Znameniti teleskop Hubble vstopa v 25. leto delovanja. Foto: Esa
Znameniti teleskop Hubble vstopa v 25. leto delovanja. Foto: Esa

24. aprila 1990 ga je Discovery ponesel v vesolje. Od takrat naprej kroži približno 560 kilometrov nad našimi glavami pri hitrosti 27.000 kilometrov na uro in pri tem še vedno povsem natančno fotografija milijarde kilometrov oddaljene objekte.

V 24 letih je opravil milijon opazovanj na 38.000 nebesnih ciljih, ki so zavzela kar 100 terabajtov spominskega prostora.

V enem mesecu proizvede dodatnih 844 gigabitov in jih bo proizvajal še nekje do polovice prihodnjega desetletja, ko ga bo gravitacija polagoma potegnila nazaj v gostejše dele Zemljine atmosfere.

Še prej ga bo predvidoma zamenjal že dolgo napovedovani Webbov vesoljski teleskop, ki pa ne bo krožil okoli Zemlje, temveč bo lociran na posebni gravitacijski točki približno milijon in pol kilometrov stran.

Hubblov vstop v 25. leto delovanja sovpada z MMC-jevim tematskim dnevom vesolja. Ob tej priložnosti smo zbrali kopico najlepših Hubblovih posnetkov, začinjenih z drugimi viri - da bo potovanje od Zemlje do zibelke vesolja lažje in bolj smiselno.














































































































































































Vesolje je tu
Čeprav navadno razlikujemo med Zemljo in vesoljem, je razlika le umetna. Vesolje smo mi vsi, začenja se tukaj. Foto: Bruno Gilli/ESO
Zeleni dom
Drobec vesolja malce širše. S snegom ozaljšane Alpe se raztezajo od Francije do Slovenije. Foto: ESA
Beli del doma
Antarktika z drugačne perspektive. Zemljin južni pol si lastimo hkrati vsi in nihče. Nekatere države so sicer postavile ozemeljske zahteve, a jih v praksi le redkokdo priznava. Podobno kot vesolje je tudi bela celina nikogaršnja zemlja. Foto: NASA/Goddard
Zemlja v temi
Zemlja ponoči. Navzočnost človeštva izdaja umetna osvetlitev, ki od daleč spominja na nevronsko mrežo v možganih. Foto: NASA Earth Observatory, Robert Simmon
Navzgor
Leta 1984 je astronavt Bruce McCandless prvi opravil vesoljski sprehod brez kakršne koli žičnate povezave z vesoljskim plovilom. Foto: Nasa
Življenje v breztežnosti
Danes je aktualna Mednarodna vesoljska postaja, ki je prav te dni predmet subtilne politizacije med Rusijo in ZDA. V času prvih korakov v vesolje med hladno vojno sta predhodne postaje velesili načrtovali vsaksebi. Na posnetku je notranjost Skylaba iz leta 1973, ameriške različice okolja za življenje v breztežnosti. Astronavt se prha v posebni napravi, ki vakuumsko sesa izbrizgano vodo. Foto: Nasa
Na Luno
"If you believe, they put a man on the moon,"* v znani uspešnici prepevajo R.E.M. Neštetokrat viden in ne preveč kakovosten, a hkrati brezčasen prizor, ki so ga generacije v 60. letih odprtih ust gledale na TV-prenosu. *A lahko verjameš, človeka so dali na Luno. Foto: Nasa
... je bil tukaj.
