Trojanci so skupina nebesnih teles, ki krožijo po isti tirnici kot planet, a vanj nikoli ne trčijo, saj se pojavljajo v t. i. mrtvih conah, ali Lagrangejevih točkah, kjer delujejo takšne sile gravitacije, ki asteroidu omogočajo kroženje z natančno enako hitrostjo, kot je hitrost kroženja planeta, s katerim je povezan. Lagrangejeve točke se sicer nahajajo na tirnici planeta 60 stopinj za in/ali 60 stopinj pred planetom.

Kot da so zamrznjeni v času
Področja, kjer jih najdemo, znanstveniki imenujejo tudi "pokopališče vesolja", asteroidi in druga "vesoljska šara" so namreč tam nekako "zamrznjeni v času, vse od nastanka Sončevega sistema". Prav zato naj bi njihovo odkritje omogočalo vpogled v preteklost Sončevega sistema. Novoodkriti Neptunov trojanec je eden izmed le šestih, za zdaj povezanih z Neptunom, medtem ko so jih na Jupitrovi tirnici do zdaj odkrili skoraj 200.000.

Jupitrovi trojanci tako veljajo za največjo skupino tovrstnih nebesnih teles za zdaj, vendar pa je po prepričanju znanstvenikov oblak Neptunovih trojancev precej debel, zato naj bi jih bilo (znanstveniki upoštevajo tiste s premerom 100 kilometrov in več) celo več kot Jupitrovih.

Odkritje iz havajskega observatorija
Za odkritje zadnjega Neptunovega trojanca sta zaslužna Scott Sheppard iz Inštituta Carnegie in Chadwick Trujillo iz havajskega observatorija, kjer so asteroid 2008LC18 opazili.

Novi trojanec se nahaja v posebej svetlem delu rimske ceste, zato sta uporabila, kot je dejal Shepard "izvirno opazovalno tehniko" in svetlobo zvezd "maskirala" z vesoljskim prahom ter tako dobila jasno sliko novega trojanskega asteroida. Odkritje je pomembno tudi po mnenju specialista za asteroide, Alana Fitzsimmonsa z belfastske univerze, ki meni, da gre za pomemben ključ, ki razkriva zgodnjo evolucijo našega sončnega sistema.