Imenujejo jih tudi plavajoči želodci. Njihove populacije se tako množijo, da nekateri znanstveniki že napovedujejo katastrofo, vrnitev svetovnih morij v prazgodovinsko stanje. V znanstveni srenji je sicer slišati tudi kakšen glas, ki se s tem ne strinja, a predvsem ribiči na Daljnem vzhodu, na Japonskem in v Južni Koreji se bojujejo s povsem stvarnimi težavami, poroča Independent.

Njihove mreže so vse pogosteje tako polne meduz, da ustavijo ladje. Korejski Institut za znanost in tehnologijo je za lažje čiščenje "zameduzenih" prostranstev pripravil morske "trote" (ang. drone), brezpilotne robote JEROS. Kot pravi njihovo ime, Jellyfish Elimination Robotic Swarm (robotski roj za uničevanje meduz), ti morski roboti za redčenje želejastih vrst uporabljajo kombinirane GPS-kamere, da meduze zaznajo, jih nato polovijo v mreže in - zdrobijo na drobne koščke s posebnim propelerjem.
Na Institutu menijo , da je sistem trikrat bolj učinkovit od ročnega odstranjevanja. Roboti se po morju potikajo s hitrostjo 6 vozlov ali 11 kilometrov na uro ter na uro odstranijo v povprečju 400 kilogramov teh nevretenčarjev. Kot njihove meduzne tarče so tudi robote na Institutu poskušali povezati v rojno delovanje.

Vodja znanstvene ekipe Myung Hyun je v objavi v znanstveni publikaciji Advances in Intelligent Systems and Computing meduze označil za "veliko grožnjo oceanskim ekosistemom, ki povzroča veliko škodo ribištvu". S svojo ekipo se že dalj časa ukvarja z nalogo, kako preprečiti cvetenje meduz.
Z meduzami si ne belijo glav le v Južni Koreji. Le prejšnji teden je invazija teh sluzastih bitij ustavila jedrsko elektrarno na Švedskem s tem, da je zamašila cevi, ki dovajajo vodo za hlajenje reaktorja. To pa ni niti približno prvi tak primer ustavitve jedrske elektrarne zaradi meduz, zgodovina jih je polna.

Pri proučevanju njihovih populacij je le ena - ne majhna - težava. Do pred približno 60 leti se v znanstvenih krogih skoraj nihče ni zares zanimal zanje in zato je le malo dostopnih znanstvenih raziskav o tem. Njihovo število je na znanstvenosistematični način mogoče spremljati le za do okoli leta 1950 nazaj in zato je težko z veliko in dokončno gotovostjo presoditi, ali je njihovo trenutno množenje enkraten ali običajen pojav. Tako kot druge tudi raziskava univerze v Britanski Kolumbiji naraščanju prikimava, a s časovno omejenostjo.
Kaj pravijo stari japonski ribiči
Nedavno se je s težavo spopadel kanadski medij Toronto Star. Ob pomanjkanju znanstvenega odgovora so se podali do najstarejših še živečih japonskih ribičev in prek prevajalcev dobivali zelo podobne odgovore. Vsi so bili nekako takšni: "V mojih mladih letih je bil zaliv poln rib. Zdaj rib skoraj ni več, je pa vse polno meduz."

Med izjemno raznovrstnimi primerki tega živega bitja se Japonci veliko spopadajo z meduzo Nomura, ki lahko zraste do velikosti malega avtomobila smart. Poln ulov teh velikank lahko ustavi ladjo, pred nekaj leti pa se je ena ribiška ladja zaradi prevelikega bremena v mreži potopila. Stari japonski ribiči se še dobro spominjajo časov, ko je cvetela populacija Nomure: v letih 1920, 1958 in 1995. Trikrat v stotih letih. Po letu 2002 pa šestkrat v osmih letih, poroča The Star.
Se vračajo predkambrijska morja?
Meduze so v svojem bistvu brezmožganske vrečke vode, ki jih tok prenaša skozi širne oceane. Kako so lahko tako uspešne? Pred nekaj leti je v javnosti veliko prahu dvignila knjiga morske biologinje Lise Ann Gershwin. Avtorica misli, da je preobrazba današnjih morskih habitatov, polnih rib in drugega raznovrstnega življa, v "predkambrijska" morja, le vprašanje časa.

Meduze so izjemno stara življenjska oblika. Pred okoli 550 milijoni let - kar je še pred pojavom kopenskih rastlin, in kar 250 milijonov let, preden je prvi dinozaver začel tlačiti zemljo - so meduze vladale odprtim morjem in oceanom. "Vračajo se," je v knjigi zapisala Gershwinova. Sama po dalj časa trajajočih raziskavah ne dvomi več, da so meduze dolgoročno v vzponu, in poudarja, da pravzaprav ni študije, ki bi trdila nasprotno: prej poudarjajo, da je za dokončne, prave znanstvene potrditve potrebnih še nekaj desetletij.

"Pravijo, da bi morali počakati še desetletja. Jaz pa pravim, da tega časa nimamo več. Ne moremo več čakati," je za TheStar povedal Lucas Brotz, avtor prej omenjene študije univerze v Britanski Kolumbiji.