Človeška stopinja na Luni bo ohranjena še tisočletja. Ni vetra, ki bi prašnato skulpturo razobličil. Foto: Nasa
Prvi avtomobil na Luni
Skoraj vsak lahko poganja svoj avtomobil po asfaltnih cestah, po lunarnem prahu pa redkokdo. Prva je bila leta 1971 ekipa odprave Apollo 15. To je bila prva vožnja človeškega kolesnega vozila s posadko zunaj Zemlje. Foto: Nasa
Predsedniška panorama
80 milijonov kilometrov je razdalja med Marsom in Luno, ki jo je človek doslej premagal le z elektroniko. So pa zato organske oči toliko bolj zvedavo zrle v fotografije z rdečega planeta. Pričujoča natančna, 360-stopinjska panorama je v naglici nastala leta 1997 za tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, zato so jo poimenovali 'predsedniška panorama'. Posnel jo jo pristajalni modul misije Pathfinder. Pri skali na desni je vidno vozilo Sojourner. Foto: Nasa/JPL/IMP
Nov krater
Zemljo pred balvani iz vesolja ščitita Luna in gosta atmosfera. Tudi zato so pri nas kraterji redkost. Marsova atmosfera je zelo redka in je debela le deset kilometrov, zato je planet precej ranljivejši. To je opazil tudi satelit Reconnaissance Orbiter. Ko je je julija 2010 fotografiral to območje, tega 30-metrskega kraterja še ni bilo. Dve leti pozneje je našel svež ostanek silovitega trka. Ostanke so našli 15 kilometrov stran. Foto: NASA/JPL-Caltech/Univ. of Arizona
Globok udarec
Človeštvo je krivce za kraterje poiskalo na njihovi poti. Misija Deep Impact je vesoljsko sondo usmerila natančno v komet Tempel 1. V bližini je ždelo plovilo, ki je trk posnelo in ujelo za znanstvenike dragocene podatke. Foto: NASA/JPL-Caltech/UMD
ISON, žrtev Sonca
Lani je precej parov oči pozno v noč spremljalo usodo ledene kepe, ki je iz zunanjega Oortovega oblaka kar milijon let potovala do našega Sonca. Obleta vroče zvezde komet ISON ni preživel, ga pa je, prašnatega in parnatega zaradi vročine, za poslovilno fotografijo ujel teleskop Hubble. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Jupitrove brazgotine
Nekatere komete s svojo gravitacijo sproti "pobere" velikanski, 900 milijonov kilometrov oddaljeni Jupiter. Ta stražar na meji z zunanjim delo Osončja pravzaprav vsebuje dvakrat več mase kot vsi drugi planeti našega sončnega sistema. Ob tem, da ima kar 67 lun, ga marsikdo kliče kar Osončje v malem. Leta 1994 je ujel in pogoltnil komet Shoemaker Levy 9. Na posnetku je brazgotina, ki jo je povzročil eden izmed delcev. Foto: H. Hammel, MIT and NASA/ESA
Gube Europe
Jupitrova luna Europa je prekrita z ledom, ta pa je razvrvan z razpokami, saj se neprestano premika. Sestavljen iz zmrznjene vode in zmrznjenega žveplovega dioksida. Pod ledom so jezera tekoče vode, mogoča lokacija za zunajzemeljsko življenje. Foto: ASA/JPL/University of Arizona
Senca lune Io
Io je velika približno toliko kot naš Mesec, a njena senca na Jupitru pusti le drobno piko. Na posnetku je videti, kot da se Io skorajda dotika planetovih oblakov, v resnici pa je oddaljena pol milijona. Obkroži ga v slabih dveh dneh, medtem ko je naša Luna precej počasnejša (28 dni). Foto: J. Spencer, NASA/ESA
Saturnove muze
Tudi 1,3 milijona kilometrov oddaljeni Saturn je bogat z lunami. Med 62 so tudi Enkelad, Diona, Mimas in Titan vidni na tem posnetku. Oranžni Titan je največji med njimi, večji je celo od planeta Merkur. Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage Team
Titan
Titan je celo edini znani naravni satelit z lastno atmosfero v našem Osončju. Skoznjo se je leta 2005 uspelo prebiti sondi Huygens. V dobrih treh urah, kolikor so še dovoljevale baterije, je sonda analizirala kemijsko sestavo plinov in tal. Nazaj je poslala fotografijo pokrajine, podobne Zemljini, na njen pa sledi erozije zaradi tekočin. Foto: Esa
Reka Nil
Slab posnetek egipčanskega osrčja? Ne, temveč pomanjšana različica reke na Titanu, kot jo je ujela sonda Cassini. Okoli 400 kilometrov dolg metanotok se izteka v ogljikovodikovo morje. Foto: NASA/JPL–Caltech/ASI
Kvintet se na ogled postavi
Cassiniju je uspelo v isti kader ujeti pet Saturnovih lun. Z desne proti levi: Rea (ki prekriva pogled na Saturn), Mimas, Herschel, Enkelad, Pandora, Janus. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
V vrtincu
Ogromno, stalno neurje v Saturnovi atmosferi. Vetrovi pihajo s hitrostjo več tisoč kilometrov na uro. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Ledeni prstani
Temna stran Saturnovih prstanov. Ti so sestavljeni večinoma iz ledu, pomešanega s prašnimi delci. Foto: Nasa/Esa
Voyagerjev Neptun
