Sodba sodišča je odprla številne polemike. Najprej je tu vprašanje, zakaj naj bi bil za izbris strani, ki se pojavljajo pod imeni določenih posameznikov, pravzaprav odgovoren Google. V primeru Gonzáleza je bil namreč oglas o prodaji njegove hiše objavljen v nekem katalonskem časopisu. A čeprav je Google pristojen samo za povezave do informacij, ki so prosto dostopne na spletu, je evropsko sodišče s sodbo določilo, da je "internetni gigant" skladno z evropskimi pravili za zaščito podatkov odgovoren tudi za obdelavo osebnih podatkov.

V "življenju, ki ga pomembno zaznamuje internet, potrebujemo takšne sodbe, ki nam na nek način na novo postavljajo in umeščajo človekove pravice v naš svet", pravi namestnik informacijske pooblaščenke, mag. Andrej Tomšič, ki meni, da sodba pošilja pomembno sporočilo, "da posamezniki tudi na internetu uživamo neko pravico do varstva osebnih podatkov in zasebnosti in da iskalniki na to našo pravico lahko bistveno vplivajo".

Google se je na sodbo odzval izjemno hitro. 29. maja je namreč postavil platformo za evropske državljane, na kateri lahko prosite za izbris. Pri tem morate podati osebno ime, vaš e-naslov, povezavo, ki zadeva vašo pritožbo, ter obrazložitev, zakaj je stran, na katero vodi povezava o vašem imenu (ali imenu tistega, kogar zastopate), neustrezna, zastarela ali drugače neprimerna.

Povezavo do obrazca najdete tu. Google je od odprtja spletnega obrazca, kamor lahko posameznik odda povezavo, ki jo želi izbrisati, prejel že preko 12.000 takih zahtevkov, ki naj bi jih sedaj vse individualno proučili pristojni pri Googlu.

Ostajajo pa še druga vprašanja. Je na spletu pomembnejša pravica do svobode govora ali pravica do zasebnosti? Je javnost upravičena do tega, da na spletu najde podatke o osebi, stare več kot desetletje?

Na eni strani imamo zagovornike spletne svobode, ki pravijo, da bi pravica do izbrisa lahko imela nevaren vpliv na svobodo govora. Vsestranski novinar in avtor knjige What would Google do?, Jeff Jarvis, pojasnjuje, da je "vsak pogovor dvostranski – če nekomu rečeš, naj pozabi, kar mu je bilo izrečeno, lahko izbrišeš tudi del njegovega pogovora ter s tem vplivaš na posameznikovo svobodo do izražanja". "Prav tako diskurz tega, da pozabiš nekaj, kar je znano in javno ne spada v koncept demokracije – v preteklosti so ga namreč uporabljali diktatorski režimi, da so na ta način reinterpretirali zgodovino in si s tem učvrstili oblast."

A pri Googlu v svojem spletnem obrazcu pojasnjujejo, da bodo preučili vsak posamezni zahtevek in skušali vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti, da je obveščena in da razširja informacije. "Pri presoji zahtevka bomo preučili, ali rezultati vsebujejo zastarele informacije o vas in ali obstaja javni interes, da te informacije ostanejo v rezultatih iskanja. Tak javni interes obstaja, če se informacije nanašajo na primer na finančne prevare, neprimerno ravnanje v poklicnem okolju, kazenske obsodbe ali vedenje izvoljenega ali neizvoljenega državnega uradnika v javnosti," so zapisali. Tako se potrjujejo besede mag. Andreja Tomšiča, ki je mnenja, da sodba Sodišča EU-ja pravzaprav ne postavlja ene pravice pred drugo.

Ostaja še dilema glede krajevne pristojnosti sodbe. Po njej je namreč Google dolžen izvesti izbris samo v evropskih državah, ne pa tudi drugod po svetu. Oglas o prodaji hiše Maria Costeje Gonzáleza bi tako lahko še vedno našli, če bi njegovo ime v Googlov brskalnik vpisali na primer v Združenih državah Amerike. Evropa, kot pravi Jeff Jarvis, bi lahko zaradi sodbe Sodišča EU-ja tako postala "drugorazredni državljan na spletu".

Na spodnji povezavi lahko prisluhnete oddaji Odbita do bita, ki jo je vodil Matej Praprotnik.