Prav danes minevata dve desetletji od ustanovitve Multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC). Tehnologija je v tem času precej napredovala in še bolj postala del naših življenj. Koliko? Odgovore nam je pomagal poiskati antropolog dr. Dan Podjed.

Ali imate radi znanstvenofantastične filme?
Znanstvena fantastika je zaznamovala moje življenje bolj kot kateri koli drug žanr. To ne velja samo za filme, ampak tudi za knjige. Tudi sam pišem knjige, v njih skušam vsaj malo vnesti komponente tega žanra. To velja za knjigo Videni, ki piše o našem življenju pred zasloni in kamerami, ter za Antropologijo med štirimi stenami, v kateri je omenjenih veliko postapokaliptičnih romanov. Vesel sem tega vprašanja, ker sem se pred kratkim lotil pisanja znanstvenofantastičnega romana. Takšno pisanje je za znanstvenika poseben izziv. Rad bi namreč ustvaril znanstveno in fantastično delo. Posebej me zanima, kaj se zgodi s človekom, če ostane dolgo časa doma, med štirimi stenami in v izolaciji.

ZF-filmi so pred 50 leti prikazovali čas okrog leta 2020, kot precej bolj naprednega, vsaj kar se tiče npr. letečih vozil.
Na misel mi je prišel film Iztrebljevalec, ki se dogaja ob koncu leta 2019. A v tem letu nismo doživeli letečih avtomobilov, naselitve drugih planetov, kolonij v vesolju, umetnih ljudi (replikantov), kar je prikazoval ta film. Smo pa doživeli druge stvari, ki so bile absolutno nepričakovane in so zame še bolj znanstvenofantastične. Naš svet se je usmeril bolj navznoter kot navzven. Bolj smo se povezali med seboj, poglobili poti drug do drugega, manj pa smo osvajali druge planete, kar je meni osebno žal. Nekateri bogataši skušajo zdaj letati z raketami v vesolje, a kot človeštvo nismo prišli nič kaj dlje kot že leta 1969, torej do Lune. Tja je še stopila človeška noga.

S pametnim telefonom pa smo dobili neverjetno napravo 21. stoletja. To je čarobna paličica, s katero lahko dosežemo skoraj kogar koli na svetu, se pogovarjamo, gledamo filme, objavljamo videoposnetke in prek omrežij gojimo na tisoče povezav. Mogoče je to ključna inovacija 21. stoletja, ki je človeštvo bolj definirala kot kar koli drugega. To še bolj velja zaradi ene zabavne rešitve − kamere na telefonu, ki omogoča, da fotografiramo sami sebe. Prelomni trenutek v človeški zgodovini je bil, ko je homo sapiens zagledal samega sebe na zaslonu in bil tako očaran s svojo podobo, da jo je moral deliti s svetom. Težava teh naprav in omrežij, ki jih spletamo, pa je, da vedno postavljajo v središče nas same. To nas dela še bolj egocentrične, narcisistične in zagledane same vase. To, da so nas popolnoma očarale, je tudi glavna težava teh tehnologij. Kako naj spet pogledamo svet okrog sebe in razmišljamo o drugih planetih, če pa razmišljamo predvsem o povečanju števila všečkov in sledilcev?

S to napravo imamo pri sebi res močno orodje in knjižnico. Si predstavljate, da bi se znašli v antičnem Rimu in tamkajšnjim prebivalcem pokazali vse svoje (slikovne) spomine. Bili bi utelešeni pregovor omnia mea mecum porto (vse, kar imam, nosim s seboj).
Veste, kaj bi bila težava? Nič jim ne bi mogli pokazati, ker v rimskem času ni bilo stolpov za komunikacijo, kamor bi se priklopili. Naši podatki v glavnem niso na telefonu, ampak v oblaku. In tam so dejansko v lasti tujih podjetij. Ko nalagamo slike na naprave, mislimo, da je to naše in bo večno ostalo v digitalnem arhivu. V bistvu pa se lahko vse to, kar smo zbrali, nekoč razblini kot oblak. Na predavanjih pogosto skušam spomniti ljudi, koliko fotografij so v zadnjem času natisnili in jih zložili v albume. Odgovor je: bolj malo. Če mislimo, da bodo oblaki ostali za vse večne čase in bodo arheologi čez nekaj tisoč let našli telefone in z njih izkopavali podatke in slike, se motimo. Te informacije so na videz obstojne in hitro deljive, hkrati pa so izjemno krhke. Pomislite: kam boste danes vtaknili 3,5-palčno disketo? Pa je od množične uporabe te tehnologije minilo komaj nekaj let!