Leta 1989 je sonda Voyager 2 kot prva obiskala od Zemlje 4,4 milijarde kilometrov oddaljen Neptun. Naredila je več posnetkov planeta in njegove največje lune Triton. Astronomi so izvorne posnetke sestavili v takšno predstavitev plinaste krogle. Foto: NASA/JPL, Rolf Wahl Olsen
Skrivnostni Pluton
Pritlikavi planet Pluton je edini, ki ga v vseh desetletjih raziskovanja vesolja še ni obiskala nobena človeška sonda. Edina sorazmerno kakovostna fotografija je zato prišla s teleskopa Hubble, ki je prvi grobo posnel Plutonovo površje. Vse to se bo kmalu spremenilo. Že devet let je na poti New Horizons, sonda, ki je od Plutona trenutno oddaljena dobrih 500 milijonov kilometrov. Čez eno leto je predviden poln obisk, a že prej si obetamo posnetke med približevanjem. Foto: NASA/ESA/SRI (M. Buie)
Zvezde, plini in meglice tam zunaj
Popotovanje nas je popeljalo zunaj našega sončnega sistema, a še vedno po domači Galaksiji, Rimski cesti. Precejšnja bližina omogoča dokaj natančno fotografiranje bolj svetlečih (ali osvetljenih objektov). Prvi je znana planetarna meglica Konjska glava, ki je v ozvezdju Oriona. Planetarne meglice so sicer zavajajoče poimenovane. S planeti nimajo kaj veliko, bolj so povezane z zvezdami. Navadno so to plinasti oblaki, ki jih oddajajo zvezde na koncu svoje življenjske poti. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Zvezdne porodnišnice
Hubble je znotraj naše galaksije posnel tudi številna območja, kjer se zvezde šele rojevajo. Eno izmed njih, NGC 3603, je staro komaj milijon let. Modre, mlade zvezde na sredini so v procesu rojevanja porabljale okoliško snov in tako izdolble luknjo v oblak plina. Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage
Orlova meglica
Plini iz meglic so potencialen material za nastanek nove generacije zvezd. Ena takšnih je Orlova meglica, ogromen stolp mrzlega plina, ki se razteza na kar desetih svetlobnih letih razdalje. Za primerjavo: to je dvakrat dlje od razdalje med našim Soncem in njegovo najbližjo drugo zvezdo. Foto: NASA, ESA, and The Hubble Heritage Team
Stebri stvarjenja
Strukture, ki spominjajo na morske korale, so del ene najbolj znanih vesoljskih fotografij. Skozi čas so se navzeli vzdevka 'stebri stvarjenja'. Tudi tukajšnji mrzli plini so podlaga za nastanek novih zvezd. Foto: Jeff Hester, Paul Scowen, NASA/ESA
Sosednje prašne kopice
Naša galaksija je polna območij, kjer se medzvezdni prah zgosti na podoben način, kot se prah pod omarami zbira v kosmiče. Eno takšnih je ujel Hubble, nosi pa oznako NGC 281. Foto: NASA, ESA, The Hubble Heritage Team
Svetloba še dolgo po poku
Zvezda V838 Monocerotis se je leta 2002 nepojasnjeno in močno posvetlila za nekaj tednov in se nato vrnila v običajno delovanje. Svetloba pa se je v okoliških plinastih strukturah še dolgo odbijala kot kroglice v fliperjih in jih še leta zatem osvetljevala. Foto: NASA, ESA, The Hubble Heritage Team
Meglica Rdeči pajek
V tej 3.000 svetlobnih let oddaljeni meglici se skriva ena najbolj vročih zvezd sploh. Močan in vroč zvezdni veter ustvarja valove, ki se pnejo do 100 milijard kilometrov navzven. Ustvarjajo meglico Rdeči Pajek v ozvezdju Strelca. Foto: ESA, Garrelt Mellema
Neobičajna spirala
Dozdajšnje meglice so bile vseh mogočih, a večinoma kaotičnih oblik. Tokratna meglica pa izkazuje eno najpopolnejših geometrijskih oblik v vesolju. Je se v bližini ene izmed zvezd ozvezdja Pegaza in je spiralne oblike. Foto: ESA/NASA & R. Sahai
Trgajoče se tkanine Plejad
Temen oblak medzvezdnega plina je naletel na zvezdo Merope v ozvezdju Plejad. Ta ga osvetljuje in hkrati upočasnjuje, saj se mora plin boriti s prihajajočimi delci sončnega vetra. Takšne pojave imenujemo odbojne meglice. Foto: NASA/ESA, Hubble Heritage Team, G. Herbig, T. Simon
Barvita zvezdna porodnišnica
S106 je dokaj omejeno področje znotraj ozvezdja Laboda, kjer nastajajo nove zvezde. Na sredini je "novorojena" S106 IR, ki povzroča oblikovanje okoliških plinov po silhueti peščene ure. Plin vodik žari v modri barvi. Foto: NASA/ESA
Strupena zapuščina umirajoče zvezde
Meglica Westbrook spada med t. i. protoplanetarne meglice; dokaj neprozorne, temne in sorazmerno kratkokrajne oblake plina, ki jih odvržejo zvezde pri koncu z gorivom. Ti plini so strupeni, med njimi sta ogljikov monoksid in vodikov cianid. Zvezda bo kmalu postala bela pritlikavka in razpršila okoliški plin. Ta faza je precej kratka, zato znotraj naše Galaksije poznamo le nekaj sto protoplanetarnih meglic. Foto: ESA/Hubble & NASA
Sušilec za perilo
