Kljub preverjanju mnenj in vsebine, ki jo delijo posamezniki, Facebook in druga družbena omrežja, ne preverjajo prevarantskih oglasov, ki jih plačajo podjetja. Pripeljejo nas do nagradnih iger, s katerimi spletni kriminalci postopoma pridobijo naše zaupanje in nas prepričajo, da za nekaj evrov s kartico kupimo blago ali storitev, ki sta vredna precej več. Njihov cilj je pridobitev podatkov z naše kreditne kartice, ob pomoči katere nas potem naročijo na storitev, ki je zelo draga, a brez vrednosti, ne da bi nas o tem obvestili.

Tako so poleti neznanci oglaševali nagradno igro, za katero so zlorabili ime slovenskega trgovca s tehničnim blagom Big Bang. Ob domnevni 60-letnici te trgovine (ta seveda ne more biti stara že 60 let) so v nagradni igri ponujali 60 dragih zvočnikov, ki jih srečni dobitniki lahko zadenejo z žrebom. Vse skupaj smo lahko brali v brezhibni slovenščini ‒ celo izkušnje tistih, ki naj bi te zvočnike že prejeli, v komentarjih pod objavo. Na past z zvočniki se je ujel marsikateri avdiofil, ne glede na izobrazbo ali spletno pismenost. Zdravila, ki bi prineslo odpornost proti spletnim prevaram, namreč ni, morda pa nas pred katero obvaruje zgodba oškodovanca, ki jo bomo objavili.

Mesečne vozovnice za mestni promet za samo dva evra

Te so oglaševali pod krinko LPP Ljubljana in drugih mestnih avtobusnih prevoznikov. Oglas je le vaba za klik, ki nas pripelje na spletno mesto, na katerem imamo možnost plačati 2 evra s kreditno kartico. Ko vpisujemo podatke s kreditne kartice, seveda zanemarimo drobni tisk, iz katerega je razvidno, da se naročamo na neko storitev, za katero nam bodo vsak mesec zaračunali 50 ali 60 evrov. Tega se zavemo šele, ko vidimo bančne izpiske, ali pa še takrat ne, če ne pregledujemo izpiskov za kreditno kartico in vidimo le skupni znesek porabe. "Na prvi pogled je posel, ki ga sklenemo, legitimen, saj smo sami vnesli podatke o kartici, le da smo spregledali drobni tisk," pravi Jasmina Mešić, vodja projekta Varni na internetu pri SI-CERT-u. Gre za zlorabo imena oz. blagovne znamke znanih avtobusnih podjetij, ki niso vpletena v to početje, a nas z njihovim dobrim imenom zavedejo. Tako ostanemo brez mesečne vozovnice, ki smo jo domnevno zadeli za "samo" dva evra plačila, naročeni pa smo na drago, nepotrebno storitev.

Odjava od nepotrebnih storitev je zelo zapletena

Podatki o odjavi so še bolj skriti v drobnem tisku. Pri SI-CERT-u poznajo primer oškodovanca, ki podatkov o postopku odjave ni našel niti med drobnim tiskom, zato mu ni preostalo drugega, kot da na banki prekliče svojo kreditno kartico in tako prekine mesečno naročnino na nepotrebno in nesmiselno storitev, ki je nikoli ne bi naročil, če bi bil previdnejši. Preden v procesu sodelovanja v nagradni igri, ki naj bi nam za drobiž prinesla vredno nagrado, vtipkamo podatke o svoji kreditni kartici, moramo dobro prebrati prav drobni tisk, mimo katerega nas spretno speljejo tako, da nas zasujejo z drugimi, nam všečnimi podatki. Vprašati se moramo, kako smo sploh zašli v to spletno trgovino, komu zares plačujemo oz. ali sploh gre za legitimnega trgovca. Pred leti so nas s podobnimi prevarami naročali v SMS-klube.

