1. Naslednji pristanek na asteroidu bo ... tukaj

Nasa je izbrala mesto naslednjega pristanka na asteroidu. To bo 140-metrska ravnica Nightingale (ang. slavec) na 500-metrskem asteroidu 101955 Bennu, vanjo se bo prihodnje leto spustila sonda OSIRIS-REx.

Izbirali so med štirimi lokacijami, postopek je potekal skoraj eno leto, piše v sporočilu za javnost. Najprej je morala sonda asteroid dobro posneti z vseh strani, nato so površje podrobno analizirali tako topografsko kot kemično.

Najti so morali lepo, prašnato ravnico s čim manj nepravilnostmi. Iz nje namreč hočejo pridobiti kar najboljši, kemično bogat vzorec in se ob tem izogniti številnim nevarnostim. Katerim? Asteroid sporadično izstreljuje kamenje (poglavje 3), njegovo površje pa je neravno in polno skal. Nenadzorovan dotik lahko poškoduje sondo, tudi nepopravljivo.

Idealnega mesta ni bilo. Slavec je res 140 metrov širok, a ima zgolj 16 metrov široko zaplato, v kateri lahko OSIRIS-REx varno pristane, ekipa je želela najmanj 50-metrsko. Tako bo morala sonda resnično natančno pristati, kar ni lahko. To ni spust po lestvi na tla: asteroid se vrti, sonda pa tudi kroži, zato bo potrebna natančna orbitalna mehanika, ki jo bo speljal računalnik na krovu.

Zdaj bodo načrtovano mesto pristanka (kot tudi rezervno mesto Osprey, ang. ribji orel) še pobliže fotografirali in analizirali, v prihodnjih mesecih pa bodo pristanek večkrat zvadili "na suho". Dejanski sledi avgusta 2020, pobrali naj bi dva kilograma materiala. Sonda se bo nato odpravila proti Zemlji in nanjo vzorec odvrgla predvidoma leta 2023.

Prvi so na asteroidu pristali Japonci z misijo Hajabusa leta 2005, in še večkrat letos z misijo Hajabusa 2. Ta že hiti domov z vzorci (poglavje 8).

Asteroidi so "arheološki" ostanki nastajanja Osončja, drobir, ki se ni uspel zlepiti v nekaj večjega (pritlikave planete, planete ...). So torej pripravni za preučevanje tistih pradavnih časov. Njih površje se je zaradi milijard let Sončevega sevanja in kozmičnih žarkov nekoliko spremenilo, malo pod njim pa naj bi bili nedotaknjeni.

2. Juno bi skoraj izgubili

Nasina sonda Juno je opravila že 22. bližnji oblet Jupitra, tokrat pri zgolj 3.500 kilometrih oddaljenosti. Za primerjavo: zemeljski geostacionarni sateliti so nastanjeni kar desetkrat višje.

Sondo so med obletom skoraj izgubili, saj je šla nevarno blizu Jupitrove sence, zanaša pa se na energijo iz panelov sončnih celic. Če bi predolgo ždela v temi, bi lahko zamrznila. Kako se je to lahko zgodilo?

Juno je bila izstreljena leta 2011. Pet let je potovala do Jupitra in se ob prihodu utirila v dolgo, 53-dnevno orbito. Kmalu zatem so jo inženirji – kot načrtovano – želeli skrajšati v 14-dnevno, a so bili soočeni z neprijetnim presenečenjem. Glavni motor sonde je imel okvaro, če bi ga prižgali, bi tvegali najhujše. Tako je Juno ostala v daljši tirnici, ki pomeni manj obletov in posledično manj opravljenih odčitkov Jupitra. Prinesla pa je tudi nenadejan polet skozi senco, ki bi lahko sondo pokončala.

"Inženirji so nam povedali, da prihaja usodni dan, ko se bomo za 12 ur potopili v senco Jupitra. Vedeli smo, da bi Juno, če bi bila toliko časa brez elektrike, šla po stopinjah roverja Opportunity," je povedal vodja misije Juno Scott Bolton.

Sorodna novica Video: Polet čez Jupitrov kaotični severni pol

Tik pred zdajci so pripravili reševalni načrt in ga izvedli. (Tik pred zdajci v vesolju pomeni kak teden prej, saj so manevri navadno načrtovani mesece, tudi leta vnaprej.) Deset ur so sporadično prižigali kemične potisnike, ki so v osnovi namenjeni zgolj orientaciji in manjšim popravkom smeri, in pri tem potrošili kar 73 kilogramov "goriva". Manj ga bo za morebitne poznejše manevre, a nič ne de, sonda se je preusmerila pretežno mimo Jupitrove sence, piše v sporočilu za javnost.