Zvezda HD 44179 je obkrožena s povsem edinstveno strukturo, poimenovano Rdeči pravokotnik. Drugih podobnih pojavov še niso našli. Struktura sicer ni pravokotna, temveč bolj spominja na črko X, ki so ji med krake navezli vrvi za sušenje perila. Ime je dobila med prvimi opazovanji z manj napredno tehnologijo. Foto: ESA/Hubble and NASA
Zvezda na Hubblovi dieti
Zvezda Pismis 24-1, ki je 8.000 svetlobnih let oddaljena od Zemlje v smeri ozvezdja Škorpijona, je dolgo veljala za najmasivnejšo zvezdo naše Galaksije. Astronomi so jo ocenjevali na od 200 do 300 mas Sonca - vse dokler se nanjo ni zazrl teleskop Hubble. Prek posnetkov so ugotovili, da gre pravzaprav za dve zvezdi z maso "le" stotih Sonc. Vse zvezde lokalne kopice Pismis 24 osvetljujejo bližnjo meglico NGC 6357. Foto: NASA, ESA, Jesús Maíz Apellániz
Barviti ostanki supernove
Kasiopeja A je ena najmlajših eksplozij supernove v Mlečni cesti. Hubblov posnetek razkrije izjemno zapleteno oblikovane ostanke, ki razkrivajo neverjetne podrobnosti. Te so še bolje vidne na različici posnetka v najvišji dostopni kakovosti. Pozor, velik je kar 88 MB, dostopen pa na tej povezavi: http://www.spacetelescope.org/static/archives/images/large/heic0609a.jpg. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage
Skrivnostna, stara spirala
Vesoljski vrtinec je v središču galaksije NGC 524. Leži 90 milijonov svetlobnih let stran od Zemlje v ozvezdju Rib. Foto: ESA/Hubble & NASA
NGC 5189
Meglica NGC 5189 skozi Hubblove leče. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Krofnata lepotica
Umirajoči zvezdi IC 4406 je okoli sebe uspelo ustvariti izjemno simetrično strukturo. Leva in desna polovica meglice sta skoraj popolno simetrični in spominjata na krof. Z zornega kota Zemlje tega sicer ni videti, bi pa bilo jasno, če bi lahko zajezdili vesoljsko ladjo in si meglico ogledali z druge strani. Foto: NASA/ESA, Hubble Heritage Team
Vesoljska gosenica
Pričujoča eno svetlobno leto dolga struktura iz plinov spominja na gosenico, ki se je napotila k pojedini. Le da je v tem, vesoljskem, primeru obed sama. Bližnje zvezde, vidne na robu Hubblovega posnetka, jo prestreljujejo z intenzivnim ultravijoličnim sevanjem, kar pline oblikuje v podolgovato obliko. Znotraj "gosenice" je izjemno mlada zvezda, ki se poskuša razviti v "polnoletno", a ji zaradi odžiranja materiala pod sevanjem verjetno nikoli ne bo uspelo. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team, IPHAS
Meglica Carina, vizualni zaklad
Okoli 7.500 svetlobnih let oddaljena meglica Carina je ena najbolj vizualno bogatih. V njej se skrivajo velikanske zvezde, ki okolico cvrejo z močnim ultravijoličnim žarčenjem. Okoliške pline po eni strani z gravitacijo požirajo vase v zadnjem dejanju zvezdnega rojstva, po drugi strani pa razpihujejo naokoli z močnim zvezdnim vetrom. Rdeči odtenki posnetka kažejo na žveplo, zeleni na vodik, modri pa na kisik. Foto: NASA, ESA, N. Smith, Hubble Heritage Team
Mistična gora
Še en pogled na meglico Carino, tokrat na tri svetlobna leta velik krak, ki nosi vzdevek "mistična gora". Posnetek je nastal ob 20. obletnici Hubblovega teleskopa, barve pa sledijo vsebnosti določenih elementov. Foto: NASA, ESA, M. Livio, Hubble 20th Anniversary Team
Carina v vidni svetlobi
Ista meglica, tokrat bolj od daleč in izključno v človeškemu očesu vidnem delu svetlobnega spektra. Foto: NASA, ESA, Hubble SM4 ERO
Rakova meglica
To je najnatančnejši posnetek meglice Rak, vesoljskega objekta, ki je hkrati eden najbolj preučevanih v zgodovini astronomije. Foto: NASA, ESA and A. Loll/J. Hester
Vesoljski metulj
Ta nebesni objekt spominja na krhkega metulja, a je daleč od tega. Kar na posnetku spominja na metuljeva krila, so peklenski tokovi na 20.000 stopinj Celzija ogretega plina, ki potujejo pri hitrosti 950.000 kilometrov na uro. Izvirajo iz umirajoče zvezde, ki je bila nekoč petkrat masivnejša od našega Sonca in se ponaša s temperaturo okoli 220.000 stopinj Celzija. Oddaljen je 3.800 svetlobnih let od Zemlje v ozvezdju škorpijona. Foto: NASA, ESA, Hubble SM4 ERO
Prstan
Messier 57 je znan tudi pod imenom meglica Prstan. Z naše perspektive je videti kot preprosta eliptična struktura z majavim robom. Najnovejši posnetki različnih teleskopov pa kažejo, da bolj spominja na razobličen krof. Foto: NASA, ESA, and C. Robert O’Dell
Meglica Peščena ura
MyCn18 je oddaljena približno 8.000 svetlobnih let. Zavzema obliko peščene ure, ki je pojedkana na robovih. Foto: R. Sahai and J. Trauger (JPL), WFPC2, NASA/ESA
Tiktakajoča bomba