Kako pogosto sami uporabljate pametni telefon?
Skušam se vse bolj odklapljati od njega in več uporabljati računalnik. Ugotavljam, da sem pri komuniciranju tako bolj jasen. Gre za popolnoma fizične omejitve telefona in prednosti prenosnega računalnika. Ta ima tipkovnico, s katero natančneje zabeležim svoje misli in bolje napišem članek. Po telefonu ne morem napisati knjige, to uspe redko komu. Od telefona se načrtno vse bolj odklapljam tudi zato, ker skušava biti z ženo vzor otrokom. Nima smisla, da jim teživa, naj se odklopijo, če pa sva sama 8–9 ur dnevno pred zasloni. Raziskave kažejo, da smo bili odrasli lani med 'lockdownom' pred zasloni celo 13 ur dnevno, kar je bistveno preveč. Vse bolj uporabljam tehnologije, da me odklapljajo od telefona. Uporabljam aplikacijo minimalist phone, ki naredi zaslon telefona dolgočasen, saj na njem ni več ikon. Ta teden sem si izbrisal družbena omrežja iz telefona, do njih zdaj dostopam samo še po računalniku. Morda pa od vseh rešitev še najbolj pomaga, da javno obljubiš, da ne boš uporabljal telefona, po možnosti svoji ženi ali možu (smeh).

To velja predvsem iz vzgojnega trenutka, da nisem ves čas z zaslonom pred ekranom, ampak se z otroki pogovarjam iz oči v oči in se jim dejansko posvetim, ko sem z njimi. Zaradi tehnologij pogosto izgubljamo stike z bližnjimi in celo z otroki, ki bi jih morali vzgajati, učiti in jim kazati svoja čustva. Pogosto pa se z otroki pogovarjamo tako, da gledamo v telefon, otroci pa se tačas igrajo na igrišču in nam odgovarjajo. To ni človeško, ljudem ta način komuniciranja ni blizu. Naš uporabniški vmesnik je obraz, z njim pride do drugega človeka ogromno informacij. Ker komuniciramo na nečloveški način − prek naprav − pride do ogromno zadreg, napačnega komuniciranja. Zato se vse bolj cepimo, dogaja se tudi shizmogeneza, torej začaran krog delitve v slovenski družbi, ko smo se začeli deliti na leve in desne, na cepljene in necepljene. Vse te razlike med nami poglabljamo, ker se ne pogovarjamo dovolj od blizu, ker si predvsem pišemo po Facebooku in Twitterju. Skoraj nemogoče je strniti nekaj smiselnega v 280 znakov, pri tem skoraj izginejo čustva. Ni enako, če uporabite smeška ali pa če nekaj povem s svojim glasom in obrazom, ko je takoj jasno, kaj sem hotel povedati. Tako smo od nekdaj spoznavali starše, sošolce, sodelavce ... Zdaj pa smo vse bolj skupaj, hkrati pa narazen.

Našteli in obrazložili ste predvsem negativne plati, a obstajajo tudi pozitivne. Ne nazadnje imamo zdaj na dosegu roke številne podatke, informacije, se pravi znanje.
Vsekakor, vedno skušam poudariti, da nisem tehnološki ludist. Sem obsedenec s tehnologijami, to je moj problem (smeh). Z računalniki sem se spoznal že v osnovni šoli, ko sem dobil računalnik ZX Spectrum, cele noči sem igral igre, a nisem propadel kot človek. Starši imajo od nekdaj te strahove, da bodo tehnologije in mediji pokvarili otroke. V prejšnjem stoletju so starši to govorili za knjige, radio, televizijo, 'zahodnjaško glasbo' in računalnike, mi pa otrokom težimo, da jih bodo pokvarili internet, telefoni in igre. Mnoge računalniške igre dejansko vzbujajo ustvarjalnost. Vesel sem, da moji otroci igrajo minecraft, pri katerem ustvarjajo virtualne svetove.

