1. Starliner z izstrelišča nazaj v delavnico

Sorodna novica (Skoraj) katastrofalen konec Starlinerja, Voyager 2 se vrača, še ena megakonstelacija

Ta teden bi do Mednarodne vesoljske postaje morala poleteti vesoljska ladja CST-100 Starliner, a so izstrelitev zaradi tehničnih težav odpovedali. Starliner je bil v torek že na raketi Atlas V (ULA), ko so inženirji zaznali napake na ventilih njegovega pogonskega sistema. Vse skupaj so z izstrelišča št. 41 na Cape Canaveralu vrnili nazaj v delavnico na analize. Do zdaj so izključili možnost programske napake, pa tudi nevihte s strelami naj ne bi bile vzrok. Proizvajalec vesoljske ladje Boeing sporoča, da izstrelitve ne bo, vse dokler ne bodo 100-odstotno pripravljeni. Za to imajo dober razlog. Namreč, Starliner se je na svojem prvem poletu decembra 2019 slabo izkazal – kar dve napaki sta bili potencialno katastrofalni oziroma v jeziku Nase high visibility close call – in Boeing si ne more privoščiti, da bi tudi leto in pol pozneje zamočil. Novega datuma izstrelitve tako niso sporočili.

Časa ni na pretek, saj bo konec meseca izstreljena SpaceX-ova tovorna ladja Dragon in bo zasedla priklop na Mednarodni vesoljski postaji vse do oktobra. Ta priklop potrebuje Starliner, četudi le za nekaj dni. A sredi oktobra bo na raketi Atlas V izstreljena misija Lucy, namenjena asteroidom v bližini Jupitra, in priprave na to zahtevajo nekaj tednov. Boeing ima torej še del avgusta, da opravi test Starlinerja, sicer se bo zadeva še precej zavlekla.

Še nesojena misija sliši na OFT-2. Z njo nameravajo temeljito preveriti, ali je Starliner primeren za prevoz posadke na Mednarodno vesoljsko postajo. Polet bo predvidoma potekal takole: po izstrelitvi in utirjenju v orbito bodo najprej izvedli teste ključnih manevrov, denimo umika stran od postaje v sili, pa tudi neposredne komunikacije med Starlinerjem in MVP-jem. Priklop na MVP je predviden 24 ur po izstrelitvi, opravljen bo samodejno s pomočjo Starlinerjevih optičnih tipal. Dostavljenih bo 180 kilogramov potrebščin. Po petih do desetih dnevih sledi odklop in vrnitev v ozračje skupaj z 250 kilogrami tovora ter pristanek v ameriški puščavi s padali in zračnimi blazinami.

Če bo šlo vse po sreči, prvi testni polet s posadko sledi še letos.

Starliner je del Nasinega načrta, da si po upokojitvi Space Shuttlov povrne domače zmogljivosti za prevoz posadke v nižjo Zemljino tirnico. Boeingu je zanj navrgla 4,8 milijarde dolarjev (4 mrd. evrov), kar poleg razvoja in izdelave zaobjema še testne polete plus šest "polnopravnih" odprav na MVP. (In obenem skoraj doseže letni proračun Evropske vesoljske agencije.) Boeing je pri razvoju precej zaostal za SpaceX-om, ki je v okviru istega Nasinega programa razvil Crew Dragona in že več kot leto dni vozi ljudi na postajo. Značilnost programa je, da plovilo ostane v lasti podjetja, Nasa najema zgolj storitve prevoza. SpaceX tako s Crew Dragoni že ponuja turistične polete v vesolje.

Kaj pa je Starliner? Gre za klasično vesoljsko ladjo s kapsulo in podpornim modulom. Premer znaša 4,6 metra, dolžina skupaj s podpornim modulom znaša pet metrov. Ima 11 kubičnih metrov prostora. Masa znaša 11 ton. Do MVP-ja bo prevažal štiri ljudi, največ jih zmore sedem. Kapsula je uporabna do desetkrat.

2. Rusija: Ne krivite Nauke za zamudo

Prvi poskus izstrelitve Starlinerja so Američani načrtovali za petek, 30. avgusta. A vmes se je pojavil zaplet z novim ruskim modulom MVP-ja, Nauko.