SBW2007 zelo spominja na prej prikazano eksplodirano supernovo SN 1987A tik pred eksplozijo. Ker je oddaljena 20.000 svetlobnih let, bo opazovanje varno - če se bo to zgodilo v času naših življenj. Na posnetku vidimo barvito meglico, ki v svoji sredi skriva zvezdo, 20-krat masivnejšo od Sonca. Foto: ESA/Hubble & NASA
Meglica Helix
Tako Hubblov vesoljski teleskop kot zemeljski teleskop v Interameriškem observatoriju v Čilu sta bila potrebna za pričujoči posnetek. Meglica Helix je namreč tako ogromna, da sta bila za popoln posnetek potrebna dva teleskopa. Foto: NASA, ESA, C.R. O'Dell, and M. Meixner, P. McCullough, G. Bacon
Še ena supernova na čakanju
Binarni zvezdni sistem Eta Carinae je sredi 18. stoletja doživel precejšnjo eksplozijo, ki je spominjala na supernovo, a ni povsem spadala v to kategorijo. Ena zvezda se je močno razsvetlila, nato pa skozi leta spet potemnela, kar pomeni, da je eksplozija ni povsem uničila. Druga zvezda v dvojnem sistemu še čaka na svoj trenutek slave. Astronomi eksplozijo supernove tamkaj pričakujejo v bližnji prihodnosti. Težava je le, da termin "v bližnji prihodnosti" v astronomskem merilu lahko pomeni nekaj milijonov let. Foto: ESA/Hubble & NASA
Orion
V meglici Orion je še eno izmed številnih rojevališč zvezd, le da je to Zemlji najbližje pri razdalji 1.500 svetlobnih let. Samo na tem posnetku jih je več kot 3.000. Področje je ogromno, zato so morali za posnetek skupaj sestaviti kar 520 Hubblovih fotografij. Foto: NASA, ESA, M. Robberto, Hubble Space Telescope Orion Treasury Project
Meglica Spirograf
Astronomom v meglici IC 418, oddaljeni okoli 2.000 svetlobnih let, glavo belijo zanimive teksture plinov. Njihov izvor ostaja neznan. Foto: NASA/ESA, Hubble Heritage Team
Opičja glava
Meglica NGC 2174 je znana tudi kot Opičja glava. Leži okoli 6.400 svetlobnih let od Zemlje. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Zvezda zvezdi volk
Meglica Trifid je domovanje tisoče novih zvezd, a ga sproti uničuje bližnja, izjemno masivna in starejša zvezda. Foto: NASA/ESA, J. Hester
ESO 456-67
Marsikoga bi tale meglica spomnila na prizor iz Gospodarja prstanov. Pravi izvor meglice ESO 456-6 seveda ni Mordor, temveč ozvezdje Strelca, vidno na našem južnem delu nočnega neba. Foto: ESA/Hubble, NASA
Svetlikajoči se dragulji
Blizu središča naše galaksije, na oddaljenosti okoli 25.000 svetlobnih let, je globularna kopica, eno najbogatejših najdišč zvezd sploh. Messier 9 v sebi skriva več kot 250.000 svetlih objektov. Barva svetlobe vsake posamezne zvezde na posnetku izdaja njeno starost. Hladnejša in modrejša kot je, mlajša je zvezda; in starejša kot je, več bo v njej toplih in rdečih odtenkov. V tej kopici se torej najdejo izjemno stare zvezde kot povsem mlade, ki se napadajo na ostankih starejših. Foto: NASA/ESA
Meglica Doradus
Prehajamo zunaj domače galaksije. Zelo blizu Rimske ceste je Veliki Magellanov oblak, t. i. satelitska galaksija naši. Od Zemlje je oddaljena 170.000 svetlobnih let. Tudi tam Hubble še najde nekaj zanimivih meglic. Prva je Doradus 30, še ena zvezdna porodnišnica. Največje zvezde na sliki so v povprečju 100-krat masivnejše od Sonca, desetkrat bolj vroče, so pa hkrati stare le dva milijona let. Foto: NASA, N. Walborn and J. Ma`iz-Apell`aniz, R. Barb`a
Supernova SN 1987A
Leta 1987 so imeli astronomi imeli možnost neposredno biti priča eksploziji supernove. SN 1987A je ena najsvetlejših supernov, odkar so pred 400 leti odkrili teleskop, in tudi zato Hubble kar redno pogleduje v njeni smeri. Prvič je to storil leta 1990, le tri leta po dogodku. Pričujoča fotografija je najboljša v seriji in kaže na nekaj še odprtih vprašanj. Recimo, zakaj sta nastala dva nenavadno oblikovana izrastka? In kje je nevtronska zvezda, ki bi morala nastati po eksploziji visoko masivne supernove? Za zdaj je Hubblu ni uspelo uzreti. Foto: ESA/Hubble & NASA
Meglica Ptičji pajek
Pričujoča meglica je najsvetlejša tega tipa v lokalnem vesolju. Foto: NASA, ESA
Nebesni mehurček
Za krhek mehur na Hubblovem posnetku se zdi, kot da mirno lebdi v temnih prostranstvih. Skriva pa notranji nemir. Natančneje, nastal je v eksploziji supernove, je pa v Velikem Magellanovem oblaku. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Dvojna kopica
Semkaj se astronomi radi ozrejo, če želijo podrobno preučevati proces nastanka zvezd. V tej dvojni kopici se skriva izjemno veliko zvezd najrazličnejših tipov in starosti. Foto: ESA, NASA and M. Romaniello
Mlade zvezde oblikujejo skulpture
Na oddaljenosti 210.000 svetlobnih let je izjemno svetla zvezdna kopica NGC 346, ki z močnimi vetrovi oblikuje bližnje pline v zanimive skulpture. Foto: NASA, ESA, A. Nota