Sorodna novica Epidemija je med šolarji konkretno razširila debelost in zasvojenost z zasloni

Raziskovalci na Fakulteti za šport so pri analizi športnih kartonov ugotovili, kako zelo se je zmanjšala razdalja, od katere se človek svobodno giba. Če so se (pra)dedki in (pra)babice v povprečju gibali še v polmeru približno 5 km od svojega doma, se je ta polmer v naših otroštvih zmanjšal na 3 km, pri današnjih otrocih pa znaša komaj še 1 km. Kakšno vlogo pri tem igrajo tehnologije?
Tu se je združilo dvoje, kar smo ustvarjali že v 20. stoletju. Najprej je tu koncept družbe tveganja, ki ga je med drugim opisal sociolog Ulrich Beck. Vse, kar je onkraj štirih sten, je nevarno in tvegano, na naše otroke prežijo promet, posiljevalci, kriminalci, po novem pa tudi virusi in drugi mikrobi. Da bi preprečili črne scenarije, jih zaščitimo in nadzorujemo, in to je drugi del te enačbe: družba nadzora. Otroke vse pogosteje fizično spremljamo v šolo, ko so dovolj stari, pa jih opremimo s telefoni, da nas lahko pokličejo. Še več: na svoje telefone lahko zdaj namestimo digitalne 'električne pastirje', aplikacije s katerimi spremljamo, kje otrok hodi. Če gre iz varnega območja npr. 500 metrov, dobimo potisno sporočilo, da naj otroka takoj pokličemo in preverimo, kje je.

Koncept nadzora ima dva obraza − prvi je varnost, drugi pa, da človeka ves čas gledamo in mu tako vzamemo svobodo. Če otrok nima občutka, da je včasih sam, ne more početi vragolij, ne more iz načrtovane poti. Tako ustvarjamo otroke na daljinsko upravljanje, saj jim lahko sledimo po ekranu, jih usmerjamo in prikličemo nazaj. Iz koncepta helikopterskih staršev smo prišli do koncepta otrok na daljinsko upravljanje, ki so kot droni. Vemo za vsak njihov gib. Mladim s tem odvzemamo avtonomijo in sposobnost prestopanja meja. Če vsakič vemo, da je prestopil mejo, potem ni več užitka. Na neki način smo z nadzornimi tehnologijami ustvarili novega boga, ki je ves čas z nami in nas opazuje. Lahko mu rečemo tudi Veliki brat. Ne le, da starši gledamo otroke, nas gledajo delodajalci, vse nas pa tisti Veliki bratci in sestrice, ki so nad digitalnimi oblaki. To je piramidalna struktura družbe nadzora. Gre za koncept digitalnega fevdalizma, na vrhu so tisti, ki vzpostavljajo omrežja, vzdržujejo nadzor in gledajo kogar koli, hkrati pa so sami nevidni.

Pri tem seveda prideva do zabavnih memov mišk v laboratoriju, ki iščejo hrano in pravijo, da ljudje delajo točno to, kar one želijo. Mislimo torej, da imamo pod nadzorom vse napredne tehnologije, ni pa daleč obratna interpretacija.
Mislimo, da imamo svobodno voljo in možnost odločanja. V antropologiji pravimo, da imamo agencijo oziroma tvornost, da lahko ustvarjamo in usmerjamo svojo prihodnost. Pogosto je to zgolj iluzija. To dobro prikaže dokumentarec The Social Dilemma, ki razloži, kako nam naprave na podlagi geolociranja s potisnimi sporočili preusmerjajo pozornost. 'Tam je odličen sladoled, pojdi tja. Zdaj si kupi čevlje, ker imajo popust'. Tako nimamo več lastnega fokusa. No, ampak kaj sploh je svoboda? Mislim, da je to precenjen koncept.

Zakaj tako menite?
Svoboda je imperativ in hkrati končni cilj najbolj neoliberalnega kapitalizma − svoboda trga, svoboda posameznika in pravica do samostojnega odločanja. Vse se konča pri posameznikovi svobodi. Dejansko pa nismo posamezniki, nismo individuumi, smo dividuumi, smo deljena bitja, ki vzpostavljamo in ustvarjamo skupnost. En sam človek ne more preživeti kot individualno bitje. Zato se moramo malce podrediti drugim, pričakovanjem vrstnikov, prijateljev, sorodnikov, sodelavcev v kolektivu, družbi in sprejemati konsenzualne odločitve, da gremo skupaj naprej, in ne kot posamezniki. Svoboda ima tudi drugo plat, to pa je odgovornost. Vsak od nas je tudi odgovoren, da soustvarja družbo, da se včasih podredi nekaterim skupnim pravilom. Zato nisem velik privrženec koncepta svobode. Drugi koncept, ki se mi zdi sporen, pa je sreča, imperativ sreče.