Nauka je po priklopu prejšnji teden nepričakovano vklopila pogon in zasukala postajo (podrobneje v prvem poglavju).

Prejšnji teden smo na podlagi informacij Nase poročali, da se je postaja obrnila za 45 stopinj. A zdaj se je izkazalo, da je bila za 45 stopinj (glede na idealni položaj) obrnjena v trenutku, ko so o tem razpravljali posadka ter nadzorno središče, v resnici je naredila obrat za skupno 540 stopinj, je zdaj sporočila agencija.

Vse se je dobro končalo, a Nasa je takoj za zapletom naznanila, da prestavlja izstrelitev Starlinerja, dokler ne bo jasno, ali je na postaji vse v redu. Zatem je skupaj z Boeingom naletela na vremenske in tehnične zaplete.

Na vse skupaj so se ta teden odzvali v Rusiji. Roskozmosov predstavnik za odnose z javnostjo Vladimir Ustimenko je Američane okrcal, češ, neprimerno je, da za zamude krivijo Nauko, poroča TASS.

"Ne razumemo, kako lahko Nasa in Boeing poskušata okriviti rusko Nauko za zamik izstrelitve vesoljske ladje, ki se spoprijema z resnimi težavami. Na izstrelišču so vladale neugodne vremenske razmere, raketo z vesoljskim plovilom vred so vrnili v objekt za navpično integracijo, česar ne bi naredili, če bi bila vzrok Nauka. To ni primerno," je zapisal.

Nauka je mislila, da še vedno leti

Izvršni direktor ruskega programa za polete s posadko Sergej Krikaljov je za TASS razkril nekaj več informacij o incidentu. Naukin računalnik je dobre tri ure po priklopu ocenil, da še vedno prosto leti. Na neki točki se je odločil, da mora izvesti varnostni manever in se od postaje oddaljiti. To je izid preliminarnega pregleda, strokovnjaki pa se bodo poglobili v telemetrijo in čez čas izdali polno poročilo.

Krikaljov je zagotovil, da se med incidentom z vesoljske postaje "ni nič odlomilo". "Verjetno ni nobenih poškodb na postaji. Toda vsak tak stres se zažre v življenjsko dobo postaje," je dodal.

Po uvodnih težavah zdaj Rusi nadaljujejo integracijo Nauke v MVP, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. Ta teden kozmonavta Oleg Novicki in Pjotr Dubrov iz modula odnašata tovor, medtem ko nadzorniki na tleh testirajo povezave in sisteme. Sledila bo serija kar desetih vesoljskih sprehodov, kjer bodo Nauko tudi z zunanje strani povezali in pripravili na polno delovanje. Prva sta načrtovana za 2. in 8. septembra. Napeljali bodo kable in cevi, z modula Rassvet pa bodo premestili radiator odvečne toplote in vesoljsko ladjo Sojuz MS-18 povrhu.

3. V kakšnem stanju je MVP in kaj načrtujejo Rusi

Rusi se zadnje leto precej ukvarjajo s prihodnostjo MVP-ja. Roskozmos je ta teden prejel poročilo sveta glavnih inženirjev njihovega odseka postaje, poroča TASS. Njihovo mnenje? Uporaba postaje po letu 2024 bo vedno bolj tvegana. Da bi se tveganjem izognili, priporočajo postavitev nacionalne vesoljske postaje ROSS.

O ROSS-u razpravljajo že dalj časa. Možnosti sta dve: od MVP-ja odklopijo Nauko in vezni modul Prihal ter zadevo dogradijo. Lahko pa s pomočjo modulov, ki so v izdelavi (NEM), začnejo povsem novo z naklonom tira 97 stopinj, kar jo bo poneslo prek severnega pola, interesnega področja Rusije. Načrte za zadnjo naj bi dokončali še to poletje. Prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin je ta teden napovedal, da bodo premislili o dodatku izključno turističnega modula, s čimer bodo ublažili finančno breme, obravnavali pa jo bodo tudi kot odskočno točko za odprave proti Mesecu in Marsu.