Nova svetloba ožarja zgodovino
Mlade in vroče zvezde v regiji N90 so na sredini večje meglice izdolble luknjo in osvetljujejo stare ostanke snovi v okolici. Ker je N90 postavljen precej na rob Velikega Magellanovega oblaka (VMO), se v ozadju vidijo tudi precej bolj oddaljene galaksije. Zaradi tamkajšnjega prahu so obarvane rdečkasto. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Vesoljska burja
N44C je območje v VMO-ju, polno ioniziranega vodika, vročih in masivnih zvezd, meglic ter ogromnega "supermehurja"; ki so ga napihnile številne eksplozije supernov. Foto: NASA/ESA, Hubble Heritage Team
Neizogibno uničenje
Z lokalnega območja, torej domače galaksije in VMO-ja, se selimo v bolj oddaljene predele k tujim galaksijam. Prva je NGC 1427A. Ta razkrije odgovor na vprašanje: kaj se zgodi, če galaksija zaide v napačno soseščino. Zašla je v kopico galaksij, imenovano Fornax. Tamkaj koncentrirana masa je malo, modro galaksijo začela trgati. NGC 1427A pada v kopico s hitrostjo 600 kilometrov na sekundo in dolgo ne bo živela. Skozi naslednjo milijardo let bo povsem raztrgana, drob njenih zvezd pa se bo prelil v prostor med drugimi galaksijami. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Desetkica
Dve na posnetku vidni galaksiji sta medsebojno gravitacijsko ujeti. Par, imenovan Arp 147, spominja na številko deset. Leve galaksije, 'enice', interakcija skoraj ni spremenila, medtem ko je desna 'ničla' že precej razrahljana. Foto: NASA, ESA, M. Livio
Magnetna pošast
Galaksija NGC 1275 s pomočjo močnih magnetnih polj poganja zanimiv proces. Rdeče niti, ki se raztezajo po večini 260.000 svetlobnih let širokega posnetka, so hladna snov - čeprav jih obkroža kar 55 milijonov stopinj Celzija vroč plin. Hlad in obliko jim zagotavlja magnetno polje, ki ga poganja osrednja črna luknja. Foto: NASA, ESA A. Fabian
Galaktični svinčnik
Iz zornega kota Zemlje je galaksija NGC 4565 videti kot izjemno tanek svinčnik. Ker je proti nam obrnjena le z robom, jo komaj vidimo; če pa bi v našo smer razkrivala celotno površino, bi bila svetlejša od Andromede. Oddaljena je 50 milijonov svetlobnih let. Foto: NASA/JPL-Caltech
Vroča avreola
S pomočjo teleskopa Chandra so astronomi okoli galaksije NGC 5746 našli ogromno avreolo vročih plinov, ki se razteza 60.000 svetlobnih let na vsako stran. Foto: NASA/CXC/U. Copenhagen/K.Pedersen
Galaksija Vrtinec in njen pajdaš
M51 je s površino obrnjena proti nam, zato Hubblu razkrije vse svoje veličastne podrobnosti: od dveh ogromnih spiralnih rok, kjer nastajajo nove zvezde, do rumenkastega središča, kjer so starejše. Sprva so astronomi domnevali, da ima galaksija Vrtinec tako ogromno razširjeni roki zaradi vpliva bližnje galaksije NGC 5195. Hubble pa je pokazal, da je ta v ozadju, oddaljena stotine milijonov svetlobnih let. Foto: NASA, ESA, S. Beckwith, Hubble Heritage Team
Kentaver A
Hubblov posnetek galaksije NGC 5128 je najnatančnejši doslej. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage
Anteni
NGC 4038 in NGC 4039 sta se zgrabili v uničujoč objem. Galaksiji se mikastita že nekaj sto milijonov let. Druga drugi trgata zvezde in pline, kar je v tem času ustvarilo medsebojno povezavo, ki spominja na anteno. Sčasoma se bosta povsem razrahljali in se združili v pokoj kot ena velikanska, eliptična galaksija. Foto: ESA/Hubble & NASA
Galaktična vrtnica
Še en par galaksij, ki pa je z medsebojnim trganjem ustvaril zanimiv prizor. Spominja na vrtnico. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Mrzla Andromeda
Foto: ESA/Herschel/PACS&SPIRE, O. Krause, HSC, H. Linz
Nenavadnost
Na tem Hubblovem posnetku se je nenavadna, zelenkasta packa pojavila ob na pogled povsem običajni galaksiji. Nenavadnost ima razlago. Zelena snov je le manjši in edino vidni del širokega oblaka plinov, ki obkroža galaksijo. Osvetlil ga je kvazar, izjemno svetel objekt, ki ga poganja črna luknja. Zelena snov je poimenovana v danskem jeziku (Hanny’s Voorwerp) in je velika kot celotna naša domača galaksija, vsebuje pa žareči kisik. Foto: NASA, ESA, W. Keel, Galaxy Zoo team
Pobegla galaksija
UGC 10214 za seboj pušča ogromen, dolg pas snovi. Nenavadno za galaksijo, ki tako spominja na pobeglo raketo za ognjemet. Razlog je skrit nekje za osrednjim diskom galaksije. Tam je manjša, modrikasta galaksija, ki je trčila ob UGC 10214 in zdaj zapušča prizorišče nesreče. Močne gravitacijske sile so ustvarile 280.000 svetlobnih let dolg rep snovi. V ozadju je še okoli 3.000 drugih, temnejših galaksij. Foto: NASA, H. Ford , ACS Science Team, ESA
Osamelec?