Sreča ni ravno med najbolj raziskanimi temami. Pogosto jo omenja Harari, ki se sklicuje na raziskave, da človek danes ni nič bolj srečen, kot je bil v preteklosti, čeprav ima danes bistveno več dobrin. Lahko to ekstrapoliramo tudi v prihodnost?
V prihodnosti ne bomo nič bolj srečni, kot smo danes ali pa smo bili v preteklosti, hkrati pa nič bolj nesrečni. Sreča je verjetno najbolj precenjen koncept, za katerim se vsi ženemo. Na voljo imamo aplikacije, ki bi nam pomagale doseči srečo s pomočjo čuječnosti in meditacije. Revije nas prepričujejo z naslovi, da 'poišči srečo v sebi', televizijske oddaje nam kažejo, kako poiskati srečo. Najslabše pa je, če jo iščemo na Instagramu, kjer ljudje prikazujejo predvsem srečne trenutke. Ko jih gledamo, se premalo zavedamo, da gre pogosto za iluzijo, konstrukt sreče. Na tem omrežju redko vidimo nesrečne ljudi in obraze ter ljudi, ki pokažejo tudi slabe trenutke življenja. Večina je podob sreče, pa še to v retuširani obliki. Sam se staram, oni pa so videti vse lepši. To ni pravično, to vodi v kolektivno nesrečo. V dnevnik, ki je tudi planer, si dokaj redno pišem stvari, ki se mi dogajajo, nehal sem ga pisati digitalno, da ne bi bil preobremenjen z digitalnimi koledarji. No, in na začetku vsakega leta si napišem neko misel oziroma moto. Letošnji moto je 'vsakdo mora imeti kaj nedosegljivega', gre za citat iz romana Drobtinice Mihe Mazzinija. In s tem je tudi povezana sreča. Ta mora biti nedosegljiva. Leta 2018 pa sem si denimo na prvo stran napisal, da 'sreče ne boš našel v sebi, ampak ob sebi'. Šele ko pozabimo nase in mislimo na druge ter jih osrečimo, smo sami najbolj srečni.

Če je sreča najbolj precenjen koncept, kaj pa je najbolj podcenjen?
Mogoče domišljija, ki jo pogosto pozabimo gojiti. Zaradi domišljije nastajajo tisti pravi virtualni svetovi. Veliko se govori o nastajanju novih virtualnih svetov, ki jih dela Mark Zuckerberg, tudi druga podjetja si želijo ustvarjati vzporedne svetove. A pravi vzporedni svetovi že obstajajo v knjigah pa tudi filmih. Domišljija je povezana z ustvarjalnostjo, umetnostjo, inovativnostjo in novimi načini izražanja sebe. Če želimo naprej kot skupnost, potem odgovori niso samo v digitalnih rešitvah, te so lahko tudi analogne. Eno takih smo razvili v projektu Nevidno življenje odpadkov. Reče se ji Umazana igra, v njej igramo s kartami v vlogi podgan, cilj pa je čim bolj umazati mesto. To zveni zelo čudno. Zakaj bi bilo metanje smeti po mestu vzgojno? Med navideznim 'svinjanjem' se sprostimo in povežemo, ko pa pridemo iz tega virtualnega sveta, pa začnemo opazovati dejanski svet okrog sebe. Človeštva ni in ne bo brez domišljije, ta osmisli naš obstoj.

Zaprtje družbe ob prvem valu pandemije se je zgodilo tudi zato, ker je tehnologija tako razvita, da smo dom lahko preuredili v začasne pisarne in šolske učilnice. Kakšen bi bil lockdown pred dvema desetletjema?
Bil bi bodisi popolna distopija ali popolna utopija. Ali pa oboje hkrati. Tudi sedanji lockdown je marsikomu koristil, ogromno ljudem pa je povzročil veliko škode. Ni pa bil samo slab za družbo. Končno smo imeli nekaj časa, da se ustavimo, razmislimo, pospravimo svoja stanovanja, napišemo, kar smo si želeli že dolgo napisati, končno se je ustavilo kolesje sistema. To je veljalo vsaj lani spomladi, vmes pa se je zgodilo ogromno stvari, družba se je začela neizmerno hitro spreminjati.

