Če bi Zemlja imela oko, bi to bil Hubble. V vesolje ga je 24. aprila 1990 ponesel vesoljski čolniček Discovery. Kljub nekaj težjim zapletom, ki so ogrozili delovanje celotnega projekta, kot avtobus velika naprava še vedno kroži po nižji Zemljini orbiti. Pri 569 kilometrih višine je atmosfera ne ovira, zato redno pogleduje celo v čas 13 milijard let nazaj in več.

Uspehom navkljub je bila misija Hubble zaznamovana z velikimi težavami. V več knjigah popisana zgodovina projekta kaže na številne javnosti neznane posameznike, ki so projektu posvetili življenje (tudi na račun zasebnega življenja) ter dolgotrajen boj, preden se je Discovery sploh prižgal.

V ZDA je prvi predlog padel že davnega leta 1946. Podal ga je astronom Lyman Spitzer in ga izpopolnjeval do leta 1962, ko ga je država postavila na čelo odbora za dejansko pripravo projekta vesoljskega teleskopa. Predlog za zrcalno različico je iz Nase prišel šest let pozneje, z načrtovano izstrelitvijo 1979.

Celotno naslednje desetletje so zaznamovali stalni boji agencije v ameriškem kongresu. Predstavniško telo je namreč tisto, ki zagotovi davkoplačevalski denar za projekt, in Hubble je bil v primerjavi z zemeljskimi teleskopi resnično drag. Od dolgotrajne priprave, do stroškov izstrelitve, servisnih misij ter desetletja plačevanja ekipe zaposlenih na tleh. In res, pet let pred načrtovano izstrelitvijo je kongres projektu odvzel ves denar.

Hubble je obstal, kar je razbesnelo srenjo astronomov. Ti so zagnali veliko javno kampanjo in dolgo lobirali pri senatorjih, tako dolgo, da je ameriški senat naposled vrnil denar - a le polovico načrtovane vsote. Tu je v igro vstopila Evropska vesoljska agencija z lastnimi sredstvi, pa tudi s pripravo enega izmed instrumentov ter sončnih celic.

Po finančni rekonstrukciji se je pokazal nov datum izstrelitve: 1983. Pa tudi to ni šlo. Kup težav je nastal pri izdelavi 2,4-metra velikega zrcala (in kot se je pokazalo pozneje, je bil to izvor še večjih glavobolov). Da bi omogočila nadgradnje, je Nasa rok podaljšala na 1986. Takrat pa se je zgodila katastrofa vesoljskega čolnička Challenger, kjer je eksplodiral celoten raketoplan in so umrli vsi člani posadke.

Naposled so ob robu konca hladne vojne Hubble posadili v Discovery in ga pognali v nebo. In ko so skupaj z novinarji čakali na zmagoslavni trenutek najboljših fotografij vesolja vseh časov, so nazaj prihajali skorajda zmazki. Galaksija, ki bi morala biti ostro vidna, je bila videti kot "zmečkan pajek". Na tej točki v času je kazalo, da bo to eden najdražjih neuporabnih projektov sploh. "Beli slon", kot rečejo v angleško govorečih področjih.

Izkazalo se je, da je najpomembnejši del, 2,4-metrsko zrcalo, napačno zbrušen. Odstopanje je merilo 2,2 mikrometra, zato svetlobe ni fokusiral točno na instrumente, ampak z manjšim zamikom. Preiskovalna komisija je razkrila, da so v podjetju zrcalo sicer popolnoma natančno zbrusili, a odstopanje se je pojavilo zaradi menjave testne opreme v dolgotrajnem postopku.

Šele leta 1993 so z vesoljskim čolničkom do Hubbla pripeljali astronavte, ki so teleskop odprli in vanj namestili novo opremo. Poenostavljeno, očala. Ker je bila menjava glavnega ogledala nemogoča, so pred instrument namestili manjšo lečico, ki - podobno kot očala pred človeškimi očmi - svetlobo fokusirajo natančneje.

Tako je šele leta 1993, skoraj 50 let po prvem predlogu, Hubble zares začel zgodovinsko potovanje. Odkritij je bilo preveč za naštevanje in o njih smo že obširno poročali. Morda je najpomembnejše tisto, ki zadeva dokončno usodo vesolja kot celote. S pomočjo Hubblovih posnetkov so astronomi ugotovili, da se vesolje širi pospešeno. Kaj to pomeni?

Do takrat so kozmologi menili, da se je vesolje začelo v velikem poku, ki je snov in prostor razgnal v vse smeri. Širjenje pa naj bi se zaradi sile težnosti polagoma upočasnjevalo, se naposled obrnilo in na koncu naj bi se vsa snov spet združila v eni kepi. Morda bi temu sledil tudi nov veliki pok.

A Hubble je pokazal ne le, da se vesolje širi enakomerno. Širi se vse hitreje, kar pomeni, da gravitacija ne bo zmagala. Širilo se bo večno. Ker se pri širjenju temperatura niža (podobno, kot je zaradi širjenja hladen razpršen plin, ki prihaja stisnjen iz pločevinke), se bo tako vesolje vedno bolj ohlajevalo, dokler ne bo vse v njem mrzlo in neaktivno.

Do takrat bo minilo še veliko časa. Kot pravijo v Nasi, Hubblovi zlati časi morda šele prihajajo. Ima sicer nekaj manjših težav s potisniki, ki ga pravilno usmerjajo v prostoru, a razen tega deluje brezhibno. Tako naj bi bilo še vsaj do leta 2020. Takrat pa je mogočih več scenarijev.

Prvi je nadzorovano uničenje. Hubble je prevelik, da bi ga - podobno kot druge satelite - enostavno spustili v atmosfero, da tam zgori. Kosi bi lahko prileteli do tal in predstavljali nevarnost za ljudi. Spust bi moral biti nadzorovan, kar pomeni, da bi morali astronavti skupaj z opremo ponovno do Hubbla v orbiti ter namestiti ustrezne potisnike. A če je že treba odšteti denar za še eno misijo v orbito ... zakaj ne bi namesto potisnikov v smrt takrat namestili nove opreme? Takšne, ki bi njegove zmožnosti še povečala? Usoda Hubbla je tako res negotova.

Vsekakor se bo predvidoma od leta 2018 dopolnjeval z zmogljivejšim naslednikom, teleskopom James Webb. Ta bo specializiran za drug del spektra elektromagnetnega sevanja kot Hubble in bo lahko videl še dlje. A imel bo eno ključno razliko. Poslali ga bodo daleč od Zemlje, na t. i. sladko gravitacijsko točko L2, zato ga domači planet ne bo oviral pri opazovanju. In druga: vozovnica je enosmerna. Ker bo zelo oddaljen, zanj servisne misije niso predvidene. Če bi šlo pri Webbu kaj narobe, ne bo dobil druge priložnosti.

Hubble so, po drugi strani, že večkrat "ponovno iznašli". V galeriji spodaj je objavljenih nekaj njegovih najbolj znanih "del".