Ta je k nam že privabil udeležence iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske, Italije, Norveške, Poljske, Portugalske, Švice, Hrvaške, Češke, Estonije in Egipta.

Projekt Inspire (INternational »Science Performance Is Ready« Event) pri nas poteka petič, enkrat pa so ga ob odprtju novega centra znanosti organizirali kar na Malti. Demonstratorje, ki so se izobrazili pri projektu, ste morda že lahko videli na ljubljanskih ulicah, ko so v svojem jeziku v spremstvu prevajalca navduševali otroke in odrasle na trodnevnem vsakoletnem junijskem festivalu Znanstival, ki ga prestolnica gosti vse do nedelje. Med letošnjimi demonstratorji boste lahko zasledili udeleženca iz centra Nemo v Amsterdamu in udeleženca iz Tehničnega muzeja v Münchnu.

"Pri znanstvenem šovu je vedno tako: ti ga moraš najprej znati ustvariti, potem pa ga moraš znati še komunicirati," pojasnjuje Kos. Hiša eksperimentov praznuje že 21 let navduševanja, ki se širi tudi zunaj sten ustanove. Poleg Znanstivala prireja še počitniški Znanstveni Krneki, druženja za vso družino Družinjenja, pa tekmovanje elastomobilov, odpiranje fizikalnih sefov, obiskuje šole s Hiško eksperimentov ...

Večina obiskovalcev misli, da so Hiša eksperimentov in njene dejavnosti namenjene le otrokom, sami pa si želijo, da bi tudi odrasli čim dlje ohranili otroško radovednost. "Iz radovednosti se rodi ustvarjalnost. Iz ustvarjalnosti se rodi inovativnost, iz inovativnosti podjetništvo, iz zdravega podjetništva imamo zdravo državo. Ljudje, ki znajo postavljati vprašanja, ki iščejo odgovore na vprašanja, ki niso zadovoljni z odgovori na vprašanja, ki jih ne razumejo in brskajo naprej, so ljudje, ki lahko tvorijo zdravo demokracijo. Mi nismo nekdo, ki navdušuje ljudi za znanost, mi uporabljamo znanost, da bi ljudi naredili kritično razmišljujoče," pravi in dodaja, da bi svoji ustanovi želeli več podpore mesta in države pri poslanstvu, ki ga opravljajo.

Ob radovednosti in eksperimentiranju se Kos spominja svojih prvih poizkusov. "Vzel sem toaletni papir, ga zvil v paličko in se dotaknil infrapečke, ki so jo prižgali, da me ne bi zeblo. Ta se je seveda vžgala, kar se mi je zdelo fantastično, potem pa sem jo moral hitro vreči v WC-školjko, da se ne bi zgodila kakšna škoda. Stanovali smo v bloku, v kopalnici je bil zato skupni prezračevalni jašek. Ko so starši vprašali, kaj tako smrdi po prežganem, sem krivdo zvalil na sosede," v duhu otroške zvedavosti zaključi anekdoto. Spomni se, da je kot otrok imel tremo pred nastopanjem. Pri čemer mu je oče, ilustrator Božo Kos, svetoval: "Ti si kar misli, da so vsi, ki te gledajo, zeljnate glave. In jaz nikdar več nisem imel treme, samo na smeh mi je šlo."

"Poglobila sta se vame in v moje probleme," o starših priznava Kos in tako pokaže na pomemben vidik pri podajanju na lastno raziskovalno pot. "Strašansko sem hvaležen, da sem imel takega očeta, da me je peljal vsepovsod, na vse dogodke, ki jih je obiskoval. To mi je pomagalo, da na avtoritete nisem gledal kot na ljudi, ki jih je potrebno gledati od spodaj navzgor in se jih bati. Takrat sem in še zmeraj gledam na vse ljudi glede na to, kaj naredijo," dodaja Kos, ki si želi, da bi se v navduševalce večkrat spremenili tudi učitelji in starši.

Več preberite v intervjuju.

