Posnetek sonde Cassini s pomočjo radarskih mikrovalov, ki lahko prodrejo skozi gosto atmosfero. Na fotografiji so vidne tako polne kot prazne kotanje na Titanu. Foto: NASA/ESA, Cornet
Posnetek sonde Cassini s pomočjo radarskih mikrovalov, ki lahko prodrejo skozi gosto atmosfero. Na fotografiji so vidne tako polne kot prazne kotanje na Titanu. Foto: NASA/ESA, Cornet
Titan
Morje Ligeia meri 420 krat 350 kilometrov in je drugo največje na Titanu. Foto: NASA/ESA, Cornet
Titan
Lokacija dveh prejšnjih fotografij na širšem območju lune. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASI/USGS, ESA, Cornet
Titan, Huygens
Dejanski posnetki sonde Huygens med dveurnim spustom proti površju. Foto: ESA/NASA/JPL/University of Arizona

Titan je poleg Zemlje edino telo Osončja s površinskimi "vodami". Natančneje, z jezeri in morji, polnimi metana in etana, ki sta pri okoli - 180 stopinjah Celzija utekočinjena. Nižine, luknje in drugi površinski pojavi, polni te tekočine, so znane značilnosti površja te Saturnove lune.

A kako so sploh nastale, znanstveniki še ne vedo prav dobro, so sporočili z Evropske vesoljske agencije.

Posnetki sonde Cassini kažejo na dve poglavitni družini teh pojavov. Stotine kilometrov široka in stotine metrov globoka morja, v katera se stekajo razvejani metanotoki. Druga skupina: številna manjša in plitvejša jezera, katerih obrežja so strma in zaokrožena. Namesto rek in potokov jih načeloma polnita dež in podtalnica.

Veliko je tudi nižin, kjer bi tekočino lahko pričakovali, a je ni.

Ekipa raziskovalcev se je odločila, da bo razlage za te pojave poiskala v zemeljskih ekvivalentih. Izidi so objavljeni v znanstveni publikaciji Journal of Geophysical Research.

Kraški pojavi doma in na Titanu
Ugotovili so, da se značilnosti na Titanu lahko primerjajo s kraškimi pojavi doma. Ti so posledica erozije, ki jo na topnih kamninah - denimo apnencu in sadri - pusti voda, tako podzemna kot padavine. Skozi čas nastanejo ponori in podzemne jame, v bolj suhih regijah pa celo soline.

Kako hitro se bo površje vdalo silam in se preoblikovalo, je odvisno od številnih dejavnikov: kemične sestave kamnin, intenzitete in pogostosti padavin, pa tudi temperature. Medtem ko se ti trije vidiki na Zemlji in Titanu zelo, zelo razlikujejo, pa je proces kot celota presenetljivo podoben, so zapisali na Esi.

Mlado površje stare lune
Raziskovalna skupina pod vodstvom Thomasa Corneta je preračunala, kako dolgo bi ti procesi erozije morali potekati na luni. Predpostavili so, da je površje prekrito s trdnim organskim materialom, ki ga raztapljajo tekoči ogljikovodiki. Upoštevali so tudi najnovejše modele Titanovega podnebja.

Sodeč po izračunih, bi bilo potrebnih 50 milijonov let, da bi nastala 100-metrska luknja v terenu okoli pola, kjer je deževje sorazmerno obilno. Trajanje sovpada z relativno svežim površjem, ki naj bi nastalo v obdobju od 100 milijonov do 1.000 milijonov let nazaj. Sama luna je sicer stara kot preostali Sončni sistem, a analize njene atmosfere kažejo, da najbrž ni nastala v tem območju, temveč je bolj podobna materialu iz Oortovega oblaka.

"Primerjali smo hitrost erozije doma in na Titanu ter ugotovili, da tam poteka približno 30-krat počasneje," je izjavil Cornet. Kot vzroka je navedel dolžino Titanovega leta, ki znaša 29 naših let, ter dejstvo, da dež tam pada le poleti. Nekatera jezera se v tem času izpraznijo in znova napolnijo.

"Vsekakor menimo, da je raztapljanje poglavitni dejavnik pri spreminjanju Titanovega površja in vzrok za njegova jezera," je dodal.

Skupina je izračunala tudi, koliko časa bi bilo potrebno, da se za jezera primerna nižavja oblikujejo v tistih regijah, kjer so padavine siromašnejše. Izračunanih 375 milijonov let je morda vzrok, da jih tam tudi dejansko skorajda ni.

Veliko nerešenih ugank
Cornet je priznal dve pomembni neznanki: sestave Titanovega površja ne poznamo tako dobro, še manj pa vzorcev dolgoročne sedimentacije. A kljub temu so bili izračuni konsistentni s tem, kar se da na njem opaziti.

"S primerjavo Titanovih površinskih potez z zemeljskimi primeri smo ugotovili, da lahko tudi pod zelo različnimi pogoji, podnebji in pri različni kemični sestavi stečejo zelo podobni procesi," je dejal Nicolas Altobelli, Esin znanstvenik na projektu Cassini-Huygens. Ta je delo tako Ese kot Nase.

Kraški pojavi po vsem svetu nosijo ime po Krasu oziroma kraški planoti, ki leži na ozemlju Slovenije. Natančneje, po nemškem poimenovanju zanj, Karst.

10. obletnica
Esa in Nasa letos proslavljata 10. obletnico prvega pristanka na trdnih tleh v zunanjem delu Osončja. Esina sonda Huygens je na Titanu pristala januarja 2005. Tja jo je ponesel Nasin orbiter Cassini, ki še zdaj kroži po Saturnovem sistemu, predvidoma pa naj bi se upokojil čez dve leti.
Zanimivost: sonda Huygen je v vesolje in na Titan ponesla zgoščenki pesmi dveh francoskih rokerjev.
Video: Obdelani posnetki spusta Huygensa