Čeprav je od njegovega govora v vesoljskem oporišču Kennedy Space Center v Cape Canaveralu na Floridi - Obama je bil prvi predsednik po 12 letih, ki se je odločil za to pot - minil dober mesec, se mnenja o novem ameriškem vesoljskem programu še vedno krešejo. Mnoge Obamove sodržavljane sta razočarali predvsem nedoločljiva oddaljenost začrtane osvojitve "rdečega planeta" in opustitev pristankov na Luni, poteza, ki so jo kritizirali predvsem nekdanji astronavti.

Obama je v sredini aprila dejal: "Verjamem, da lahko do leta 2035 ljudi pošljemo v Marsovo orbito in poskrbimo, da se bodo tudi varno vrnili na Zemljo. Nato bo sledil pristanek na Marsu, za katerega pričakujem, da ga bom doživel tudi jaz." Njegova vizija vključuje tudi zgraditev novega vesoljskega plovila za dolge polete (do leta 2025), ki bi omogočilo napotitev prvih misij v vesolje in dlje od Lune, kar pomeni tudi pristanek na katerem izmed bližnjih asteroidov. Natančna destinacija ostaja skrivnost.

Nova plavila, ki jih bo financiral zasebni kapital
Veliko prahu je dvignila tudi začrtana prihodnost Nase (Nasa - Nacionalna aeronavtična in ve soljska agencija), ki bo do konca leta "upokojila" vse svoje raketoplane, kar pomeni, da sta pred njo le še dva leta. Kaj potem? Povabilo zasebnemu kapitalu.

Luna Obame ne zanima več
Obama je namreč obljubil, da bo zasebnim podjetjem namenil skoraj šest milijard dolarjev, da bi zgradila svoje vesoljsko plovilo, ki bi sčasoma poletelo na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), hkrati pa želijo razviti nove tehnologije, ki bi polete s človeško posadko naredile varnejše. Še dodatnih nekaj milijard bo namenjeno načrtom, po katerih bi Nasa razvila nove rakete za vesoljske misije, ki bi bile skozi leta dovolj sposobne človeka pripeljati vse do Marsa. To je tudi velika novost, saj je Obama opustil program Constellation (Sozvezdje), ki je predvideval nova pristajanja na Luni in šele nato "razširitev" astronavtov na Mars. Luna je bila po programu Constellation tako nekakšna odskočna deska za prvi sprehod po Marsu.

Prvi temnopolti predsednik ZDA je prepričan, da bodo novi ukrepi pripomogli k intenzivnejšemu in boljšemu raziskovanju vesolja. "Spremembe bodo omogočile hitrejše in pogostejše pristanke v vesolju, saj bodo naše tehnološke zmožnosti boljše, stroški pa nižji, kar sta temeljna pogoja za dolgoročno vzdržnost vesoljskih poletov," je dejal.

Njegovemu govoru pa niso vsi ploskali, mnogim je šla v nos predvsem njegova "brezbrižnost" do Lune, saj Američani na tem Zemljinem satelitu ne bodo več pristajali. Republikanski kongresnik Rob Bishop je tako dejal, da bo opustitev misij na Luno škodovala tudi obrambi ZDA: "Rakete, ki so zgrajene zato, da pošljejo človeka na Luno, gradijo isti ljudje, ki z raketami skušajo preprečiti severnokorejskim in iranskim izstrelkom ali izstrelkom iz kakšne druge malopridne države, da bi pristale v naši domovini."

Obama: Toliko vesolja še čaka, da ga odkrijemo
Nezadovoljni so tudi prvi človek na Luni Neil Armstrong in še dva nekdanja potnika na Apollu, Jim Lovell in Eugene Cernan. Trojica je javnosti poslala ostro pismo, v katerem je bil tudi stavek: "Amerika se mora odločiti, ali si sploh želi ostati vodilna sila v vesolju." Po drugi strani pa ima Obama podporo v Armstrongovem kolegu iz posadke Apolla 11, Buzzu Aldrinu, ki je predsednika spremljal tudi na Floridi. Obama si pač želi seči dlje od Lune: "Na Luni smo že bili. Tudi Buzz je že bil tam. Toliko vesolja še čaka, da ga raziščemo, in toliko se bomo naučili, ko bomo to storili. Raziskovanje vesolja ni razkošje, ampak nujna stvar za ZDA."