"Zahvaljujoč inženirjem in navigatorjem misija še vedno obstaja," je komentiral Bolton. Ker v Nasina sporočila za javnost navadno pridejo precej polikana poročila o dogodkih, lahko sklepamo, da je šlo na vse ali nič in visoko stopnjo živčnosti. Vse skupaj se je dogajalo 3. in 4. novembra, javnost je bila obveščena z enomesečnim zamikom.

Pojavil se je še en ciklon in ustvaril lep šestkotnik
Sicer mrzla, a delujoča sonda je po obletu na Zemljo poslala bližnje posnetke južnega pola, v veliko zadovoljstvo znanstvenikov.

Kaj jih je razveselilo? Ko je Juno leta 2016 prispela v sistem, je na severnem polu odkrila devet, na južnem pa šest ciklonov (foto zgoraj). Gre za ogromne nevihte, v vsako bi lahko stlačili kar dve Evropski uniji, segajo pa stotine kilometrov globoko v Jupitrovo ozračje. Njih dinamike in razvoja znanost še ne pozna dobro, zato je vsaka osvežitev stanja dobrodošla. Zdaj si je stanje na južnem polu Juno spet ogledala in našla "novorojenčka," še sedmi, dodaten ciklon.

Misija bo končana predvidoma ob 35. obletu, to bo 30. julija 2021. Juno bo uničena v Jupitrovem ozračju, da ne bi slučajno kontaminirala katere od Jupitrovih lun, denimo Evrope, ki obeta z vidika razvoja morebitnega življenja.

3. FOTO: Hubble ujel prišleka od ondod

Vesoljski teleskop Hubble je posnel komet 2I/Borisov. Zadeva bi lahko bila povsem rutinska, še en komet, še ena izmed milijonov fotografij – a ni. 2I/Borisov je namreč prišlek, šele drugo telo v Osončju, ki ni od tod. Njegova hitrost (175.000 kilometrov na uro oziroma 50 kilometrov na sekundo) je previsoka, da bi lahko krožil okoli Sonca, pridrvel je iz črnega vesolja in se bo vanj tudi vrnil.

Človeštvo ima redko priložnost gledati, kakšna je kaj materija drugod. Nič boljšega, kot da se nam kar sama pripelje v roke.

Dozdajšnja opazovanja so sicer nakazala, da je tuji 2I/Borisov presenetljivo navaden, torej podoben našim repaticam, kar pomeni, da so morda tudi drugi planetarni sistemi vsaj s tega vidika podobni našemu (več tukaj, 4. poglavje).

Hubble je 2I/Borisova posnel novembra in decembra pri okvirni oddaljenosti 326 ter 298 milijonov kilometrov od Zemlje. Konec meseca se bo Zemlji približal na 290 milijonov kilometrov, zato se ga bo Hubble (ter marsikatera druga opazovalnica) še lotil. Časa bo približno do sredine prihodnjega leta, nato bo prečkal tirnico Jupitra, kjer je že precej temno, in najbrž kakšno desetletje potrošil za izstop iz Sončevega sestava.

Na fotografiji je vidna kometova koma oz. oblak izpihanega materiala, ki se med potovanjem razpotegne v rep (od tod slovensko ime repatica). Jedro je premajhno, da bi ga lahko Hubble videl. Domnevajo, da meri samo 500 metrov.

Prvi znani prišlek v Osončje je 'Oumuamua, za katero se znanstveniki še niso zedinili, ali je medzvezdni asteroid, medzvezdni komet ali kaj drugega. 'Oumuamua je na pogled povsem kamnita in spominja na asteroid, a obenem nenavadno pospešuje, kar nakazuje izpihovanje materiala, to pa je lastnost kometov. Tako še vedno ne vemo, ali je 2I/Borisov prvi tuji komet v Osončju ali ne, vsekakor pa bodo o njem brali v zgodovinskih almanahih.

Video: Tirnica repatice z drugega zornega kota

4. Pulzarji so čudni

Mednarodna skupina znanstvenikov je naredila najnatančnejšo karto površja pulzarja do zdaj. Ugotovila je tudi, da opazovani pulzar ne sveti z obeh magnetnih polov, temveč so zadeve precej bolj zapletene.

