Barbič si je po končanem študiju matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani ustvaril uspešno akademsko kariero v ZDA, zdaj pa ga je ugledna ameriška revija MIT Technology Review uvrstila med 35 najuspešnejših inovatorjev, ki so mlajši od 35 let. V MMC-jevi spletni klepetalnici je povedal, da je v Ljubljani dobil odlično izobrazbo in da je FMF zelo kakovostna fakulteta, primerljiva z najboljšimi v ZDA.

"Kar mogoče manjka, je malce več kombinacije več področij, da ljudje ne bi znali samo fizike, samo matematike ali samo računalništva." Prav tako bi bilo treba vlagati več v prakso, nameniti denar za podporo mladim, ki začenjajo svojo pot v raziskovanju. Sam se je za študij v tujini odločil, ker je bil vedno ambiciozen, v Sloveniji pa je bilo pred 10 leti po študiju matematike kariero v računalništvu težko nadaljevati.

V ZDA lahko uspeš z dobro idejo in vztrajnostjo
Prav tako je okolje v ZDA za inovacije precej bolj prijazno. "Obstajajo skladi rizičnega kapitala. Če imaš dobro idejo, če si vztrajen, če imaš reference, lahko uspeš. In to na zelo veliko, tako kot Google, Facebook in drugi," dodaja. Tudi sam bi rad s svojimi inovacijami sodeloval v gospodarstvu, a se je odločil kariero najprej nadaljevati v akademskih vodah. "Lažje je postati podjetnik, ko si že bil profesor, kot pa obratno," pojasnjuje.

Tako je po doktoratu na univerzi Carnegie Mellon University v Pittsburghu, ki je ena najboljših za študij računalništva v ZDA, dve leti delal kot postdoktorski raziskovalec na MIT-ju v Bostonu, nato pa mu je uspelo pridobiti profesuro na University of Southern California, ki je po šanghajski lestvici uvrščena med 50 najboljših univerz na svetu.

Idejo je dobil ob kirurških simulacijah
Ukvarja se z računalniško grafiko, ki je med drugim uporabna pri simulaciji kirurških posegov, računalniških igrah in pri načrtovanju letal. "Prva ideja o rešitvi hitre simulacije je prišla nekje leta 2003, v pogovorih z mojim mentorjem na doktorskem študiju. Več mesecev sem to programiral in ni hotelo delati. Skoraj smo že obupali. Potem sem bil v letu 2004 praktikant v nekem podjetju v Washingtonu, ki izdeluje kirurške simulacije. Tam sem potem zvečer še naprej razmišljal o svojem problemu s CMU-jem in enkrat se mi je utrnila rešitev. Ko sem potem šel nazaj v Pittsburgh, sem tisto jesen vse sprogramiral," se spominja svojih začetkov na tem področju.

Zdaj je tako uspešen, da mu je na natečaju ameriške vlade že v prvem poskusu uspelo pridobiti sredstva za svoje nadaljnje raziskovanje. Nobene težave ni, čeprav je tujec. "V Ameriki ni nobenega odpora. Tujce lepo sprejemajo, veseli so, da sem uspešen. Skratka, bolje ne bi moglo biti," pravi. Je pa treba veliko delati. Njegov delovni dan se tako prične nekje ob 11. uri zjutraj in lahko traja pozno v večer, tudi do polnoči. "Vendar nimam šefa. Pridem, kadar pridem, grem, kadar grem. Važno, da je delo opravljeno in da so rezultati."
Domotožja je vse manj
Dobri rezultati prinesejo tudi ponudbe za prehod na druge univerze, v podjetja. Najboljše kadre mamijo z višjo plačo, več denarja za raziskave, višji rating univerze, kar posledično prinese boljše študente, z lepšo lokacijo za bivanje in podobno. Trenutno je zadovoljen v Los Angelesu, in ker je v Ameriki že 10 let, ga tudi domotožje po Sloveniji muči vse redkeje.

"Največja slabost je hrana, zatem pomanjkanje možnosti za rekreacijo. In pa seveda hiter tempo življenja, tudi občasna pretirana individualnost," primerja življenje med državama. In čeprav se ne namerava 'fizično' preseliti nazaj domov, pa bi Sloveniji rad pomagal. Na svoji spletni strani je objavil podroben opis postopkov za prijavo na študij v ZDA ter primerjavo ameriškega in slovenskega akademskega sistema, ki bi lahko bil v pomoč dekanom slovenskih fakultet. "Rad dajem nasvete, če me v Sloveniji kdo za to vpraša," dodaja.