V Britaniji je legitimno pridelati zarodek iz kravje jajčne celice in jedra celice iz človeške kože. Izdelavo cibridov, embrijev s človeškim jedrnim in živalskim citoplazemskim genomom, torej citoplazemskih hibridov ali "human admixed embryos", dovoljuje novi britanski zakon iz leta 2008, zanj je lobiral celo premier. Škotski nacionalni svet za medicinsko etiko pa se je zamislil. Med novimi bitji so tudi mešanice človeka in žabe, človeka in ovce, človeka in svinje, človeka in šimpanza in številne druge. To so bodisi hibridi (vsaka celica ima gene obeh vrst) ali himere (organizem sestavlja mešanica celic z genomom ene oz. druge vrste v različnih razmerjih). Za zdaj je resda dovoljeno omogočati razvoj teh bitij samo do 14. dneva, a nekateri že napovedujejo možnost rahljanja te meje z dopustitvijo vnosa takih zarodkov v telo živalske samice ali ženske, tako da bi se nova bitja tudi rodila. Pravzaprav to celo zahtevajo. V ZDA je bil odobren projekt ustvarjanja miši s povsem človeškimi možgani, zraslimi iz matičnih celic človeškega zarodka. Ad hoc etična komisija je izdala pozitivno mnenje s pogojem, da raziskovalci miši takoj pobijejo, če bi se začele obnašati preveč po človeško.

Ob pojavu osebkov novih vrst se odpira mnogo vprašanj
Večina evropskih držav tako početje znanstvenikov prepoveduje z zakonom, med njimi je tudi naša. Pojav osebkov novih vrst bi odprl vrsto novih etičnih, pravnih in socioloških vprašanj. Kakšen status bo človeštvo priznalo novim bitjem, če se bodo rodila in odrasla? Ali jih bomo vključili v človeško družbo? Kakšne bodo njihove pravice, kako se bomo izognili diskriminaciji? Na poziv škotskega etičnega sveta, da potrebujemo razpravo, je bilo presenetljivo malo odmeva. Medtem pa se nekateri filozofi in etiki nove, utilitarne vrste že navdušujejo nad družbo prihodnosti, v kateri bi križance med ljudmi in živalmi – nova bitja z novimi sposobnostmi in manj pravicami – koristno porabili v industriji, vojski in za druge namene. Kot inteligentni bioroboti, podobni ljudem, bi bili zanimivi za igro in šport, morda bi služili tudi kot seksualni sužnji in sužnje. In seveda kot laboratorijske in farmske "živali" – sicer z razumom, čustvovanjem in dušo, kar pa nas ne bi zanimalo, ker bi porabili le telesa kot vir biološkega materiala za raziskave in žive shrambe "rezervnih delov", to je tkiv in organov za presaditve ali celično zdravljenje.

Gre za nevarno in neetično početje
Tako početje bi ne bilo samo neetično nasproti bitjem novih vrst, polagoma bi prineslo škodo tudi ljudem. Izpodkopalo bi človeško dostojanstvo, tisto prirojeno vrednost, ki jo danes priznavamo vsakemu človeškemu bitju. Vedeti je treba, da je ta koncept temelj za človekove pravice. Utilitarni etiki ga želijo odpraviti med drugim prav zato, ker želijo izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja svobodomiselna raba novih biomedicinskih tehnologij. Nekateri filozofi govorijo celo o moralni dolžnosti, da brez predsodkov uporabimo dosežke znanosti, če je le mogoče, da iztržimo kako korist. Vendar ni samo lahkomiselno, je tudi nevarno in neetično privoliti v načelo uživajmo zdaj, plačali bomo že kdaj pozneje ali pa bodo plačali naši otroci in vnuki ali drugi ljudje. Še najbolj s tem strežemo interesom kapitala, človeški požrešnosti, za katero vse bolj vidimo, kam nas vodi. Zlorabe podobne biotehnologije za pridelavo gensko spremenjenih organizmov za hrano, kakršne uveljavljajo nadnacionalke, kot je Monsanto, so milijone revnih ljudi spravile v še hujšo revščino, odvisnost in lakoto. Obenem pa siromašijo biološko raznovrstnost planeta.
Eno izmed osrednjih etičnih vprašanj naše dobe je, kaj naj bo dovoljeno v znanosti in kako naj preprečimo zlorabo njenih dosežkov, ne da bi neupravičeno omejili njeno svobodo in službo napredku človeške družbe.

Liberalni znanstveniki želijo pri raziskovanju proste roke
Vse bolj očitna je nevarnost skrajno liberalnega pogleda na previdnostno načelo. V družbi, ki je previdno zadržana, velja: "Predvidimo možne posledice, preden se odločimo, da nekaj novega storimo." V nekaterih liberalno usmerjenih družbah pa se je načelo obrnilo: "Poskusimo, pa bomo videli - če bo zelo narobe, se bomo pač ustavili." Tako ravnanje spominja na tistega, ki se je odločil akvarij spremeniti v ribjo juho in je obljubil, da bo stvari povrnil v prvotno stanje, če bo juha zanič.