V kakšnem letu ali dveh pa bo Rusija morala partnerjem sporočiti, ali bo še sodelovala pri projektu MVP. Ker njen odsek MVP-ja opravlja nekatere nujne funkcije, obstaja tudi možnost, da se uradno umaknejo, potem pa partnerjem za vzdrževanje svojega odseka zaračunavajo. Rogozin je pred kratkim partnerjem sporočil, naj umaknejo sankcije proti Rusiji, ali pa bo ta dejansko odstopila od projekta. Medtem se Rusija ogreva tudi za sodelovanje pri novi Kitajski vesoljski postaji oz. Tjanvenu (poglavje 1).

Nasa je medtem jasna, da si želi podaljšanja najmanj do leta 2028. Ocenjuje, da bo postaja s tehničnega vidika do takrat vzdržna.

4. Pestro dogajanje s kitajskimi raketami

Zasebno kitajsko podjetje Deep Blue Aerospace je uspešno opravilo raketni poskok. Preizkusna Nebula-M je poletela do višine 10 metrov in nato navpično pristala, poroča SpaceNews. Velika je 7,3 metra, žene jo motor na kerozin. Podjetje želi na tej podlagi razviti večkrat uporabno raketo Nebula-1 in z njo dostavljati do 500 kilogramov tovora v soncesinhrono tirnico.

Na Kitajskem obstaja cela plejada zasebnih podjetij, ki razvijajo večkrat uporabne rakete, s tem pa se ukvarja tudi država, najprej z raketo Dolgi pohod 8, do leta 2036 pa vsemi njenimi raketami (poglavje 3).

Drugi neuspeh Hyperbole-1

Med zasebniki z omenjenimi ambicijami je kitajsko podjetje iSpace. V torek je izstrelilo svojo raketo Hyperbola-1 in drugič zaporedoma doživelo neuspeh. Kitajska je očitno želela zadevo prikriti, saj so posnetki kmalu po dogodku izginili s tamkajšnjega digitalnega družbenega omrežja Sina Weibo. Šele čez nekaj časa je agencija Šinhua zapisala, da "satelit ni bil utirjen v orbito".

Prvi polet rakete leta 2019 je uspel, drugi februarja letos je spodletel, tretji (tokratni) prav tako. Hyperbola-1 je 21 metrov visoka, meter in pol široka raketa z maso 31 ton in pogonom na trdo gorivo. V nižjo Zemljino tirnico zmore ponesti do 300 kilogramov tovora. Z njo preizkušajo mrežasta zakrilca za usmerjanje padca (kot to počne Falcon 9), z načrtovano Hyperbolo-2 pa naj bi dosegli dejansko večkratno uporabnost.

Video: Posnetek prvega dela izstrelitve

Video: Domnevni posnetki odpovedi

Zanesljivi Dolgi pohod-6

V sredo je z izstrelitvenega središča za satelite Taijuan na severu Kitajske poletela raketa Dolgi pohod-6. V tirnico je dostavila dva "multimedijska" satelita, piše agencija Šinhua.

Dolgi pohod-6 je 3,5 metra debela in 29 metrov visoka tristopenjska raketa. V soncesinhrono tirnico zmore ponesti eno tono.

To je bila 7. izstrelitev Dolgega pohoda-6 (vse uspešne) in 382. izstrelitev v družini Dolgi pohod.

Video: Kratek videopovzetek dogodka

Pa še četrta kitajska izstrelitev ta teden: v petek je z izstrelitvenega središča za satelite Šičang na jugozahodu Kitajske poletela raketa Dolgi pohod-3B s satelitom Džongšing-2E, spet poroča Šinhua. To je bila še 383. izstrelitev v raketni družini.

Video: Posnetek dogodka

5. Starship na Super Heavyju

Najmočnejša, največja raketa sveta je za kakšno uro meso postala.

Ameriško podjetje SpaceX je na svojem kompleksu v Boca Chici (Teksas) v zadnjem tednu storilo naslednje. Dokončalo je izstrelitveni stolp, stojalo za orbitalne izstrelitve, nanj posadilo raketo Super Heavy in nanjo še vesoljsko ladjo (in obenem drugo stopnjo) Starship. Celoten izstrelitveni sistem se prav tako imenuje Starship.

Spojili so ju le za nekaj ur, šlo je za testni postopek, in nato znova razstavili. A podoba prihodnosti se je izrisala.