Ljudi naj ne bi učili, ampak lahko naredimo več s tem, da jih navdušimo, pravite.
To je tudi vodilo projekta Inspire. Utvara je, če mislimo, da lahko kogarkoli česarkoli naučimo. Mi lahko ljudi samo navdušimo, in če so navdušeni, se bodo naučili sami. Ljudje se učimo sami. Učimo se iz izkušenj, učimo se glede na trud, ki smo ga vložili, na napakah, ki jih naredimo. Redkokdaj se naučiš kaj na napakah drugih. Po navadi moraš dati sam to drago šolo skozi. Ampak, dražja kot je šola, bolj učinkovita je.

Če to misel poveževa z našim šolskim sistemom - kako učinkovit se vam zdi?
Mislim, da ni države na svetu, kjer bi lahko ljudje rekli: "Mi smo pa zadovoljni z našim šolskim sistemom." Po mojem mnenju pa je glavna "rakrana" šolskega sistema v tem, da se čutijo učitelji poklicani, da učijo. Jaz bi učitelje rad preimenoval v navduševalce. Če je pravi učitelj res navduševalec, potem lahko pove učencem, o čem se bodo pogovarjali naslednjič. In naj se pripravijo, naj si pogledajo temo, da bodo naslednjič imeli diskusijo. Če si človek temo pogleda sam, ga šele začne snov zanimati, takrat tudi najde nekatere zadeve, ki mu niso jasne. In zakaj ne bi izkoristil učitelja, da pomaga razčiščevati stvari, ki so že rezultat nekega razmišljanja. Mi pa imamo učitelje bolj za to, da samo reproducirajo tisto, kar je že v knjigi.

Ko uporabljate besedo navduševalec, pa se s tem, ko učitelj postane navduševalec, spremeni tudi njegov odnos z učenci.
Učitelj je mogoče nekaj, kar smo prinesli iz zgodovine. Iz Avstro-ogrskega sistema izobraževanja. Kjer je učitelj nekje na odru, na višji ravni, dvignjen nad tabo in je komunikacija enosmerna. Znanje se pretaka iz učitelja na učence, onemogočena je komponenta, da bi otroci lahko kaj naučili učitelja. Preganjana je komunikacija med učenci. Nasprotno pa je navduševalec tisti, ki spodbuja komunikacijo. Spodbuja čim več komunikacije med sabo in učenci ter komunikacijo med učenci. Seveda zdravo komunikacijo, ta pa nastane, če je ta človek spodbujevalec, ne pa nekdo, ki je dolgočasen. Glavna "rakrana" izobraževalnega sistema je točno to, da se preveč pozornosti namenja temu, da se izpelje kurikulum (učni načrt, op. p.), po mojem mnenju pa ta sploh ni pomemben. Šola bi morala ne uničiti radovednosti, ampak jo spodbujati, morala bi znati navduševati, morala bi napake sprejemati kot del izobraževalnega sistema. Idealno bi bilo, če bi znal učitelj delati napake tudi vede. Nekdo, ki odkrije neko napako, ki jo je učitelj naredil, ta zagotovo sledi pouku in je zelo pri stvari. Če se ga spodbudi takrat, ko je našel napako, ki jo je navduševalec naredil, si mu dal težo in tega človeka navdušil, da bo še naslednjič dobro sledil in iskal napake.

Zdi se mi, da tukaj govoriva tudi o posebni vrsti humorja, ki naj bi jo dobri učitelji imeli.
Zagotovo. Super bi bilo narediti celo znanstveni šov, v katerem bi delali same napake. Nekaj, kar je moj oče pred leti že naredil v Pionirskem listu. Ustvaril je lik Pepe Napak, ki je stalno delal napake. Meni se zdi to čudovito. Ti moraš potem ugotoviti napako - in pri tem si se naučil, kaj je prav. Usposobiti je treba učitelje, da čim večkrat rečejo "ne vem". Čeprav se morda sliši paradoksalno, ampak niso otroci tisti, ki od učitelja pričakujejo, da vse ve. Ko otroku pokažeš, da ne veš vsega, takrat si ga pravzaprav naučil, ker se je naučil sam. Videl je, da je znal postaviti vprašanje, na katerega celo učitelj ni uspel odgovoriti. To deluje kot nekakšna baterija za radovednost, otrok pa bo še naprej skušal najti pametna vprašanja, na katera učitelj ne bo znal odgovoriti. To vpliva tudi na okolico, ko drugi otroci vidijo, da je radovednost spodbujana, potem se ta multiplicira na vse učence.