Lovell na raziskovanje vesolja še vedno gleda precej romantično: "Ena najbolj pozitivnih stvari v 20. stoletju so bili prav poleti na Luno in ameriški vesoljski program. Danes sem zelo zaskrbljen zaradi smeri, v katero 'pluje' Nasa. V različne programe bodo vložili velike vsote, a ob tem si niso postavili jasnih ciljev, ničesar, za kar bi si prizadevali z vsem srcem in se za to borili. Ne bodo se vrnili na Luno, omenjajo le Mars, a zelo ohlapno in brez žara v očeh. Ni vizije, ni ciljev, ni izziva."

Do ISS-ja bodo potovali z ruskimi raketami
Podobno meni Bill Anders, član posadke Apolla 8 leta 1968, ki je opravila prvi polet s človeško posadko v Lunino orbito. "Če ljudem omenjate Luno ali Mars, jih to zanima približno enako, kot bi jim rekli, da greste na Antarktiko. Naso bremeni to, da so davkoplačevalci izgubili vse zanimanje za vesolje, izgubili so navdušenje." To, da po koncu leta noben ameriški raketoplan ne bo več poletel na ISS - korak, ki ga Anders sicer pozdravlja -, pa ga spravlja v zadrego: "Kot Američana, pripadnika naroda, ki je premagal Ruse v vesoljski tekmi za Luno, me je resnično sram, da se bomo zdaj morali usesti na zadnji sedež." Po zadnjih dveh izstrelitvah Discoveryja in Endeavourja bodo namreč Američani za polete do ISS-ja začeli uporabljati ruske rakete Sojuz.

Denar za Naso je, a bo namenjen večletnim raziskavam
Konec poletov ameriških raketoplanov in opustitev programa Constellation pomenita tudi, da bo v Kennedyjevem vesoljskem središču brez dela ostalo 7.000 ljudi. In kaj še prinašajo številke, ki so zapisane v Nasinem proračunu za leto 2011? Na kratko: opustitev vesoljskih poletov s človeško posadko in usmeritev k robotskim in znanstvenim raziskavam, s katerimi bi sčasoma postavili nove, trdne temelje za spremenjene, "osvežene" polete astronavtov "proti zvezdam" oziroma na Mars. A ta načrt nekateri berejo tudi tako - to bo konec ameriške prevlade v raziskovanju vesolja.

Leta 1961 je takratni predsednik John F. Kennedy napovedal, da bo osvajanje vesolja ena glavnih ameriških nalog v 20. stoletju: "Menim, da se mora ta narod posvetiti zastavljenim ciljem, še preden se izteče stoletje. Naša cilja sta pristanek človeka na Luni in njegov srečna vrnitev domov. Noben drug vesoljski projekt ne bo človeštva bolj navdušil in bil pomembnejši za dolgoročno raziskovanje vesolja." In ljudje so ploskali, nejeverno strmeli v nebo in nato častili Armstronga in kolege.

Sredstva so, vizije ni
Danes Nasa ne ponuja, niti ne obljublja takšnega razburjenja. Ne ponuja napetih izstrelitev ali razburljivih pristankov, pač pa le ure in ure raziskav. Upajo, da jim bo z njimi uspelo razviti novo plovilo in nove rakete. Nasin proračun za leto 2011 znaša 19 milijard dolarjev, kar je več kot za letošnje leto, treba pa je prišteti še dodatnih šest milijard, ki bodo v naslednjih petih letih namenjene naložbam v znanost, raziskave in tehnologije, ki bodo, kot rečeno, nekoč omogočile potovanje robotom in tudi ljudem zunaj zemeljske orbite, globoko v vesolje. Končna želja pa je človeška posadka, ki se bo odpravila na Mars, a Nasa v isti sapi priznava, da še nekaj časa ne bo sposobna te misije, zato ne želi postaviti niti datuma. "Vizija brez sredstev je halucinacija, porabljanje sredstev brez vizije pa je izguba časa in denarja. Mislim, da ta proračun pomeni prav to," je dejal David Vitter, član senatnega odbora za trgovino, znanost in promet.