Astronomi so si dolgo belili glavo, zakaj neka zelo mala, sama in izolirana galaksija bruha nove zvezde hitreje kot katera koli druga v soseščini. Hubble je odkril zmoto. Pred tem posnetkom so namreč mislili, da je NGC 1569 zelo blizu, po njem pa so ugotovili, da je dvakrat bolj oddaljena in sedi sredi kopice desetih drugih galaksij. Močne gravitacijske sile pripomorejo k učinkovitosti zvezdne porodnišnice. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team, A. Aloisi
Vroča kopica
Ta izjemno masivna kopica, ki leži 1,3 milijarde let stran od nas, je ogreta na 164 milijonov stopinj Celzija. Foto: NASA/STScI/Fabian
IC 3418
IC 3418 je zašla v masivno, gosto kopico galaksij (kar 1.500 jih šteje). Močna gravitacija iz IC 3418 vleče snov, ki je vidna v modri barvi. Foto: NASA/JPL-Caltech
Kentaver A
Če bi z očmi lahko videli elektromagnetno valovanje v spektru radijskih valov, bi bila bližnja galaksija Kentaver A eden najsvetlejših in največjih objektov na nebu. Polno Luno bi presegla kar za 20-krat. Foto: Capella Observatory
Galaksija Sombrero
Foto: NASA/ESA, Hubble Heritage Team
NGC 1672
Foto: NASA, ESA
Messier 82
Ena najdejavnejših zvezdnih porodnišnic leži v galaksiji Messier 82. Nove zvezde nastajajo desetkrat hitreje kot v domači galaksiji. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team
Galaktični kvintet
Sprva so astronomi mislili, da je pet pričujočih galaksij medsebojno v bližini. Hubble je pokazal, da je ena izmed njih kar sedemkrat bližje Zemlji od vseh drugih. Preostala četverica druga drugo spodbuja k intenzivnejšemu procesu nastajanja novih zvezd. Foto: NASA, ESA Hubble SM4 ERO Team
Galaksija NGC 7049
Foto: NASA, ESA, W. Harris
Galaksija M74
Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage
Galaksija Vetrnica
Hubblov posnetek galaksije Vetrnice je največja in najnatančnejša fotografija katere koli galaksije vseh časov. Tukaj je iz razumljivih razlogov okrnjena različica. Kdor pa ima zmogljiv računalnik in želi videti vse mogoče podrobnosti, ima na voljo tudi 444 MB veliko različico, dostopno na tej povezavi: http://www.spacetelescope.org/static/archives/images/original/heic0602a.tif. Foto: Esa/Nasa
Galaksija se igra Twister
Če galaksije pogledamo v vodoravni ravnini, so navadno precej poravnane. ESO 510-G13 že ni taka, njena konca sta nenavadno ukrivljena. Foto: NASA/ESA, Hubble Heritage Team
Arp 148
Trčenje dveh galaksij je privedlo do te vesoljske skulpture, ki je 500 milijonov svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Velikega medveda. Mimogrede, tudi naša Rimska cesta bo čez predvidoma štiri milijarde let trčila s sosednjo Andromedo. Za Osončje in Zemljo ne bi smelo biti usodnih posledic. Foto: NASA, ESA, the Hubble Heritage Team, A. Evans, K. Noll, J. Westphal
Kopica Coma
V kopici Coma se skriva najmanj 1.000 galaksij. Oddaljena je 350 milijonov svetlobnih let. Foto: ESA/Hubble&NASA; D. Carter
3C 273
Od bližnjih in malo bolj oddaljenih galaksij se približujemo izjemno oddaljenim področjem. Kvazar 3C 273 je oddaljen 2,5 milijarde svetlobnih let. Kvazarji so nenavadni pojavi. Sprva so astronomi mislili, da gre za zvezde, ki oddajajo elektromagnetno valovanje v radijskem spektru. V resnici pa so kvazarji izjemno energetsko močna središča oddaljenih in aktivnih galaksij. Tam so supermasivne črne luknje, okoli katerih se vrtinči snov in "pada" v luknjo, pri tem pa oddaja zelo močne signale. Foto: ESA/Hubble & NASA
Dvojni kvazar