Oglasi za delo od doma

Ti oglasi so zdaj tako množični, da ste prav gotovo že naleteli nanje na Googlu ali na svojem najljubšem družbenem omrežju. Če ne iščete dela, ste oglas zanemarili. Tisti, ki delo iščejo, še zlasti tisti, ki bi si želeli za neko podjetje delati od doma, pa se prav gotovo ustavijo ob privlačnih oglasih priljubljenih podjetij, katerih imena zlorabljajo spletni prevaranti. Tako so v zadnjem času zlorabili ime podjetja Zalando in drugih pri mladih precej priljubljenih podjetij. Ponujali so lahek in dober tedenski zaslužek na daljavo, za katerega bi samo klikali po spletu in tako pomagali pri promociji blagovne znamke.

V posel vas vpelje mentor

Ta zahteva, da zakupite paket, s katerim boste lahko sprejemali naročila, in zanj nakažete denar v kriptodenarnico. Namesto da bi delali in za to zaslužili, morate tako plačevati za imaginarno delo v prihodnosti. Že na tej točki je jasno, da gre za goljufijo. Mentor potem v nadaljevanju izumlja nove pakete, ki jih je treba plačevati, da bi bili upravičeni še do višjega zaslužka oz. provizije. Seveda se na koncu izkaže, da je vse laž in da poskušajo od vas dobiti toliko denarja, kot je le mogoče, ne da bi sploh dobili možnost za delo in zaslužek. Izmišljena je aplikacija, ki naj bi vam prikazovala zaslužek, izmišljeno je podjetje, sedež podjetja in vse drugo, saj v resnici v pogovornih aplikacijah komunicirate s kriminalnimi združbami.

Prevare so vedno bolj prefinjene

Spreminjata pa se tudi način, kako nas prevaranti dobijo na limanice, in tehnologija, ki jo za to uporabijo. Prav zato je treba o tem govoriti z domačimi, s prijatelji in znanci ter svoje zgodbe deliti tudi v širšem medijskem prostoru. Vedno več je novih komunikacijskih kanalov, načinov plačevanja na daljavo, in vse to zlorabljajo spletni kriminalci, poudarja Jasmina Mešić. Njihove krinke so bolj in bolj prepričljive in nikakor se ne moremo enkrat za vse večne čase seznaniti z nevarnostmi, ki prežijo na nas, kot se lahko na primer enkrat za vselej naučimo voziti kolo ali avto. Seznanjanje s spletnimi prevarami, ki se ves čas spreminjajo v skladu s tehnološkimi inovacijami, mora biti naša vsakdanja skrb.

Prijatelj nas v zasebnem sporočilu prosi, naj glasujemo zanj

Glasovanje v neki nagradni igri ali reševanje ankete, ki jo potrebuje v izobraževalne namene ali za službo, je pogosto povod, na podlagi katerega nasedemo prijatelju, ki so mu spletni kriminalci ukradli ali kako drugače zlorabili profil. Ko kliknemo na povezavo, pridemo na spletno mesto, ki je zelo podobno Facebooku in zahteva vpis gesla. Seveda ne komuniciramo s svojim prijateljem, ampak s kriminalci, in če bomo vpisali geslo, bodo zlorabili tudi svoj račun in veriga zlorab bo tekla naprej. Zato, ko po tej poti pridemo na spletno stran, ki od nas zahteva geslo, obvestimo prijatelja po drugih kanalih, da je njegov profil najbrž zlorabljen.

Pomembne so resnične zgodbe žrtev

Zgodbe drugih nas prepričajo, da čeprav se imamo za dobro obveščene poznavalce spletnih pasti, nismo imuni na prevare. Pokažejo nam tudi, da nas ni treba biti sram, ko se nam to zgodi, saj se zato zavijemo v molk in ne poiščemo pomoči.