Kaj sploh je pulzar in kaj nevtronska zvezda
Pulzar je majhno in zelo gosto nebesno telo. V dobrih 20 kilometrih premera – torej malo več od Ljubljane – je navadno zgoščena masa Sonca in pol. Žlica snovi bi vsebovala okoli 3 milijarde ton. Pulzarji se (po navadi) zelo hitro vrtijo, tudi večstokrat na sekundo. Imajo silno magnetno polje, ki na magnetnih polih ustvarja dva usmerjena, močna soja svetlobe. Če zaradi vrtenja soj periodično posveti proti Zemlji, objekt vidimo kot pulzar, pojav si lahko predstavljamo kot svetilnik. Če ga ne vidimo, gre za "navadno" nevtronsko zvezdo. Nevtronska zvezda nastane, ko "prava" zvezda z maso nekje 8 Sonc ostane brez goriva in se njeno jedro sesuje samo vase.

Povprečen pulzar s čudnimi soji
V tem primeru so opazovali pulzar 0030+0451, ki je 1.100 svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Ribi. Uporabili so teleskop za rentgensko svetlobo NICER, ki je pritrjen na Mednarodni vesoljski postaji. NICER se lahko pohvali z visoko časovno ločljivostjo, prihod svetlobe iz pulzarja lahko zabeleži na manj kot sto nanosekund, zato so raziskovalci lahko postavili nekaj mejnikov v raziskovanju pulzarjev. Prvič do zdaj so "natančno in zanesljivo" izmerili velikost in maso, pa tudi naredili karto površja z vročimi lisami vred, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

Video: Ponazoritev izidov raziskave

Izračune je opravilo več ločenih skupin, izidi so objavljeni v seriji člankov revije The Astrophysical Journal Letters.

0030+0451 je 25 kilometrov širok, vsebuje za 1,4 Sonca mase, zavrti se 205-krat na sekundo. Gre torej za dokaj povprečen pulzar.

Precej presenetljivejše so ugotovitve glede vročih peg, iz katerih sijejo snopi svetlobe. Klasičen model pravi, da iz pulzarja molita dva snopa, vsak iz svojega magnetnega polja.

NICER je strmel v severni pol, a snopa tam ni videl. Namesto tega je zaznal tri (!) vroče lise na južnem polu, ena je bila celo v obliki polmeseca. Obliko so morali na podlagi podatkov deloma poustvariti na superračunalniku.

Še veliko dela za NICER
NICER so na raketi Falcon 9 izstrelili leta 2017. Ukvarja se s preučevanjem nevtronskih zvezd, najgostejših nebesnih teles, ki jih še lahko neposredno vidimo. Z napravo hočejo čim natančneje izmeriti velikost teh objektov, kar bo pripomoglo k boljšemu poznavanju nenavadne snovi, iz katere so nevtronske zvezde sestavljene. Bile naj bi skoraj izključno iz nevtronov, od tod ime, a tega ne vemo popolnoma zanesljivo.

Video: NICER in opazovalna koreografija

Kaj bo povedal veliki ruski observatorij
Ko smo že pri rentgenskih žarkih, najnovejši vesoljski observatorij za ta del spektra je ruski Spektr-RG. Pred nekaj meseci je prispel na ciljno točko L2, ki je 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje, odtlej so ga inženirji testirali in pripravljali.

Prav ta teden pa je uradno začel štiriletni projekt opazovanja celotnega neba. Opazovanja bodo po navedbah Roskozmosa pripomogla k boljšemu razumevanju strukture vesolja, pa tudi k lovu na temno snov in temno energijo. Sveže fotografije so na voljo tukaj.

5. Napredek in Zmaj priklopljena na postajo

Na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) sta v preteklem tednu prispeli dve tovorni vesoljski ladji. Prvi je bil v nedeljo Dragon podjetja SpaceX, ki je oskrbovalno misijo opravil za Naso.

Videoposnetek priklopa:

Kot drugi se je v ponedeljek priklopil ruski Progres. Posnetek:

Več o vsebini obeh tukaj, 5. poglavje, o totedenskih znanstvenih naporih pa tukaj.

Kmalu prvi polet Starlinerja

Nasa se medtem intenzivno pripravlja na testno izstrelitev kapsule CST-100 Starliner (Boeing), ki bo brez posadke poletela na Mednarodno vesoljsko postajo. Kdor želi dogodek spremljati v živo, se bo moral na Nasa TV priklopiti v petek, 20. decembra, ob 11. uri po našem času. Izstrelitev je predvidena ob 11.36.