Kako pa bi bilo pred 20 leti? To je zanimivo vprašanje. Mislim, da bi krizo rešili hitreje, kot jo zdaj rešujemo. Pomislimo na 70. leta in epidemijo črnih koz, ki so se pojavile tudi v Jugoslaviji. Takrat smo precej hitro rešili ta problem, ljudje niso dobili informacij, kot jih danes. Niso dobivali tudi dezinformacij, lažnih in prenasičenih informacij. Živimo namreč v družbi informacijskega preobilja. Na voljo je preveč informacij, vsako zelo površno analiziramo, zato smo zmedeni. Če bi morali pred desetletji ostati doma, bi se verjetno tudi bolj posvetili svojemu bližnjemu krogu prijateljev, sorodnikov. Z njimi bi se spet bolje spoznali. Tudi lani smo bili v takšnih situacijah in zato je bilo veliko ločitev, saj so nekateri obtičali med štirimi stenami z ljudmi, ki jih najbolj sovražijo, s svojimi partnerji. Mnoga razmerja, ki so jih prej obvladovali, saj so skupaj preživeli samo nekaj ur dnevno, so se razstavila. Razmišljam, da bi bilo morda tudi šolanje na daljavo nekoč bolj preprosto. Učenci bi enkrat tedensko na dom prejeli pošto z nalogami, natisnjenimi na ciklostil – in starši bi jih predali otrokom.

Zaradi lockdowna smo bili veliko doma, zaradi česar so se še bolj okrepile storitve, ki nas postrežejo na domu (spletno nakupovanje, hrana na dom), kar še bolj okrepi vašo začetno misel, da se vse bolj razvijamo navznoter. Popolnoma dobesedno.
Bolj smo se zaprli navznoter v svoje školjke, v svoje jeklene votline, manj stopamo ven in iščemo neodkrito, kar zna biti naporno za antropologe. Bistvo našega dela je, da zapustiš zavetja doma in se odpraviš v neznano – to pa ni nujno fizično daleč. Res pa je, da so se s spletnim komuniciranjem tudi antropologiji odprla nova obzorja. Midva se pogovarjava prek spleta, vidim pohištvo v vašem domovanju. No, tako so tudi drugi odprli vrata v najožjo zasebnost. Med predavanji se pogosto javljam iz spalnice. Prej nikogar ne bi povabil na predavanje v spalnico, kar naenkrat je bilo z mano 30 ljudi, ki so se prav tako javljali iz svojih zasebnih prostorov. Na ta način deloma tudi spoznamo drug drugega. Fizično smo morda bolj omejeni (tudi 'zaplankani'), digitalno pa se nam odpirajo novi prostori.

Katera tehnologija je najbolj zaznamovala vaše življenje?
Prva je računalnik ZX Spectrum, ki sta mi ga starša pretihotapila sredi 80. let iz Italije. Takrat sem začel programirati v basicu, to je zelo zaznamovalo moj način razmišljanja. Po izobrazbi sem res antropolog, torej družboslovec oziroma humanist, vseeno pa mi je blizu algoritemski način razmišljanja. Všeč mi je, če znamo združiti algoritme in umetnost oziroma ustvarjalnost. Potem res nastanejo prelomne ali vsaj zanimive rešitve. Druga prelomna tehnologija pa je internet, na katerega sem se prvič priklopil okrog leta 1994. Še danes se spomnim zvoka modema, ki je brenčal, in črnega ekrana, na katerem se je izpisalo, da sem povezan. To je bil prelomen trenutek – nisem bil več sam. Zdaj pa smo vsi skupaj z drugimi, in to ves čas. V 90. letih sem izjemno velike upe polagal na internet kot tehnologijo, ki nas bo bolj povezala in omogočila ustvarjanje inovativnih načinov sobivanja. Internet s svojimi posledicami pa nas je v resnici bolj razcepil. Morda je spet čas za kvalitativni preskok na nov način komuniciranja in povezovanja, pri katerem bo bistveno, da smo tudi po spletu drug do drugega bolj človeški.

Katere tehnološke rešitve pa bi se najbolj razveselili v (bližnji) prihodnosti?
Teleporta, jasno (smeh). Odpotoval bi lahko kamor koli, tam bi svet in družbo doživel fizično in se potem vrnil. Tako bi zmanjšal izpuste toplogrednih plinov in prihranil čas. Hkrati bi pridobil še fizično izkušnjo, ki je pomembna za antropologe. Naše osrednje načelo je 'biti tam'. Interakcija z ljudmi namreč ne vsebuje samo zvoka in slike, ampak še kup drugih informacij, ki nam ostanejo skrite. Tip, voh, okus, vse to potrebuješ ob vidu in sluhu, da v celoti doživiš neki nov prostor. Tudi zato si res zelo želim spet potovati. Dovolj smo bili zaprti v jeklenih votlinah. Čas je, da se srečamo od blizu.

Šest tehnologij, ki so najbolj spremenila naša življenja v zadnjih 20 letih

Za 20. obletnico MMC-ja izbral in napisal: Matjaž Ropret, Tehnozvezdje