Besede je Nataša Pirc Musar v pogovoru s Slavkom Bobovnikom v Odmevih podkrepila z zgodbico, da je deljenje zasebnosti s svojimi več sto prijatelji na Facebooku enako, kot da bi v Cankarjevem domu celotni dvorani razlagali svoje zasebne težave.

Veste koliko kamer vas je posnelo, če ste do naše hiše z avtobusne postaje peš prišli po Miklošičevi ulici?
Pojma nimam.

Policijski uradnik pravi, da več kot deset.
Tudi ta podatek postaja vse bolj zastrašujoč v Sloveniji. Jaz lahko na kratko povem eno zgodbo iz Velike Britanije, London je mesto videonadzora, na vsakih sto metrov vas posname ena kamera. Ko je moj kolega, britanski pooblaščenec, preverjal, koliko kriminalcev so ulovili s pomočjo takega videonazdora za zadnji dve leti, so ugotovili, da bore malo. Ampak je bilo zlorab bistveno več v segmentu, ko so policisti in varsnostniki nadzirali svoje žene in ljubice, ki so se sprehajale po mestu.

Ali se ima ob tem številu kamer sploh še smisel truditi za svojo zasebnost? Jo lahko ohranimo?
Zelo težko, ravno videonadzor je tisti, ki se mu težko ubraniš. Če pogledamo elektronsko pošto, dobimo razne programe, lahko kriptiramo naše komunikacijske poti, ne moremo pa kriptirati našega obraza. Mi se sprehajamo po mestu, kamere nas zaznajo, danes imamo vse več pametnih kamer, ki na podlagi prepoznave obraza znajo prepoznati človeka in ga vnesti v bazo. To so stvari, ki niso več znanstvena fantastika in so tu. Tem stvarem ne moremo več ubežati, ampak moramo varuhi zasebnosti najti tisto pravo mero za uporabo takšnih posnetkov.

Sedim pred cerkvico v Firencah in se v eni minuti znajdem na fotografijah stotih Japoncev? Kaj mi je storiti?
Nič kaj dosti, zato se mi borimo proti velikim upravljavcem - na primer Google. Problem Google street viewa v Sloveniji je bil, da smo rekli, da lahko snemajo ulice, a iz Slovenije ne smejo odnašati teh podatkov, ne da bi prekrili obraz ljudem, ki so na ulicah, ne da bi prekrili registrske tablice. Google je rekel, ne, mi bomo to počeli v Ameriki, in jaz sem rekla, da iz Slovenije neanonimizirani podatki ne bodo šli. Za zdaj so obupali, a Google street view je ogromna baza podatkov.

Zdaj se bomo jezili na vas, če nas navigacijski sistemi ne bodo več varno vodili po slovenskih cestah.
Garmin bo še vedno delal, 'nič bati'.

Kaj bi se zdaj zgodilo, če bi naša hiša ali časopisni kolegi uporabili neko fotografijo s Facebooka - ali pa drugega socialnega omrežja?
Vi kot hiša se morate prekleto dobro zavedati, kaj so tudi avtorske pravice. Na Facebooku se včasih pozablja, da so fotografije tam - sploh, če je odprt profil, jih vsakdo lahko gleda. Druga stvar: tu imaš pravice avtorja, moralne in avtorske pravice na fotografiji, in tu morate biti pazljivi.

Druga plat medalje je, zakaj na Facebooku objavljamo čisto vse, kar se nam zazdi, in zakaj se niti toliko ne potrudimo, da bi Facebookov profil zaprli pred širšo javnostjo. To so problemi, s katerimi se moramo ukvarjati.

Vedel sem, da naša hiša tega ne sme storiti, hotel sem le opozoriti na to, da trgovci, ki prodajajo, zavarovalničarji in turistične agencije pa to lahko počno in tudi počno.
Drži, ampak če bi jih avtor fotografije tožil, bi tožbo dobil. A marsikdo sploh ne ve, da mu je nekdo fotografijo s spletnega portala vzel. To je tisto, česar se premalo zavedamo. Mi puščamo na tone elektronskih sledi na svetovnem spletu, ki so tako rekoč neizbrisljive. Danes spomini nekih velikih strežnikov hranijo informacije, ki smo jih že pred leti izbrisali. In danes se na področju varstva osebnih podatkov pogovarjamo o svetovnem merilu, o t. i. pravici do pozabe. Ali bo lahko nekdo, ki je deset let nazaj počel neumnosti na internetu, bil skinhead, sekal mačkam glave, ali bo imel pravico čez deset let reči, počel sem neumnosti, izbrišite vse, kar imate starega o meni. Ta pravica do pozabe je danes nenapisana pravica in je pravzaprav ni mogoče izvršiti, in v to smer gre prihodnost v naših razmišljanjih, da ljudem vendarle omogočimo, da se jih pozabi.

Se mladi zavedajo, da delodajalci o njih veliko vedo že takrat, ko pridejo na prvi pogovor. Zanesljivo namreč prebrskajo njihove profile na spletu?
Nekateri se, številni pa žal ne. Facebookova politika zasebnosti je daljša kot ameriška ustava, ko začneš, odnehaš brati. V šolah premalo delamo na tem, morda tudi pooblaščenec ni dovolj gladen, predvsem pa so starši starši premalo izobraženi. Odrasli največkrat neumno uporabljamo Facebook, če ga sami ne bomo znali uporabljati, tudi otrok ne bomo mogli naučiti. Morda samo kratka zgodbica: Kaj jaz naprej naredim, ko pridem v šolo predavat? Vprašam otroke, kdo ima največ Facebook prijateljev, in ponudim majico za nagrado. Običajno povedo, da imajo 1.500 prijateljev ali več, in potem jih vprašam. Predstavljaj si, da greva midva v Cankarjev dom, predstavljaj si, da je tam 1.500 ljudi, in z odra jim ti razlagaj svoje osebne težave, da si se s punco sprl, da je bila mama huda nate. In otroci začudeno gledajo in rečejo, da to pa ne gre. In jih vprašam, v čem je razlika, ali to prek spleta razlagaš 1.500 ljudem ali veliki množici ljudi v Cankarjevem domu. Takrat začnejo razmišljati, da vendarle razlagajo določene stvari popolnim tujcem.