Osebna izkušnja z nagradno igro, ki se je še dobro končala

Roman Kuhar je avdiofil, ki uživa v dobri glasbi in zvoku, zato se je nekega lepega poletnega jutra odzval na nagradno igro ob 60-letnici znanega slovenskega trgovca s tehničnim blagom. Ta je ob praznovanju obletnice ponujal 60 kakovostnih zvočnikov, za katere naj bi tisti, ki bodo na koncu izžrebani, plačali le 3 evre. Samokritično priznava, da ga je morda premagala nekakšna požrešnost, saj tega zvočnika ni potreboval in ga je pritegnila le nizka cena.

Zapeljala sta ga plačan oglas in zloraba imena znanega slovenskega trgovca

V skladu s takratnim miselnim procesom v njegovi glavi, ki mu je še danes neznan, je zaupal plačanemu oglasu na FB, ker je menil, da plačani oglasi na neki platformi, kot je FB, ne morejo biti lažni. Doslej se je namreč znal izogniti oglasom na nenavadnih spletnih straneh, ki že na pogled niso vzbujale zaupanja. O izogibanju takim oglasom je prav rad pridigal tudi svojim staršem, ki jih je že nekajkrat moral reševati iz škripcev, ker so jim nasedli. Big Bang je namreč trgovina, ki jo dobro pozna, in prevaranti so zlorabili njen logotip, vendar pa so k imenu dodali še napis "Slovenija". To je opazil, ko je bilo že prepozno. Tudi slovenščina je bila brezhibna, zato ni nič omajalo njegovega zaupanja. Pravi, da je bil morda tudi čas dneva pravi, saj je ob jutranji kavi zdolgočaseno brskal po novicah in objavah na Facebooku. Še dobro se spomni prvega trenutka, ko si je rekel, da bo kliknil, čeprav zagotovo ne bo dobil zvočnika.

Količina zvočnikov je bila omejena

Ponujali so jih le 60 za 60 let, zato se je bilo treba podvizati. Ko je kliknil na oglas, se je pojavila nagradna igra. Odprla se je tudi anketa z vprašanjem o tem, kje je dobil informacijo o tej akciji; to se mu je zdelo čisto razumno od trgovine, ki želi več izvedeti o svojih kupcih z analiziranjem anket ‒ z ustvarjanjem anket pa se pri svojem delu ukvarja tudi sam. Ko se je potem na zaslonu pojavilo 12 zvočnikov in pripis, da se za enim izmed njih skriva nagrada, se je že sprijaznil s tem, da on ni tisti, ki jo bo zadel, saj nima sreče pri igrah na srečo. "V tem trenutku sem bil že popolnoma pečen, saj nisem niti pomislil, da bi lahko šlo za zlorabo, pač pa za promocijo nekega podjetja," se procesa "zapeljevanja" spominja Roman Kuhar. Ni bilo še niti govora o kartici, ta je prišla v poštev šele čisto na koncu.

Ko je kliknil na prvi zvočnik izmed 12, po pričakovanju ni zadel nagrade, tako da se je zgodba razvijala natanko tako, kot si je zamislil. Hkrati sta se odprla napis "imate še eno možnost" in obvestilo, da je ostalo samo še sedem zvočnikov – to je bilo spet videti popolnoma razumno. Jasno je namreč, da število zvočnikov iz trenutka v trenutek upada, saj so drugi ljudje že zadeli nagrade. "To je bil trenutek, ko so se moji možgani izključili," se spominja Kuhar, "saj sem se osredotočil na to, ali bo naslednji klik dobiten ali ne." Naslednji klik je bil dobiten, njegovi možgani pa na tej točki že izključeni.

Nadaljnjega dogajanja ne zna več popolnoma racionalno razložiti, saj je tako rekoč padel v zgodbo. "Ne morem verjeti, imam srečo, zadel sem zvočnik!" Po naslednjem kliku je bilo treba vpisati podatke kreditne kartice ‒ to je tudi storil, saj je šlo le za tri evre, poleg tega je podjetje poznal, šlo je za plačan oglas na FB … Vtipkal je številko kartice, namesto treh so sicer zahtevali 4 evre, in potrdil nakup še na telefonu. Bil je prepričan, da se je sam zmotil in da so v resnici že prej zahtevali 4 evre. Dobil je potrditev nakupa, čestitko za zadetek in veselo srknil naslednji požirek kave.

