Čeprav za zdaj še ni dokazov, da bi določena žival lahko živela neomejeno, pa je organizmov z zgoraj opisanimi značilnostmi, za katere znanstveno pravimo, da imajo zanemarljivo senescenco, kar nekaj.
Školjka (Arctica islandica)
Določene vrste školjk doživijo tudi več sto let, znanstveniki pa so za eno potrdili, da je stara celo 507 let.
Riba vrste Sebastes aleutianus
Gre za globokomorsko ribo rdeče barve s koničasto hrbtno plavutjo in črnimi konicami plavuti, ki zraste tudi do velikosti 97 cm. Živi v severnem Tihem oceanu, posebno ob obalah Japonske, v Beringovem morju do Aleutskih otokov in južno vse do San Diega v Kaliforniji. Podobno kot drugi predstavniki njenega rodu živi izredno dolgo - najstarejši znan primerek je bil star 205 let.
Človeška ribica (Proteus anguinus)
Človeška ribica, tudi močeril ali proteus je dvoživka, ki živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa. Razvoj teh živali je zelo odvisen od temperature okolja, saj npr. pri temperaturi pod 10 stopinj Celzija spolno zrelost dosežejo 14 let pozneje kot bi pri višjih temperaturah. Glede na raziskane vzorce njihovega življenjskega obdobja predvidevajo, da v naravi živijo več kot 102 leti, medtem ko v ujetništvu dočakajo le 58 let. Tudi pri njih niso opazili znakov staranja.
Želve
Dolgost življenja želv je še vedno predmet špekulacij. Želve, ki jih imajo ljudje za hišne ljubljenčke, lahko živijo do 80 let. V naravi dosežejo še višjo starost - od 100 do 150 let. Obstaja kar nekaj dokumentiranih primerov dolgoživosti želv, ki so živele od 100 do 200 let.
Rdeči morski ježek (Strongylocentrotus franciscanus)
Rdeči morski ježek ne kaže nobenih znakov staranja. Predvidevajo, da v naravi živi do 200 let. Spolno dozori po 1-2 letih, znanstveniki pa so še ugotovili, da večji (starejši) ježki nimajo zmanjšane sposobnosti razmnoževanja.
Gola krtja podgana (Heterocephalus glaber)
Ta vrsta podgane živi pod zemljo v vzhodni Afriki. Na zunaj je podobna podgani, le da skoraj nima dlake in zelo slabo vidi. Tako zanimiva je zato, ker je izredno odporna proti bolezni (ne zboli za rakom) in živi več kot 30 let, kar je desetkrat več kot drugi glodavci. Je edini sesalec, ki telesno temperaturo prilagaja zunanji temperaturi. V koži nima čutil za bolečino, ima pa tudi zelo nizko metabolno delovanje. Razlog za njihovo dolgoživost še ni popolnoma raziskan, verjetno pa je skupek več lastnosti. Njihove celice so manj nagnjene k poškodbam, zaradi nizkega metabolizma pa se tvori tudi manj prostih radikalov, ki bi povzročali oksidativni stres in s tem povzročali staranje. Od leta 2011 je na voljo sekvenca njihovega genoma.
Meduza (Turritopsis dohrnii)
Meduza je verjetno edini organizem, za katerega lahko rečemo, da je nesmrten. Cel princip obnavljanja lahko primerjamo s feniksom, ki se prerodi v ognju, le da tukaj namesto enega ptiča dobimo celo jato.
Ko meduza doseže spolno zrelost, se lahko spremeni spet v stanje polipa. To je edini primer, kjer se žival lahko povrne v spolno nezrelo obliko. Sprememba poteka s spremembo na celični ravni - transdiferenciacijo. Transdiferenciacija pomeni, da se celica spremeni iz ene funkcionalne oblike v drugo. Najprej se spremeni klobuk, nato se resorbirajo lovke. Meduza se nato pritrdi na tla in začnejo se razvijati polipi, ki potem dozorijo v zrelo odraslo meduzo. Teoretično lahko ta proces poteka neskončno, zato je meduza praktično nesmrtna. Vendar pa je v naravi večina meduz plen plenilcev ali pa meduze odmrejo zaradi raznih bolezni.
Živali, zanimive zaradi svoje dolge življenjske dobe, so tudi jastogi (doživijo več kot 100 let) in kiti glavači (živijo več kot 200 let in so najstarejši sesalci na Zemlji).
Dogodki, ki jih povezujemo s staranjem, so vsaj delno posledica škodljivega delovanja prostih radikalov. To so atomi, ioni, molekule ali kompleksi, ki so zelo reaktivni in nestabilni. Zaradi teh lastnosti hitro reagirajo z drugimi molekulami. Takšne reakcije so za celico škodljive, ker jo poškodujejo, posledice pa so lahko različna obolenja. Organizmi z zanemarljivo senescenco se uspešno branijo pred učinki prostih radikalov, prav tako pa imajo boljše popravljalne mehanizme DNK, stabilnejše proteine, nizek metabolizem in podobno. Živali z zanemarljivo senescenco proučujemo, da bi razvozlali mehanizme, ki jim omogočajo tako dolgo življenje, ter pridobljeno znanje izkoristili pri podaljševanju življenja ljudi.
Dr. Mojca Jež, univ. dipl. biotehnologinja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje