Računalnik je tehtal eno tono in je zasedal celo sobo, njegova posebnost pa je bil 128-bajtni "spomin", ki je zmogel shraniti 1.024 bitov. Za primerjavo, moderni 1GB-spominski čip je sposoben shraniti okoli 8 milijard bitov.

Baby ni bil čisto prvi računalnik, ampak je nadaljevanje razvoja naprav, kot sta ameriški ENIAC in britanski Colossus. Prav pomanjkljivost teh dveh naprav je spodbudila razvoj Babyja, kajti napravi je bilo mogoče preprogramirati le tako, da so ju razstavili in na novo "ožičili", kar je lahko trajalo več dni.

Ker Babyja pri reprogamiranju ni bilo treba razstaviti, velja za "prvi moderni računalnik". Med prvimi nalogami, ki ji je opravil Baby, je bil problem s prafaktorji, ki mu ga je uspelo rešiti 21. junija 1948.

Rezultate je sporočal v obliki električnih nabojev, v binarni obliki. Pozitivni je tako pomenil enko, negativni pa ničlo.

Delujoča replika Babyja je na ogled v manchestrskem muzeju znanosti in industrije.