Katastrofa v Črnem morju
Gershwinova za primer, kako lahko meduze v relativno kratkem času na glavo postavijo usodo celotnih gospodarstev, držav in družb, postavi evropsko Črno morje. Bolgarija, Romunija in Gruzija so se ponašale z močno ribiško tradicijo lova na inčune in jesetre. Vse dokler niso zaradi izpustov balastnih vod, ki jih za seboj puščajo ladje čezoceanke, v tem relativno zaprtem morju v 80. letih našle dom meduze tipa Mnemiopsis. Do leta 2002 so se tako namnožile, da je skupna masa teh meduz samo v Črnem morju za 10-krat presegla skupno maso vseh rib, ki jih po vsem svetu nalovijo v enem samem letu. Države so dolgo vile roke, saj so ribe v Črnem morju skoraj izginile. Dokler niso našli rešitve: v morje so naselili meduzo vrste Beroe, ki se se ponaša z zobom podobnimi pritiklinami in se hrani z Mnemiopsisom. "Le meduza lahko - tako kaže - ustavi invazijo meduz," je ugotovila avtorica knjige.

Južna zavesa smrti
Zaželatinjeni oceani Od Arktike do Antarktike, fraza "jellification of the oceans" (zaželatinjenje oceanov) postaja stalnica v znanstvenem in strokovnem besednjaku. Nekoliko južneje od Južne Afrike so meduze postale tako pogoste, da območje skoraj 80.000 kvadratnih kilometrov imenujejo tudi "zavesa smrti". Območje je želirano - dobesedno. Prekrito in zgoščeno je z želejem teh bitij, ki vsebuje tudi njihove strupena žela. Nekoč so ribiči s tega območja letno nalovili milijone ton rib - zdaj nič več.

Prav čezmeren lov naj bi bil med vzroki za cvetenje meduz. Nekatere vrste rib se z meduzami prehranjujejo, druge z njimi tekmujejo za iste vire hrane. Manj kot je rib, manj je sovražnikov meduz in več je hrane zanje.

Meduze uspevajo tudi tam, kjer drugi omagajo. Za preživetje potrebujejo manj kisika kot ribe in zato uspevajo v vse pogostejših onesnaženih, kisika oropanih žepih oceanov in morij.

Zombi meduza
Vprašanje smrti meduz je - vprašljivo. Ko nastopijo težki časi, lahko meduze ne le ustavijo rast, temveč jo obrnejo v drugo smer: se od-rastejo, zmanjšajo. Nekatere do te mere, da padejo v hibernacijo in na tak način preždijo leta. Ko hrana spet priplava mimo, se njihovo običajno življenje vrne. Kaj je življenje in kaj smrt, temeljito prerešeta vrsta Turritopsis dohrnii. Ko primerek te vrste umre, začne truplo razpadati. Nenavadno pa je, da v petih dneh od smrti tiste celice, ki so v truplu še žive, zapustijo razpadajoči dom, se nato v morju spet medsebojno najdejo in ustvarijo nov, živ polip.

Porušena ravnovesja ekosistemov
Kljub nenavadni raznovrstnosti so drugi prebivalci morij skozi stotine milijonov let meduzam postavili meje ekspanzije. Do danes, ugotavlja Gershwinova. Čezmerno izkoriščanje skoraj vseh sadežev in surovin morja je razmeroma hitro porušilo ravnovesje ekosistemov. Odpadki, kot so plastika, mreže in vrvi, pobijajo redke prave lovce na meduze, kot so morske želve. Človeštvo obenem nehote ustvarja prave, izvrstne inkubatorje za meduze: pomoli, ladje, naftne ploščadi, plavajoče smeti, vse to ponuja nujno potrebne trdne površine v morju, na katerih se polipi meduz množijo. Kot komarji v najbližji kotanji.

Stalni žepi brez kisika
Meduze, kot rečeno preživijo tudi ob zelo nizkih količinah kisika v vodi. Kmetijski preparati in gnojila v morja prinašajo visoke količine fosforja in dušika in ponekod - recimo v Mehiškem zalivu in v Črnem morju - ustvarjajo ogromne, stalne žepe brez kisika. "Nič živega, kar potrebuje vsaj dostojne količine kisika, vključujoč ribe, školjke, kozice in rake, tam ne more živeti. Ampak meduze cvetijo," opozarja avtorica.

Dodatno k temu prispeva tudi globalno segrevanje. Morja postajajo vse bolj kisla, kar raztaplja apnenec živih bitij z lupino. Meduze teh težav nimajo. Še več, meduze podnebne spremembe pospešujejo na dva načina: več kot jih je, več planktona požrejo, plankton pa spada med poglavitne proizvajalce kisika na Zemlji. Drugič, meduze izločajo z ogljikom bogato blato, ki ga bakterije pretvarjajo v ogljikov dioksid, toplogredni plin.

Po pregledu študij in publikacij na to temo je opazno, da se vsi strinjajo: meduze so v porastu. Drugo vprašanje pa je, ali je to le posledica začasnega, naravnega ritma ali pa se spoprijemamo z nepovratno in dolgoročno spremembo. Ker je trdnih znanstvenih podatkov iz preteklosti premalo, srenja opozarja: ko bomo zares prepričani, kaj drži, utegne biti prepozno. Kot pri globalnem segrevanju.

Vse skupaj je za človeštvo pomembno sporočilo, je za TheStar ugotavljal Shin-ichi Uye, biološki oceanograf na univerzi v Hirošimi. Brezmnožganske meduze človeštvo opominjajo, da obstoječi model ekonomskega razvoja in obnašanja spada med poglavitne dejavnike uničevanja morskih ekosistemov. "Meduze so sli, ki nam prinašajo sporočilo. Optimist sem, da bomo dovolj modri in prisluhnili njihovemu brezzvočnemu glasu," je dejal Uye.

Video delovanja JEROS-a (ljubiteljem meduz ogled odsvetovan):