Dejanski polet se ne bo zgodil pred jesenjo, morda bo treba čakati celo do konca leta. Odvisno bo od državnega regulatorja poletov FAA, ki mora izdati (ali zavrniti) dovoljenje za orbitalne polete Starshipov, trenutno preverja vplive na okolje. To se bo še nekaj časa vleklo in morda bo odgovor dejansko negativen, kar bi sprožilo velik politični in lobistični spopad.

SpaceX je potencialna gos, ki bo za ZDA legla zlata jajca. S Falconi 9 in večkratno uporabnostjo je že zatresla svetovni trg, Starship utegne biti zgodovinska prelomnica. Politiki bodo morda pritiskali na FAA, da ne "sitnari" preveč. Tudi Nasa si želi čimprejšnjega uspeha, saj je Starship uradni lunarni pristajalnik programa Artemis.

Prototip Super Heavyja oziroma Booster 4 (B4) je dobil 29 motorjev raptor, končna različica jih bo imela 33. Starship (Ship 20) pa že ima vse tri raptorje in tri dodatne, prilagojene za delovanje v vakuumu. Ena stran Starshipa je tudi pretežno prekrita s toplotnim ščitom.

Super Heavy bo ob izstrelitvi najsilnejša raketa vseh časov, prekašala bo tudi slavni raketi Saturn V in sovjetski N1.

Musk je napovedal, da bodo poskušali doseči mejnik 150 ton tovora v nižjo Zemljino tirnico ob polni večkratni uporabnosti in 250 ton, če bi Starship po uporabi odvrgli. Vse to – po napovedih podjetja – za prgišče milijonov evrov in varno. Težke besede, katerih sodnik bo čas.

Video: Posnetek dogodka

6. Esa testirala "možgane" vseh prihodnjih misij

Evropska vesoljska agencija je preizkusila "možgane" vseh svojih prihodnjih vesoljskih misij. To je programski sistem za nadzor vesoljskih plovil EGS-CC. Po dolgoletnem razvoju je leta 2019 kopijo naložila na 30-centimetrski satelit OPS-SAT in do zdaj temeljito preverila vse funkcij. Zadeva se je dobro izkazala, sporoča Esa. Podrobnosti tukaj.

Video: Esin pojasnilnik

7. Marsovska jezera samo glina?

Sorodna novica V Marsu našli 20-kilometrsko jezero tekoče vode

Pred leti je po večini svetovnih medijev završala novica, da so v Marsu, malo pod površjem, odkrili tekočo vodo, katere prisotnost izboljša teoretične možnosti za razvoj življenja.

Kako pa so jezero odkrili, če še nihče ni vrtal več kot nekaj centimetrov v Mars? Evropska sonda Mars Express je površje opazovala v radijskih valovih. Ti se prebijejo tudi v globine, njihov odboj pa se spreminja glede na sestavo materiala. Tako so v globini 1,5 kilometra zaznali plast, ki so jo interpretirali kot 20 kilometrov dolgo jezero (več na povezavi desno). Avtorji so takrat poudarili, da ne gre za odkritje in da bodo za dokončno potrditev potrebne dodatne raziskave z različnimi metodami. Seveda so trdnost objave začeli preverjati drugi znanstveniki. Nasa sporoča, da kar tri raziskave, objavljene v zadnjem mesecu, kažejo v drugo smer: sumljiva plast ni tekoča voda, temveč glina.

Pregledali so več kot 44.000 radarskih posnetkov pola, nastalih v zadnjih 15 letih. Odkrili so še kup dodatnih svetlih radarskih lis, podobnih tistim, ki so bili podlaga za objavo Ese. Ti signali so bili blizu površja, kjer je premrzlo za obstoj vode v tekoči obliki, četudi s primešanimi perklorati, ki nižajo temperaturo ledišča (objava v Geophysical Research Letters).

Druga raziskovalna skupina je teoretizirala, kateri materiali bi še lahko proizvedli videno radarsko sliko, in naštela različne gline; minerale z vsebnostjo kovin in slani led. Tretja raziskovalna skupina se je posvetila tipu gline, ki je na Marsu pogost: s kovino bogati smektit. V laboratoriju ga je dala v cilinder, ohladila na –58 stopinj Celzija in preverila, kako je videti v radijski svetlobi. Slika je "skoraj popolnoma" sovpadla s tisto na južnem polu Marsa. Nato so s pomočjo Nasine sonde MRO še potrdili, da je tovrstna glina dejansko na površju južnega pola.

