gospodarstvo bi namreč v večini lahko preživelo s pomočjo tujih naložb, vendar pa je ravno uvedba tečaja ena proti ena, torej režim uveden z vzpostavitvijo monetarne unije, to v glavnem onemogočil.

Kot je za revijo Spiegel dejal tudi ekonomist Sinn, tako rekoč nihče v ZRN ni imel interesa za to, da bi bilo območje Vzhodne Nemčije območje nizkih zaslužkov in tako skupaj z dobro kvalificirano delovno silo konkurenca za Zahod. "Denarna unija je bila šok, ki pa bi ga vzhodna industrija s pomočjo vlagateljev z vsega sveta lahko preživela," je dejal, "glavni krivec je bil kartel zahodnonemških socialnih partnerjev."

Že aprila je tudi sedanji predsednik nemškega parlamenta Wolfgang Schäuble govoril – ne sicer za javnost –, da bodo vzhodnonemški proizvodni obrati po uvedbi DEM nekonkurenčni. In to se je zgodilo, saj so morali obrati v Vzhodni Nemčiji čez noč začeti zaposlenim izplačevati plače v zahodni valuti, njihovi proizvodi pa so se štirikratno podražili. Obenem so začele naraščati tudi cene v trgovinah, ki so jih prevzemale zahodnonemške trgovske verige. Te so leta 1990 šle na pravi nakupovalni pohod, izrivale predvsem male vzhodnonemške trgovine, kar pa je obenem pomenilo tudi umanjkanje povpraševanja pri vzhodnonemških dobaviteljih. Dodaten šok za NDR je bila odločitev Moskve na začetku leta 1990, da bodo države članice Sveta za vzajemno ekonomsko pomoč morale v dolarjih plačevati za ruski plin, kar je pomenilo tudi dejanski konec blagovne menjave in planskega gospodarstva v Vzhodni Evropi. Tako pa je za NDR izostal tudi vzhodnoevropski trg.

Vsak teden dodatnih 40.000 brezposelnih
Statistični podatki so zgovorni. Zgolj devet dni po uvedbi monetarne unije se je število brezposelnih podvojilo. Vsak teden je bilo brezposelnih dodatnih 40.000 Vzhodnih Nemcev. Do konca julija je prav tako prošnjo za sredstva za zagotavljanje likvidnosti izdalo 7.600 proizvodnih obratov, katerih lastnik je tedaj že bila ustanova Treuhandanstalt. Ko so jo vzpostavili, je njen prvi predsednik Peter Moreth naznanjal shemo, podobno slovenski razdelitvi certifikatov: "Ljudsko premoženje bomo razdelili. Državljani NDR-a bodo zagotovo dobili polovico. Preostanek gre v prodajo." Kot v svoji knjigi Treuhandanstaltu Der Deutsche Goldrausch (Nemška zlata mrzlica) piše Dirk Laabs, se je v Nemčijo o tamkajšnjem modelu prišla pozanimat tudi slovenska delegacija.

Ena zadnjih žrtev skupine RAF
Že poleti pa je bilo bolj kot ne jasno, da običajni državljani ne bodo dobili nič. In 13. septembra je tedanji predsednik Treuhananstalta Detlev Karsten Rohwedder – med drugim gre za eno zadnjih žrtev teroristične skupine RAF, ki ga je ubila prvega aprila 1991 – izjavil: "V bližnji prihodnosti ne vidim možnosti (za razdelitev ljudskega premoženja NDR, op. P. B.). Mislim, da so zahteve pri Treuhandanstaltu večje, kot so sredstva, ki jih prinašata privatizacija in prodaja."

Vzhodni Nemci nikoli niso prejeli našim podobnih certifikatov in v nekaj mesecih po uvedbi monetarne unije je bilo ukinjenih milijon delovnih mest, ki nikoli niso bila spet vzpostavljena. Vse to ponuja tudi razlago za to, da so tako imenovane nove zvezne dežele bolj kot dežele na Zahodu tabor radikalne desnice in sovraštva do liberalnih idej. Ja, tedaj leta 1990 naj bi največjo korist od monetarne, gospodarske in socialne unije imel Helmut Kohl, ki je pred decembrskimi volitvami 1990 na popotovanju skozi tedaj že pridruženo Vzhodno Nemčijo govoril o popotovanju o novih cvetočih deželah. Njegova stranka je na decembrskih volitvah prepričljivo zmagala, a dogodki okoli leta 1990 so vseeno napovedali tudi temne plati sedanje Nemčije.