To pa je tudi težka naloga, ohranjati avtoriteto z nekakšno odprtostjo do učencev.
Ni lahko biti dober navduševalec. Ogromno bi bilo treba delati za izobraževanje navduševalcev. Nekateri pa niso za to. Na Finskem, na primer, samo najboljši učenci lahko postanejo učitelji. Preostali pa gredo lahko za znanstvenike in druge poklice. Zavedati se je treba te velike odgovornosti, ki jo dobiš kot učitelj. Gre za rodove, ki jih lahko uničiš ali pa navdušiš. To razvrednotenje učiteljev, ki se je zgodilo, ni pravilno, morali bi narediti dobro odbiro, da bi imeli dobre učitelje, navduševalce. Šola bi morala ohranjati radovednost, ponuditi znanje, kako se naučiti, kje najti informacije, kako te povezati, kako delati v skupini in kako projekt izpeljati do konca. Vztrajnost je tukaj zelo pomembna. Ne pa, da se krokodilje srce od drugih plazilcev razlikuje po tem, da ima ločene prekate od preddvora. To mi je ostalo še od osnovne šole, ker sem to misel tolikokrat slišal. Pa mi je v življenju koristila le za to, da jo lahko citiram kot primer.

Zdi se, kot da je današnja mladina uspavana. Ko otroci pridejo v hišo, so morda navajeni na drugo vrsto podajanja. Se pri vas zbudijo?
Nočem posploševati in govoriti o negativnih izkušnjah. Veliko je tudi pozitivnih. Včasih pridejo učitelji in pustijo otroke tukaj, sami pa odidejo na kavo. Veliko se jih boji, da bodo izpadli neumni, če česa ne bodo znali. Morda pa kdo iz razreda ve. Nič ni narobe, če učenec zna neko stvar bolje kot učitelj.

Ta pritisk, da bi morali vse vedeti, pa si velikokrat naložijo tudi starši, ne le učitelji.
V čem pa je učitelj drugačen od staršev? Saj starši so prvi otrokov učitelj. Tisti starši, ki mislijo, da bodo otroka poslali v šolo, da se bo ta nekaj naučil, so šest let že zamudili. Starši so prvi navduševalci otrok in so prvi, ki bi jim morali pokazati, kako se radovednost izplača, kako je radovednost učenje s plezanjem na hrib. Ko ti vložiš neki napor, da splezaš na prvo polico, se postaviš nanjo in imaš boljši razgled. Takrat se zaveš, da boš imel še boljši razgled, če boš vložil še nekaj napora. Najlepše je, da pri tem plezanju na hrib znanja nikoli ne prideš na vrh, ampak začutiš užitek v plezanju in v vedno boljših pogledih. To je učenje.

Koliko se strinjate s tem, da smo Slovenci nekako zaspali in smo zadovoljni s povprečjem?
Slovenci smo zelo radi nezadovoljni. To sicer ne velja samo za nas, ampak za mnogo ljudi. Kaj naredimo, ko imamo nekaj časa? Se uležemo na kavč, gledamo nogometno tekmo ali morda v roke vzamemo knjigo, poskušamo takrat kaj popraviti ali početi kaj ustvarjalnega? Možgani so sicer res manj obremenjeni, če ničesar ne počnemo. Vendar so možgani mišica, in če ne izvajaš možganskega fitnesa, tudi ta mišica postane ohlapna. V sebi imamo neko zavoro, zaradi katere se izogibamo naporom. Sebe moramo znati premagati. Najlaže pa je, če ne vlagamo energije in postanemo nezadovoljni.

Pogovarjava pa se tudi v času konca šolskega leta, ko pričakujemo počitnice. Kaj bi svetovali staršem, kako naj preživljajo čas z otroki?
Imamo oči, pa premalo vidimo. Imamo ušesa, pa premalo slišimo. Imamo usta, pa premalo govorimo. Imamo možgane, pa premalo razmišljamo. Mogoče imamo roke, pa premalo delamo, noge, in premalo tečemo. Počitnice niso čas, da greš v latentno stanje, v čas vegetiranja. To je čas, da si damo duška, da aktiviramo naše čute še bolj, kot jih sicer. In nagrajujte radovednost vsakič, ko naletite nanjo.