Na posnetku sta dva kvazarja, od Zemlje oddaljena 14 milijard svetlobnih let. Nenavadno je, da sta si neverjetno podobna. Tako identična, da gre pravzaprav za en sam kvazar QSO 0957+561. Kriva je ogromna galaksija YGKOW G1, ki je oddaljena štiri milijarde svetlobnih let in deluje kot gravitacijska leča. Svetloba sledi ukrivljenemu prostoru okoli nje po eni in po drugi strani. To odkritje je bilo izjemno pomembno, saj je bil prvi odkrit in potrjen primer gravitacijskega lečenja sploh, vse odkar so ga na podlagi Einsteinove teorije relativnosti napovedali leta 1936. Foto: ESA/Hubble & NASA
Einsteinov križ
Še očitnejši primer lečenja je kvazar Q2237+0305, ki je tokrat tako popolno, da svetloba istega objekta vmesno galaksijo obide na štirih straneh in ustvari t. i. Einsteinov križ. Foto: J.Rhoads, S.Malhotra, I.Dell'Antonio (NOAO)/WIYN/NOAO/NSF)
Hubblovo zelo globoko polje 2004
Znameniti posnetek drobnega koščka neba. Hubble je leta 2004 kar 11 dni objektiv usmerjal na isto, na videz prazno točko in upal, da se bo nabralo dovolj svetlobe za fotografijo. Našel je kar 10.000 izjemno oddaljenih galaksij. Ujeta svetloba je bila stara 13 milijard let in izhajala iz časa, ko je bilo celotno vesolje staro le 800 milijonov let. Foto: NASA/ ESA/ STScI (S. Beckwith)/ HUDF Team NASA/ ESA/ STScI (S. Beckwith)/ HUDF Team
Hubblovo zelo globoko polje 2009
Leta 2009 je Hubble vajo ponovil na istem koščku neba. Uspelo mu je prodreti še dodatnih 200 milijonov let v preteklost in ujeti takrat najmlajše galaksije. Foto: NASA, ESA, G. Illingworth R. Bouwens, HUDF09 Team
Mejna polja
Najnovejši projekt Nase, Frontier Fields, je vpregel kopico najzmogljivejših teleskopov, kar jih agencija premore. Vse skupaj simultano usmerja v iste točke neba, s čimer namerava preseči individualne omejitve vsakega izmed njih. Med njimi je tudi Hubble. S skupnimi močmi Nasa poskuša pogledati še dlje v preteklost, kot ji je uspelo s Hubblovim zelo globokim poljem. Poleg sinergije človeških teleskopov je vpregla tudi naravno gravitacijsko lečenje nekaj najmasivnejših galaktičnih kopic sploh. Prva je Abell 2218. Foto: NASA, ESA, and Johan Richard (Caltech, USA)
Abell 2744
Drugi posnetek programa Frontier Fields se je dokopal do najmlajših in najbolj bledih galaksij sploh. V pomoč je kopica Abell 2744, ki vsebuje nekaj stotin galaksij, kot so bile videti pred 3,5 milijarde svetlobnih let. Iz njihovega ozadja privre okoli 3.000 oddaljenih galaksij, ki izhajajo iz obdobja le malo po velikem poku. Bolj ko se oddaljujemo od Zemlje, bližje izvoru smo. A kot pravijo številni domači in tuji astrofiziki: vse iskanje po vsem vesolju ne bo našlo za človeka primernejšega in udobnejšega doma, kot je ta modri planet. Foto: NASA/ESA/STScI
Sodobna umetnost
Ne le znanost, teleskop Hubble teži tudi k sodobni umetnosti - vsaj v tem primeru nenamenoma. Teleskop stabilnost ohranja s pomočjo žiroskopskega mehanizma, ki deluje tako, da se zaklene na nepremično točko na nebu in tako teleskop prilagaja premikom. Nekoč je izbral neprimerno zvezdo (verjetno dvojno) in nekoliko podivjal. Foto: ESA/NASA
Zeleni dom
Drobec vesolja malce širše. S snegom ozaljšane Alpe se raztezajo od Francije do Slovenije. Foto: ESA
Beli del doma
Antarktika z drugačne perspektive. Zemljin južni pol si lastimo hkrati vsi in nihče. Nekatere države so sicer postavile ozemeljske zahteve, a jih v praksi le redkokdo priznava. Podobno kot vesolje je tudi bela celina nikogaršnja zemlja. Foto: NASA/Goddard
Zemlja v temi
Zemlja ponoči. Navzočnost človeštva izdaja umetna osvetlitev, ki od daleč spominja na nevronsko mrežo v možganih. Foto: NASA Earth Observatory, Robert Simmon
Navzgor
Leta 1984 je astronavt Bruce McCandless prvi opravil vesoljski sprehod brez kakršne koli žičnate povezave z vesoljskim plovilom. Foto: Nasa