Vrabec v roki ali golob na strehi?
A sliši se tudi nasprotni glas. Novinar Miles O'Brien, ki se z raziskovanjem vesolja ukvarja več kot 20 let, opozarja, da ljudje Naso prepogosto dojemajo preveč preprosto, kot da ima le dve možnosti: "pristanek na Luni" ali "brez zveze, nobenega pristanka", čeprav je poment te agencije mnogo širši. "Odsotnost plovil z astronavti je Nasina odlična priložnost, da predstavi svoje druge projekte. Ker ne bodo vsi govorili le o novih poletih, novih posadkah, novih osvajanjih, bo morda koga zanimalo tudi njeno prizadevanje za to, da bi letalstvo postalo bolj zeleno in da bi sisteme za nadzor prometa namesto s tal upravljali sateliti. Upam, da se bo začelo več govoriti tudi o Nasinem preučevanju Sonca in satelitov, ki omogočajo podatke o vodah in zemlji na Zemlji. In ko toliko govorimo o vodilni vlogi v vesolju - ali vodstvo pomeni to, da se vrnemo na Luno, kar je stvar, ki je bila storjena že pred 40 letih, ali pa je preudarneje biti potrpežljiv in čakati na razvoj rakete, ki nas bo varno popeljala do Marsa?"

Kdo lahko ustavi Kitajsko?
A v letih, ko bodo ameriški strokovnjaki zaprti v laboratorije in zatopljeni v preučevanje številk in grafov, svet ne bo čakal. Drugače povedano, Kitajska ne bo čakala. Američani imajo, zahvaljujoč svojim dosežkom v prejšnjem stoletju, v vesolju za zdaj še zanesljivo prednost pred novo svetovno velesilo, kar jim daje občutek samozavesti. To je pokazal tudi Obamov odgovor na vprašanje, zakaj je treba ukiniti program Constellation in "ignorirati" Luno: "Razumem, da nekateri verjamejo, da bi morali najprej ponovno poskusiti poslati človeško posadko na Luno, kot je bilo načrtovano pred leti. Moj odgovor bo morda osoren, a to je resnica: Na Luni smo že bili."

Druge države pa si za to še prizadevajo. In ko bodo osvojile Luno, bodo seveda želele še več. Američanom gre že nekaj let "v nos" predvsem Kitajska. "Kaj pa bo Washington storil takrat, ko se bo tudi kitajski astronavt sprehodil po Luni? Ali še huje, kaj bomo naredili, ko bo uspelo Pekingu, ZDA pa tega ne bodo več sposobne? Za zdaj še ne čutimo neposrednega tekmovanja ali groženj, naj z delom pohitimo. Ni pa mogoče spregledati, da gre pri raziskovanju vesolja za nacionalno moralo, nacionalni duh in hkrati za kazalec, kako tehnološko napredna je posamezna država," je dejal ameriški strokovnjak za Kitajsko Dean Cheng.

Jim bo leta 2012 uspelo na Luno poslati vesoljsko vozilo?
Kitajska je postala članica elitnega kluba, ko je astronavt Jang Livej leta 2003 poletel v vesolje. Štiri leta pozneje je Peking mnoge presenetil z uspešno izstrelitvijo satelita. Leta 2012 želijo na Lunino površje poslati robotsko vozilo, leto kasneje pa naj bi v nebo poletel še majhen vesoljski laboratorij, ki naj bi vadil pristajanje in "zasidranje" v orbiti, kar je ključni del za človeško misijo na Luni in še bolj oddaljenih planetih. Kitajski vesoljski program pa je hkrati tudi precej pragmatičen, saj stre mi k ustvarjanju zavezništev in služenju denarja. Peking je tako svoje satelite že prodal Venezueli in Nigeriji, načrtuje pa tudi gradnjo 300 milijonov dolarjev vrednega satelita za Bolivijo. "Seveda ni naključje, da imata tako Venezuela kot Nigerija naftne zaloge, Bolivija pa je ena največjih dobaviteljic litija, ki bi lahko z razširitvijo električnih vozil postal izjemnega pomena," razmišlja Cheng.

Američane so živčni tudi zaradi številnih skrivnosti in skrivalnic, ki se pletejo o kitajskem vesoljskem programu. "Veliko njihove vesoljske infrasktrure upravlja kar nacionalna vojska, poleg tega pa noben sovražnik, s katerim so se ZDA zapletla v spor po koncu hladne vojne, ni imel razvitega vesoljskega programa," Cheng namiguje na ameriške skrbi.