Slovenska šola umetne inteligence je svetovno znana, je za MMC povedal slovenski strokovnjak Matjaž Gams (IJS), slovenski znanstveniki pa sodelujejo pri nekaj najboljših evropskih projektih. Eden takih je sistem "Confidence", namenjen starejši populaciji. Inteligenten sistem naj bi v primeru, ko se začnejo opotekati ali kazati kakšne znake bolezni, to opazil in sam poklical zdravnika, sorodnika ali skrbnika. Na ta način bi starejšim omogočili kakovostno življenje doma in obenem razbremenili pritisk na gospodarstvo, meni Gams.

Kako "močni" so slovenski znanstveniki na področju umetne inteligence v primerjavi s svetom?
Slovenska šola umetne inteligence s pionirjem dr. Bratkom je svetovno znana in med uspešnejšimi znanstvenimi vedami v Sloveniji nasploh. Med drugim je naša širša raziskovalna skupina imela najboljši evropski doktorat, nekaj objav v najboljših revijah po svetu in nastopov na najpomembnejših srečanjih. Morda še takole: Alan Turing (nekaj takega kot Einstein umetne inteligence in računalništva nasploh) je sodeloval z Donaldom Michijem, ta pa z dr. Bratkom oz. našo celotno raziskovalno skupino. Prof. Bratko vodi celotno programsko skupino, sam vodim del na Institutu "Jožef Stefan". Sodelujemo tudi pri nekaj najboljših evropskih projektih.

Računalniki so vsak dan hitrejši, bolj zapleteni in zmogljivejši. Bomo kdaj doživeli preskok in doma upravljali z inteligentnimi, zavestnimi računalniškimi pomočniki?
Obstaja smer močne inteligence, ki trdi, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo imeli res inteligentne digitalne računalnike in robote. Podobno kot pri igranju šaha, kjer današnji PC premaga najboljšega svetovnega prvaka. Po drugi smeri, imenovani šibka umetna inteligenca, pa bo treba današnje računalnike bistveno spremeniti. Moja lastna ideja je v smeri mnogoterega znanja, torej da se program ne izvaja kot ena entiteta, ena celota, ampak da se izvaja kot množica vzporednih procesov, ki interaktirajo med seboj in z okoljem.

S preprostim primerom bi pokazal mnogoteri računski pristop na enem človeku. Namesto ene osebnosti bi v tem človeku delovala množica samostojnih oseb, ki bi se med seboj dogovarjale, sodelovale, tekmovale ... in skupaj prinašale odločitve. Veliko je pokazateljev, da je tudi v človeških možganih podobno, saj obstajata leva in desna polovica, ena rada fantazira in je polna idej, druga pa kot marljiva mravljica izvaja te ideje. Nesporno je v človeškem razmišljanju veliko vzporednih in interaktivnih procesov, ne vemo pa, kako se integrirajo.

Kdaj bomo torej dobili računalnike s človeškimi lastnosti? Je ta ideja sploh realna?
Obe struji umetne inteligence se strinjata, da bo v nekaj desetih letih prišlo do računalnikov s človeškimi lastnostmi. Razlika je le v tem, na kakšen način, s kakšnimi strojnimi in procesnimi rešitvami. Poleg omenjenih dveh struj pa obstajajo tudi takšne, ki trdijo, da to nikdar ne bo mogoče in naštevajo svoje argumente. Ker pa ljudje "delamo" otroke, ni videti
načelnega razloga, zakaj ne bi nekoč zgradili biološko-kemični-elektronski stroj s podobnimi lastnostmi. Že zdaj v človeka vsadimo umetno srce, kolk ali koleno. Načrtujejo vgrajevanje senzorjev kot vid, sluh, oz. "spomin" ali "razmišljanje" v obliki procesorskih ali spominskih ploščic. Poglavitna težava je v slabo razumljenem povezovanju živčnih vlaken z elektronskimi komponentami.

Aleksandra K. Kovač