Vesolje ni kaotičen, a relativno gladek ocean, v katerem bi plavalo tisoče milijard zrnc peska. Najnovejša dognanja vse bolj pritrjujejo tezi, da je vse od atomov do milijard svetlobnih let velikih struktur hierarhično organizirano.

Še več, vse v njem je povezano v gigantsko omrežje, ki ga sestavljajo nadjate galaksij ter niti med njimi, ki so večinoma sestavljene iz temne snovi. Do pred kratkim so o tem govorili le fizikalni modeli ter računalniške simulacije.

Januarja letos so na havajskem observatoriju Keck dobili prvi pravi dokaz za obstoj mreže: kvazar je osvetlil bližnji ogromen oblak plina, največji do zdaj opažen, ki se je raztezal globoko v prazen prostor. Tam in takšen je mogoč le, če nanj deluje gravitacija spodaj ležeče strukture, zato je učinkovito izrisal očem sicer skrito.

Prastare in izjemno svetle galaksije
Zdaj je z novo potrditvijo na dan prišel še Zelo velik teleskop (Very Large Telescope) iz Čila. Namesto enega samega je opazoval kar 93 kvazarjev. Njihova svetloba izhaja še iz časa, ko je vesolje kot celota štelo le približno tretjino zdajšnje starosti.

Ekipa raziskovalcev na čelu z Damienom Hutsemékersom z belgijske univerze v Liegeu je ugotovila, da njihove vrtilne osi sovpadajo z ogromnimi strukturami, ki jih obkrožajo. "To je bila prva nenavadnost, ki smo jo opazili," je izjavil Hutsemékers, "čeprav so ti kvazarji medsebojno oddaljeni milijarde svetlobnih let".

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Astronomy & Astrophysics.
Ko so v zanimivo kost dodatno zagrizli, so ugotovili, da če se določen kvazar nahaja sredi dolge niti, bodo kraki galaksije vzporedni z njo. Takšna razporeditev bi bila lahko tudi naključna, a raziskovalna skupina je izračunala, da možnost za takšen scenarij enoodstotna.

"Korelacija med orientacijo kvazarjev ter struktur, ki jim pripadajo, spada med pomembne napovedi numeričnega modela razvoja vesolja. S pridobljenimi podatki smo učinek prvič potrdili, in to na precej večjih redih velikosti kot do zdaj, na galaksijah," pa je dodal Dominique Sluse z nemškega astronomskega instituta Argelander.

Polarizacija svetlobe kot indikator
Usmeritve osi niso določali neposredno, temveč s pomočjo meritev polarizacije svetlobe kvazarjev. Polarizirana svetloba pomeni, da fotoni v njej ne nihajo povsem naključno, temveč vsaj pretežen del svetlobnega curka niha v isti ravnini.

Ta podatek (skupaj z nekaterimi drugimi) so nato uporabili za računanje usmeritve osi teh galaksij ter posledično naravnanosti diska snovi okoli središča. Naslovna podoba torej ni fotografija te mreže, temveč ozaljšana simulacija na podlagi podatkov teleskopa VLT.

Tezo o povezanosti vesolja v veliko gobasto mrežo, ki na videz spominja na nevronsko mrežo v možganih, so pred časom potrdila tudi opazovanja vesoljskega teleskopa Planck. Ta je izmeril kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, najstarejšo obstoječo svetlobo, in ustvaril zemljevid mladega vesolja glede na temperaturo. Velika in izjemno hladna lisa na Planckovi mapi sovpada z veliko praznino, kot so jo naračunali modeli mrežastega vesolja.