Satelitu UARS, ki je v vesolju deloval 20 let, je že leta 2005 zmanjkalo goriva, v prihodnjih tednih pa naj bi nekontrolirano iztiril iz svoje orbite. Večji del šesttonskega satelita bo sicer zgorel, ko bo vstopil v Zemljino atmosfero, a po izračunih ameriške vesoljske agencije se bo ohranilo okoli 500 kilogramov železnih razbitin. Te lahko padejo nekje med Aljasko in skrajnim delom Južne Amerike.

Ko so izstrelili UARS, še ni bilo strogih pravil
Ker večji del Zemlje prekrivajo oceani, po navadi vesoljske razbitine padejo v vodo. V Nasi tako pravijo, da je verjetnost, da bi zadeli kakšnega prebivalca 1 : 3.200. "Predmeti so se vračali nazaj na Zemljo vse od začetka 'vesoljske dobe', a do zdaj zato še nihče ni bil poškodovan," je dejal Gene Stansbery iz Nase, dodal pa je še, da to vseeno ne pomeni, da niso vsaj malo zaskrbljeni.

UARS so namreč izstrelili leta 1991, ko še ni veljalo pravilo, da morajo satelite in druge predmete v vesolje pozicionirati tako, da ob morebitnem padcu verjetnost poškodbe ljudi ne bo večja od 1 : 10.000. Po navadi se tudi trudijo, da odslužene satelite pošljejo v "pokopališčno" orbito, kjer lahko ostanejo za vedno kot nekakšne vesoljske smeti. A pri tem satelitu na koncu preprosto ni bilo več dovolj goriva, ki bi omogočilo preselitev v drugo orbito ali da bi ga vsaj nadzorovano spravili nazaj na Zemljo.

Največja razbitina je bil Mir
V preteklosti so sicer iz vesolja padli tudi veliko večji predmeti, na primer 135-tonska odslužena vesoljska postaja Mir, ki je leta 2001 padla v Tihi ocean, in 100-tonski Skylab, ki je leta 1979 padel v morje blizu Avstralije, posamezni delci pa so zadeli tudi kopno.