Ko se možgani spet vključijo …

Najprej je pomislil, da nobeno kosilo ni brezplačno in da je težko verjetno, da bi kdo dobil zvočnike za 4 evre. Začel je dvomiti tudi o tem, da bi bil prav on tisti, ki bi ga izžrebali za enega izmed 60 zvočnikov, ki so bili na voljo. Zato je še enkrat pogledal oglas in opazil tudi komentarje pod objavo. Še danes ne ve, zakaj jih ni že prej prebral. Zapisani so bili sicer v brezhibni slovenščini, vendar pa je bilo iz imen komentatorjev razvidno, da so sami tujci, šlo je pa za slovenskega trgovca. Ljudje so tudi sporočali, da so zvočnik prejeli pred tremi dnevi, celo fotografirali so ga … Takoj mu je bilo jasno, da bi 60 zvočnikov oddali že v nekaj urah prvega dne, in tudi druge očitne napake te zgodbe so hitro priplavale na površje.

Neznanski sram in veliko razočaranje nad samim seboj

Izguba ni bila velika, šlo je le za 4 evre. Kar je Romana Kuharja najbolj zadelo, je bil neznanski sram. "Jaz, izobražen človek, računalniško pismen, nekdo, ki je drugim govoril, kakšni idioti so, ker nasedajo na take stvari, sem tudi sam nasedel!" S tem spoznanjem se je bilo najtežje soočiti. Kolumno, ki jo je poleti napisal za časopis Delo in pred vso Slovenijo priznal, kaj se mu je zgodilo, je napisal delno tudi zaradi procesa samozdravljenja in zato, ker se mu je zdelo pomembno to sporočiti. Na kolumno se je odzvalo veliko ljudi, ki so tudi sami doživeli kaj podobnega, v spominu pa mu je ostala zgodba neke gospe, ki mu je napisala daljše sporočilo po elektronski pošti. Tudi ona je delala v izobraževanju, bila je doktorica znanosti s podobno zgodbo, ki pa je imela precej večje finančne posledice, saj so na družinski računalnik spustili lažnega Microsoftovega strokovnjaka. Gospa se mu je zahvalila, ker je odkrito delil svojo zgodbo, in povedala, da zanjo dogodek še vedno pomeni tako hudo nočno moro, da o njem sploh ne more govoriti. Tudi doma se o tem ne morejo pogovarjati, ker gre za veliko sramoto.

"Sram je verjetno na neki način enako zahteven element tega dogodka kot izguba denarja," razmišlja Roman Kuhar. Tudi ko je čez nekaj minut klical na banko in preklical kartico, povedal, kaj se mu je zgodilo, in mu je bančna uslužbenka na drugi strani telefonske zveze razložila, da je takih zgodb zelo veliko in da ni nobenega razloga za sram, je ta ostal. Se je pa s preklicem bančne kartice izognil težavam, ki jih je najbrž prinesla s seboj tudi prijava na spletne storitve, ki se je sploh ni zavedal.

Pomembnost procesa, ki vodi do prevare

Kuhar še ugotavlja, da pri tovrstnih prevarah ne gre za dejanje "na hitro", ampak je v ozadju izredno premišljen psihološki proces, pri katerem so ga počasi peljali od točke do točke. Najprej je kliknil na oglas z nekaj nejevere, prepričan, da zvočnika tako ali tako ne bo dobil, ker nima sreče pri igrah, potem pa je postopoma tonil vse globlje in vse bolj verjel, da je oglas resničen, saj so bili vsi elementi realni in cena ni bila visoka. Poudarja še, da ni vedno očitno, kdaj je nekaj na spletu lažno; pogosto gre za zelo premišljene psihološke procese, ki človeka prepričajo, da klikne in plača.