S Starlinerjem in SpaceX-ovim Crew Dragonom želi Nasa obnoviti ameriške kapacitete za prevoz posadke na MVP, a zadeva precej zamuja.

6. Na vidiku: Izstrelitev vesoljskega teleskopa CHEOPS

Esa bo naslednji torek v nebo poslala vesoljski teleskop CHEOPS, ki bo preučeval že najdene eksoplanete. Izstrelitev na raketi Sojuz-Fregat bo v torek, 17. decembra, ob 9.54 po našem času, prenos se bo začel ob 9.30 na Esa Web TV. Več podrobnosti tukaj.

7. Osnovna stopnja prvega SLS-a uradno končana

Že skoraj desetletna saga razvoja in izdelave rakete SLS, ki naj bi ponesla astronavte na Luno ter proti Marsu, se ... nadaljuje. Nasa je uradno proslavila dokončanje prve stopnje rakete, ki vsebuje glavne rezervoarje in štiri motorje. Sicer leta za rokom in z milijardami dolarjev prekoračenega proračuna, a vendarle.

Zdaj bodo osnovno stopnjo naložili na ladjo in jo po reki prepeljali od Floride do Nasinega vesoljskega središča Stennis v New Orleansu (Misisipi, ZDA). Tam jo bodo prvič testno prižgali (t. i. green run). Posadili jo bodo v ogrodje, da bo ostala pri miru, in simulirali polet. Tako bodo prvič do zdaj preizkusili delovanje vseh sistemov naenkrat. Potem bo treba stopnjo prepeljati nazaj in opraviti integracijo z vesoljsko ladjo Orion. Nasa še vedno računa, da bo oboje dejansko poletelo v nebo prihodnje leto na misiji Artemis 1.

Orion je te dni v kompleksu Plum Brook Station (Ohio). Posadili so ga v toplotno kletko, ki simulira gretje in ohlajanje vesolja, ter vakuumsko komoro. Tam bo preždel 63 dni, kot bi jih na potovanju mimo Lune in nazaj. Več v spodnjem videu, dodatne fotografije so na voljo tukaj.

Kopija SLS-a je počila – nadzorovano

Nasa je naročila tudi kopijo osnovne stopnje SLS-a za dodatna testiranja. Kopijo so posadili v stojalo, ki je v Marshallovem središču za vesoljske polete v Huntsvillu (Alabama) in ga izpostavili fizičnim obremenitvam izstrelitve, kar so simulirali z velikimi kovinskimi bati. To je SLS odlično prestal. Nato so njegov rezervoar toliko časa napihovali z dušikom, da je naposled počil, sporoča Nasa. Prek meja so ga obremenili, da bi našli t. i. točko zloma, in tudi ta je v zadovoljstvo inženirjev prišla po predvidevanjih. Več v spodnjem videu.

8. Blue Origin po stopinjah SpaceX-a

Milijarder in ustanovitelj Amazona Jeff Bezos ima vesoljsko podjetje, poimenovano Blue Origin. Deluje že dolgo, razvija raketne motorje, kapsule za prevoz posadke v orbito, v načrtu ima težkonosilno raketo (New Glenn) in celo lunarni pristajalnik Blue Moon. Tako kot SpaceX Elona Muska se trudi z večkratno uporabnostjo opreme, a pri vsem skupaj precej zaostaja.

V sredo je podjetje izstrelilo majhno raketo New Shepard, namenjeno zgolj poletom do meje vesolja (100 kilometrov nadmorske višine) in nazaj. Raketa je po izstrelitvi pristala. Do zdaj je bila uporabljena kar petkrat. V vesolje pa je poslala kapsulo, sicer namenjeno šestim ljudem, a tokrat napolnjeno zgolj s senzorji in nekaj znanstvenimi eksperimenti, ki jih je primaknila Nasa.

Video: Posnetek dogodka

Blue Origin ostaja resen igralec na področju vesoljskih odprav zaradi izdatne finančne podpore. Bezos se je namreč zavezal, da bo po potrebi prodajal delnice Amazona in vsako leto investiral milijarde dolarjev v razvoj. In ker se je Blue Origin pred kratkim povezal z nekaj velikani ameriške industrije (Lockheed Martin, Northrop Grumman, Draper), utegne prav on pripeljati astronavte na tla Meseca.

9. VIDEO: 50 let ledenikov na Aljaski

Nasa je v en videoposnetek združila skoraj 50 let satelitskih opazovanj ledenikov na Aljaski. Več podrobnosti o posnetkih tukaj.