Pred nekaj tedni je Slovenija - ob športnih uspehih na olimpijskih igrah - dobila tudi zlato priznanje na mednarodni biološki olimpijadi. Prejel ga je maturant bežigrajske gimnazije Domen Kampjut, ki se je v Singapurju med 234 tekmovalci uvrstil v 25-erico najboljših mladih poznavalcev biologije. To je prva zlata medalja za Slovenijo v tem tekmovanju, kjer sodelujemo od leta 2001.

Kampjut je na olimpijadi nastopil že leto prej, ko je dobil bronasto priznanje, zdaj pa se z odmevnim dosežkom odpravlja novim izzivom naproti. Pot ga iz Ljubljane vodi v Anglijo, na eno najprestižnejših univerz - Cambridge. V pogovoru nam je povedal, da si v življenju želi delati predvsem stvari, ki mu bodo v izziv.

Na začetku - zakaj biologija?
Biologija je ena izmed treh klasičnih naravoslovnih disciplin, ukvarja se z živimi sistemi. Zdi se mi zanimiva, ker je najkompleksnejša in po mojem mnenju tudi najmanj raziskana oziroma klasificirana. V naslednjem stoletju bo narejen velik preboj. Zanimiva mi je tudi zato, ker gre za razumevanje samega sebe in sveta okoli.

Kako pa je videti takšna olimpijada?
Olimpijade so sestavljene iz praktičnega in teoretičnega dela. Oba prineseta polovico točk. Pri teoretičnem delu dobiš teoretične naloge, ki jih rešuješ skoraj ves dan. Praktičen del pa je eksperimentalna izvedba, pokažeš torej svoje veščine dela z opremo in podobno. Zajeto je vse od biokemije, celične biologije do ekologije. Je zelo široko področje.

Kakšne so bile same priprave?
Največ priprav smo naredili sami, doma. En teden pa smo se pripravljali na fakulteti. Največ pa je seveda odvisno od samoiniciativnosti, teden priprav namreč ni dovolj.

Na olimpijadi se zberejo mladi z vsega sveta. Kako pa se v drugih državah pripravljajo na takšne dogodke?
Slovenci in večina Evropejcev se pripravlja na podoben način. Azijci in Američani imajo pa veliko bolj na široko postavljen sistem, tekmovalce na olimpijadi izberejo že leto prej in se nato celo leto intenzivno pripravljajo. Temu primerni so tu rezultati. Od 25 zlatih priznanj na zadnji olimpijadi, so jih 20 dobili Azijci in Američani, samo pet pa Evropejci.

Naš sistem znanstvenega izobraževanja v srednji šoli bi torej lahko izboljšali?
To je težko vprašanje. Zdi se mi, da bi moralo biti pri nas vse na višjem nivoju. Odkrito priznam, da se mi je v srednji šoli velikokrat zdelo kaj dolgočasno. Preveč časa se nameni ponavljanju, kar je včasih prav podcenjujoče. Ujameš se v povratno zanko - ker je dolgočasno podana snov, ljudje ne razumejo, zato mora profesor znova razlagati isto. Predmetnik bi bilo treba razširiti. 70 ur je namenjenih za biologijo v enem letniku, predelati pa je treba 200 strani knjige. To je izguba časa, veliko več bi se dalo narediti.

Končali ste maturo in zaključili srednje šolanje. Se čutite pripravljeni in oboroženi z zadostnim znanjem za nadaljnjo pot v študij in življenje?
Jaz se. Ne vem pa, koliko je to odvisno od šole in koliko od drugih stvari. Nikakor se ne počutim izgubljenega, verjetno tudi zato, ker sem dosegel, kar si sam želim in mi drugi niso servirali stvari na pladnju. To se mi zdi najpomembnejše. Sam se moraš zanimati za to, kar te zanima, in ne čakati na druge.

Zdaj se odpravljate v Cambridge. Kaj vas je prepričalo, da odidete v tujino? Sama priznana univerza, boljši pogoji?
Cambridge se v zadnjih letih vedno uvršča med najboljše tri univerze, tam so dobri pogoji. Tudi ljudje, ki jih poznam, so navdušeni nad univerzo. To je bilo najbolj odločilno. Seveda je to tudi dobra izkušnja, drugo okolje. Že na začetku leta sem poslal prijavo, priporočilo, svoj esej. Poklicali so me na intervju, nato pa sem dobil ponudbo, da bom sprejet, če dosežem določeno število točk na maturi. To mi je uspelo. Moj program se za zdaj imenuje 'naravoslovne vede', usmeriti pa se želim na biološko področje, morda biokemijo, fizično biologijo.

Kakšne načrte imate za naprej? Kje se vidite v prihodnosti?
Za zdaj je moj načrt delati v raziskovanju, ali v javnem ali v zasebnem sektorju, pa še ne vem. Tudi ne vem, ali se bom morda podal v podjetništvo. Radi bi delal nekaj, kar mi bo v izziv.

V enem izmed svojih esejev ste zapisali: »Mladostniška upornost je morda torej le evolucijska prilagoditev, ki preprečuje, da bi mladostniki ponavljali napake svojih staršev.« Kakšen občutek imate - družba sprejema drugačne poglede in poti, ki si jih želijo uveljaviti mladi?
Na koncu vedno pride nova generacija in starejša je prisiljena sprejeti nove ideje. Najprej je treba vzbuditi samoiniciativo, željo po tem, da se nekaj spremeni. Druge stvari bodo sledile same od sebe. Sem optimist in mislim, da se bo to slej ko prej zgodilo. Pretirano zanašanje na druge in na državo je slabo. Vodi v apatijo, človek pa lahko nato samo godrnja, ker pričakovana pomoč ne pride.