Sorodna novica Tekoča slana voda na Marsu?

Nobena od naštetih razlag ni potrjena. Ali je pod južnim polom res jezero slanice ali zgolj glina, bomo zagotovo vedeli, ko bo kdo tja zakopal. Je pa zdaj na voljo več mogočih razlag.

Na podoben način je bila spodkopana odmevna objava izpred desetih let. Takrat so ameriški znanstveniki naznanili, da so na marsovskih pobočjih našli neke vrste hudourniške sledi, ki so jih interpretirali kot "delo" tekoče vode. Pozneje pa so drugi našli alternativni razlagi: pesek, ki se sipa po pobočju in ga spreminja, ali pa sublimirani plini.

8. Evropski sateliti za slovenske kmete

Sorodna novica S Sopotnikom satelitsko spremljanje pašnikov, polj, sadovnjakov ...

Tudi slovensko kmetijstvo gre s pomočjo vesoljskih tehnologij naprej. Ali pa država. Namreč, slovenska agencija za kmetijske trge je v uporabo ponudila aplikacijo Sopotnik. Ta ponuja spremljanje kmetijskih zemljišč – ali v državni govoranci GERK-ov – s pomočjo posnetkov evropskega satelitskega sistema COPERNICUS. Kmetijsko ministrstvo kmetu s tem ponuja pregled stanja s ptičje perspektive in ločljivostjo 10 metrov. Agencija za kmetijske trge pa po drugi strani dobi vpogled, ali je na površinah res tisto, kar je kmet prijavil v zbirni vlogi za subvencije. Več tukaj.

9. FOTO: Turški požari iz vesolja

Sorodna novica Na grškem otoku Evia požar uničil najmanj 150 hiš, Turčija z zgodovinskimi požari

V Grčiji in Turčiji se ta teden spopadajo z obsežnimi požari, še posebej hudo je v Turčiji. Tamkajšnji predsednik Recep Tayyip Erdogan je dejal, da so to najhujši požari v zgodovini. Evropska agencija za požare je sporočila, da je v zadnjih dveh tednih v Turčiji zgorelo več kot trikrat toliko površine, kot je pogori v povprečnem letu. Na obalah Egejskega in Sredozemskega morja so požari prisilili tisoče domačinov in turistov, da so zapustili domove in hotele. Od prejšnjega tedna je v požarih umrlo osem ljudi. Več o tem tukaj, oblaki dima pa so vidni tudi iz vesolja.

9. FOTO: Osvetje v Uri

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo spiralne galaksije s prečko IC 1954. Je 45 milijonov let stran v ozvezdju Ure. Kiti se s svetlo prečko v sredini in z obširnimi spiralnimi kraki, ozaljšanimi s temnimi oblaki prahu. Skupaj s štirimi drugimi sestavlja skupino galaksij LGG 93.

10. SKOK V ZGODOVINO: 10 let misije Juno

Sorodna novica Robotska sonda Juno pripravljena na pot

Okroglih 10 let nazaj, 5. avgusta 2011, je bila na raketi Atlas V izstreljena sonda Juno, namenjena v Jupitrov sistem. Tja je prispela julija 2016, a zaradi napake na pogonskem sistemu ni opravila pravilnega utirjenja v želeno orbito. A ne glede na to zadnjih pet let leti okoli največjega planeta in opravlja oblete nekaterih lun, nazadnje Ganimeda (poglavje 11), kjer so pred kratkim s pomočjo Hubbla opazili sledi vodne pare. Sonda bo delovala predvidoma do leta 2025, ko jo bodo pognali v Jupiter in s tem uničili. Več podrobnosti tukaj.

NA VIDIKU:

Ponedeljek, 9. avgust, – Solar Orbiter – oblet Venere

Torek, 10. avgust – BepiColombo – oblet Venere

Torek, 10. avgust, – Antares – Cygnus NG-16

Četrtek, 12. avgust, – GSLV

Morda v prihodnjih dneh – Atlas V – Starliner OFT-2