in situ po 40 letih. S posebnim radarjem je skorjo pregledal do globine 400 metrov.

Jutu ali Žadasti zajec je na tleh Meseca pristal januarja lani, v veliko veselje kitajske javnosti. Pa tudi kitajskega komunističnega vodstva. Le-to je podvig uporabilo tako za prikaz zmožnosti države kot za iskanje surovin pod sivimi, prašnatimi tlemi. Vprašanje vesoljskih surovin z leti postaja vse bolj aktualno.

Odprava se je sicer nekoliko ponesrečila. Rover je po nekaj lunarnih dnevih vožnje in raziskovanja, ko je s prevoženimi 114 metri le "privandral" do roba bližnjega kraterja, doživel mehansko napako. Pokrov ohišja iz sončnih celic se pred mrzlo nočjo ni pravilno zaprl. Notranjost je bila med lunarno nočjo, ko se temperature krepko znižajo, izpostavljena skrajnemu mrazu, in Žadasti zajec je obstal. Najprej so kitajski znanstveniki mislili, da se je povsem pokvaril, a čez nekaj časa so z njim spet vzpostavili stik.

Čeprav se vsako noč zaradi odprtega ohišja še nekoliko bolj poškoduje oprema, tudi marca letos še vedno pošilja podatke nazaj na Zemljo. Podatke enega izmed instrumentov; tistega, ki z radijskimi valovi sondira globoko v površje; so zbrali, analizirali in izide objavili v znanstveni reviji Science. To je prva geološka analiza Luninih tal in situ (na kraju samem) po več kot 40 letih, in bržkone zadnja zapuščina kitajskega roverja. S sateliti so sicer analize pogostejše.

Devet različnih plasti
Kot poroča Space.com, je Jutu v tleh odkril devet različnih plasti, kar kaže, da je tamkajšnja skorja geološko drugačna od tiste, ki so jo analizirali na odpravah Apollo.

Vsakokrat, ko so valovi posebnega radarja udarili ob prelomnico med plastmi, se je del žarka odbil nazaj in tako povedal kaj o podzemnih (podlunarnih) globinah, ki so nastale pred 3,3 milijarde let. Tiste najvišje so raziskovalci pripisali ostankom trka, ki se je zgodil med 80 in 27 milijoni let. Globlje plasti naj bi bile delo tokov lave, močne vulkanske aktivnosti, ki se je dogajala še pred 2,5 milijarde let.

Takšna razvrstitev se razlikuje od dozdajšnjih modelov in kaže, da je bila Mesečeva geološka preteklost še bolj barvita. Danes je sicer Mesec mrzel in ugasel, brez tektonskih premikov. Odtisi astronavtov, ki so jih pustili pred desetletji, bodo tako nedotaknjeni ostali še tisočletja.

Kmalu povratna odprava
Kitajska je sicer novembra lani na pot okoli Lune in nazaj – prvi tovrstni podvig po letu 1976 –poslala sondo Šjaofej (Mali letalec). Uspešno. Leta 2017 namerava izvesti povratno misijo na Mesečevo površje in nazaj, skupaj z vzorci tamkajšnjih kamnin.

Mraz bi lahko poškodoval tudi Phiale
Iz podobnega razloga, nizkih temperatur, utegnejo tudi Esini znanstveniki iskalno poslanstvo za Philae končati z dolgim nosom. Iskanje poteka prav te dni, od 12. do 20. marca. Rosetta posluša, ali se bo pristajalni laboratorij Philae oglasil po daljšem stanju "spanja", so sporočili z Evropske vesoljske agencije. Sonda je vključila svojo napravo za komunikacijo in proti sivemu površju pošilja klice. Philae poziva, naj se odzove.

Površina repatice trenutno prejema dvakrat več sončne svetlobe, kot jo je ob pristanku lani novembra, saj je od zvezde oddaljena le še 320 milijonov kilometrov. "Najbrž je še vedno prehladno, a vredno je poskusiti. Razmere se izboljšujejo iz dneva v dan," je na spletnem dnevniku zapisal Stephan Ulamec, vodja projekta Philae. Če tokratni poizkus ne bo prinesel glasu izgubljenega pristajalca, bodo na Esi znova poskusili kasneje.

Da bi se sonda prebudila, mora iz svojih sončnih celic izvleči več kot 5,5 vata energije. Da bi zmogla Rosetti poslati odgovor, je potrebnih najmanj 19 vatov energije. A to ni edina težava. Za vrnitev iz spanja se mora notranjost ogreti na vsaj minus 45 stopinj Celzija. Tako kot pri kitajskem zajcu tudi tukaj obstaja možnost, da je hlad uničil vsaj del naprav.

V vsakem primeru gre "večja sestra" Rosetta naprej in bo najbliže Soncu 13. avgusta. Ker se je v zadnjih mesecih na sredini repatice pojavila večja razpoka, obstaja možnost, da bi lahko razpadla dobesedno pred kamerami.

Kratek stik na Radovednosti
Na težavo je nedavno naletel tudi Nasin rover Curiosity, saj je med rednim vrtanjem v Marsove kamnine doživel kratek stik. Analize so pokazale, da je nastal najbrž zaradi tresljajev, ki jih povzroča vrtalna oprema. Na Nasi okoliščine še preučujejo in preiskujejo, kako bo to vplivalo na nadaljnje geološke analize. Do zdaj je znanstvenikom s tem instrumentom uspelo najti številne, prepričljive dokaze, da je nekoč po Marsu tekla obilica tekoče vode. Ena analiza celo kaže, da naj bi prekrivala kar polovico celotnega Marsovega površja.