Liberalni znanstveniki so želeli imeti proste roke pri raziskavah na človeških zarodkih in so že pred leti v Britaniji dosegli sprejetje zakona, ki dopušča pridelovanje človeških zarodov za raziskave. Austin Smith, znani raziskovalec zarodkovih matičnih celic, direktor inštituta za genetiko v Cambridgeu, se je z ostrim protestom oglasil na vrhuncu evropske etične razprave o tem, kakšnih raziskav na človeških zarodkih naj ne bi plačevali s skupnim denarjem v 7. okvirnem programu: "To (fundamentalistično omejevanje svobode znanstvenikov) je napad na celotno znanost … ponovitev zgodbe z Galilejem in Cerkvijo." Znanstveniki naj bi sami določili meje etično sprejemljivega početja.

A tudi drugi znanstveniki so se pritoževali, da omejitve raziskovanja na zarodkih pomenijo napad na svobodo znanosti in velikansko coklo za medicinsko raziskovanje. Te omejitve so v Britaniji odpravili z zakonom. Prizadevanja za liberalnejšo zakonodajo potekajo še ponekod drugod. Praktični britanski etik John Harris sprašuje, kaj bodo storile države, ki nasprotujejo raziskovanju na zarodkih, ko bodo na podlagi teh raziskav razviti novi načini zdravljenja danes neozdravljivih bolezni. No, kakšne uresničitve teh pogumnih obetov do zdaj nismo videli.

Predmet razprav: moralni status človeškega zarodka
V razpravah se pojavlja pojem moralni status človeškega zarodka. Gre za to, ali zarodku priznamo osnovne pravice, ki gredo človeškemu bitju. To je pravica do identitete, do človeškega dostojanstva, do varstva življenja. Kaj bi pomenil liberalen odnos do pridelave zarodkov v korist znanosti, bolnikov, industrije? Zanikanje vseh teh pravic. Spremenil bi naš odnos do človeškega dostojanstva zarodkov, do njihove pravice do istovetnosti, do njihove pravice do življenja. S tem bi se spremenil tudi naš pogled na to, kaj naj bo dovoljeno početi z drugimi človeškimi bitji. Ali si medicina sme dovoliti manipulacije s človeškimi življenji, ali naj priznamo, da so nekateri ljudje upravičeni, da zanje porabimo telesa in življenja drugih človeških bitij?

Ali bi bilo prav (znova) dati proste roke znanstvenikom? Med dobro poučenimi, dobronamernimi ljudmi ne bi bil nihče za to. S tem imamo posebno v medicini preveč hudih, sramotnih izkušenj. To niso bili samo hudodelski poskusi na ljudeh, ki so jih opravljali nacistični in japonski zdravniki med drugo svetovno vojno. V Tuskageeju v ZDA je skozi štiri desetletja prejšnjega stoletja tekla zločinska študija, v kateri so zdravniki opazovali naravni potek sifilisa. Bolnikom, večinoma revnim črncem, niso povedali, da so nevarno bolni, in niso jim dali zdravil, s katerimi bi jim zlahka pozdravili bolezen, ki jim je razžirala možgane in velike žile, razjedala živčne korenine, povzročala paralize, bolečine, psihoze in demenco. Komisija, ki je raziskovala to moralno blaznost, je leta 1973 zgroženo zapisala: "Družba si ne more več privoščiti, da bi prepuščala znanstvenikom, da sami odločajo o navzkrižju med svojo svobodo in pravicami ljudi, ki jih bo njihovo raziskovanje prizadelo" (Hassner Sharav, 2002). Prav protesti raziskovalcev na zarodkih, ki na tehtnico dajejo samo koristi za znanost, nas prepričujejo, da je imela komisija prav.

Ustaviti moramo nevarno erozijo etike in vrednot
Spoštovanje splošno sprejetih etičnih načel naj bi preprečilo vsaj najhujše in množične zlorabe. A teh načel ne podpirajo praktični in utilitarni etiki. Med njimi so taki, ki se zavzemajo za uzakonitev evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo, za sprostitev trgovine s človeškimi organi, izrezanimi iz teles živih "darovalcev", za odpravo človeškega dostojanstva kot podlage za človekove pravice, za izgon etike iz medicine in za kazensko sankcionirano prepoved ugovora vesti. Med njimi so tudi zagovorniki ustvarjanja novih vrst bitij, človeško-živalskih hibridov in himer.

Enaindvajseto stoletje smo začeli z globoko vrednotno, ekonomsko in okoljsko krizo svetovnega obsega. Nadaljevanje utegne prinesti pokop civilizacije, kot smo jo poznali do zdaj, s človekovimi pravicami vred – če bomo dovolili, da se nevarna erozija etike in vrednot nadaljuje. Ključno je seveda sebično, neodgovorno človekovo vedenje. Usodno moč pa sta tej sebičnosti in neodgovornosti podelili prav znanost in tehnologija. Skrbi nas, ker duh našega časa in zdajšnja ureditev človeške družbe učinkovitim omejitvam neupravičenih rab in zlorab dosežkov znanosti nista naklonjena.

Dr. Jože Trontelj, SAZU in Komisija RS za medicinsko etiko.