Google je zarisal že najvišje vrhove sveta, dno oceana, amazonski deževni pragozd in celo delček izolirane Severne Koreje. Se je pa Google pri svoji misiji mapirati svet vztrajno izogibal negostoljubne Arktike.

Do zdaj, ko se je spletni velikan podal na morda najpomembnejše posodabljanje polarne kartografije, ki naj bi življenje v deželi večnega snega in ledu približala milijonom spletnih uporabnikov. Kot poroča Guardian, je dal Google v Iqaluit, največje mesto kanadskega Nunavuta, pred kratkim prepeljati majhno ekipo, opremljeno z najtoplejšo zimsko garderobo, kupom prenosnih računalnikov in 18 kilogramov težko teleskopsko kamero.

Na ogled julija?
Ekipa, ki ji je pomagal inuitski kartografski strokovnjak, ves čas pa so jo radovedno opazovali (in celo zasledovali) tamkajšnji prebivalci, je štiri dni pešačila po terenu ter zbirala posnetke in podatke, ki bodo izolirani skupnosti v tundri Baffinovega otoka dali tisto, kar urbani ljudje z vsega sveta jemljemo za samoumevno.

Mestece s 7.000 prebivalci se bo javnosti postavilo na ogled prek priljubljene Googlove aplikacije Street View julija. V nasprotju z bolj poseljenimi in dostopnimi deli sveta, ki so jih že mapirali s pomočjo posebne kamere, pritrjene na avtomobilsko streho, so pri projektu v Iqaluitu kartografi morali pešačiti po zasneženih cestah in malo znanih pohodniških poteh, od katerih so nekatere popolnoma zaledenele.

Ekipa je prehodila tudi del 15 kilometrov dolge slepe poti, znane kot "Pot v nič", kljub svarilom pred severnimi medvedi in drugimi divjimi živalmi.
Pomoč domačinov
Projekt Street View gre po stopinjah angleškega raziskovalca Martina Frobisherja, ki je leta 1576 v iskanju Severozahodnega prehoda priplul v zaliv, kjer danes stoji Iqaluit, in poleta kapitana Elliotta Roosevelta (sina predsednika ZDA Franklina D. Roosevelta) iz leta 1941, s katerim so kraj izbrali za vojaško oporišče, iz katerega je pozneje zrasel Iqaluit.

Med prvimi izzivi, s katerimi se je pri projektu spopadal Google, je bilo zbiranje surovih podatkov, potrebnih za izdelavo zemljevida. Tisto, kar so zrisali s pomočjo satelitskih posnetkov, je bilo precej točno, a nagla rast mesta po zaslugi rudarstva je pomenila, da so jim nekatere stvari manjkale. Pri dopolnjevanju jim je pomagalo okoli 30 inuitskih starešin, podjetnikov in srednješolcev. Vsakemu izmed njih so dali v roke prenosnik in jim dali napotke, kako zagotoviti, da bodo njihovi domovi, trgovine in drugi prostori na zemljevidu prikazani točno.

Google upa, da bodo delo nadaljevali še v drugih severnih mestih, čeprav njegove ambicije zavirajo visoki stroški letalskega transporta - tako opreme kot ljudi - po arktičnem ozemlju.