Ker je od uporabnega znanja odvisna tudi rast bruto družbenega proizvoda, je nujno treba delati z vzgojitelji in učitelji, ki bodo k otrokom pristopali drugače in razvijali njihove možganske potenciale, je prepričan dr. Ranko Rajović, avtor programa NTC (Nikola Tesla Centra). Izvajajo ga vrtci in šole v Švici, na Norveškem, v Italiji, Romuniji, Makedoniji, na Slovaškem, Hrvaškem in tudi pri nas. Kot nevroendokrinolog vnaša najnovejša medicinska odkritja o možganih v pedagogiko. Kot član upravnega odbora Mense, svetovnega združenja ljudi z nadpovprečno inteligenco, pa ima Rajović odličen vpogled v "stanje" možganov po svetu in ve, zakaj so Kitajci na testih boljši od Slovencev.

Kako je z inteligenco otrok v Sloveniji in drugod v Evropi? So razlike v primerjavi z otroki v Ameriki, Aziji?
Na testih opažamo, da je prehodnost v republikah nekdanje Jugoslavije približno takšna, kot v Evropi, morda celo nekoliko boljša. Toda, vsa Evropa je na t. i. PISA-testih slabša v primerjavi z Vzhodno Azijo. Ko pogledamo na splošno, imamo potencial. Naši otroci so inteligentni, toda ne dosegajo pričakovanih rezultatov. Azija je šla zelo daleč. V okviru Evrope so nekdanje jugoslovanske republike spet pod povprečjem. Slovenija je nekoliko boljša, a je na splošno problem funkcionalno znanje. Relativno dobro je reproduktivno znanje, ko naši otroci nekaj preberejo, lahko to ponovijo.

Težava je v šolstvu?
Uporabno znanje je pod povprečjem. To je pomembno, ker je dokazano, da je od uporabnega znanja odvisen BDP. Ugotovljena je bila soodvisnost. Nobena država ne more biti bogata, če nima uporabnega znanja. Če smo mi vsi skupaj pod povprečjem v primerjavi z vzhodno Azijo, moramo nekaj narediti z našimi šolami. Glavna težava naše šole danes je reproduktivno učenje. Na podlagi vrste argumentov iz medicine lahko rečem, da to ni fiziološko učenje. Zato ker se reproduktivno učijo najbolj primitivna živa bitja: ponovijo nekaj 50-krat ali 100-krat in spet si ne zapomnijo. Mi pa otroke v šolah silimo, da se tako učijo, da nekaj preberejo, ponavljajo lekcijo petkrat, jutri in pojutrišnjem in otrok jo bo znal, čez deset dni pa jo bo pozabil.

Kako je torej v praksi videti vaš NTC-program?
Učitelje naučimo, da otrok ne more priti do dobrih rezultatov, če se učijo reproduktivno. Otrok se bo naučil, ponavljal, si bo zapomnil, ampak to ni uporabno znanje! Uporabno znanje je najvišja raven znanja, je vzporedno povezovanje informacij, ki jih imamo v glavi. Denimo: kaj imata skupnega morska sipa in France Prešeren? Večina ljudi odgovori, da sta živi bitji. Seveda. Potem rečejo: imata glavi. Ampak to velja za katerega koli človeka, jim jaz odvrnem. Moramo vzporedno asociirati in v glavi iskati rešitev. Po navadi ljudje ne najdejo rešitve in potem jim zastavim lažje vprašanje: kaj imata skupnega morska sipa in gosje pero. Črnilo, vsi odgovorijo. Jaz pa sem od gosjega peresa samo malo oddaljil asociacijo – Prešeren je po navadi narisan, ko drži gosje pero v roki. Tako dobimo funkcionalno znanje: vsi smo slišali za Prešerna, vsi smo slišali za morsko sipo, ne moremo pa ju povezati. Uporabno znanje predstavlja uporabo informacij, ki jih imamo. Na PISA-testih vidimo, da uporabnega znanja nimamo, da stvari ne povezujemo, zato ker učimo reproduktivno. Moramo se učiti na neki drug način, to pa je pravzaprav uporaba drugih regij možganov.

Kako pa to lahko dosežemo?
Zdaj se točno ve: tisti, ki se uči reproduktivno, uporablja manjši del, pet do deset odstotkov možganov. Tisti, ki se učijo na višjem fiziološkem nivoju, s pomočjo asociacij, uporablja vsaj 20-30 odstotkov možganov. Zaradi tega imamo takšen učinek pri Kitajcih: da bi Kitajec bral, mora razmišljati. Mi Evropejci lahko beremo kot roboti. Vsem nam se je že zgodilo, da beremo in kar naenkrat ne vemo, kaj smo prebrali. Kitajcu se to ne more zgoditi: dokler bere, je maksimalno osredotočen in ve, kaj bere, ker mu delajo druge regije možganov. To ni skrivnost, to je ključ, da otroka naučimo, da z nižjega nivoja učenja gre na višjo raven.

Ali so slovenski učitelji odprti za te metode?
Vsekakor, od Norveške do Grčije, vsepovsod, kjer sem bil, so vsi odprti, ker vsi vidijo, da je treba našim otrokom pomagati, ker imajo disleksijo, disgrafijo, diskalkulo (težave z branjem, pisanjem in matematiko, op. a.), nimajo koncentracije, ne znajo se učiti. Naš program nudi rešitve, rezultati se hitro poznajo. Ni treba čakati eno leto, rezultat je viden že čez mesec dni.

Česa torej učite vzgojitelje in učitelje?
Mentalna stimulacija je zelo pomemben stimulans za razvoj možganov. Živčne celice morajo misliti, morajo delati, da bi preživele in naravni instinkt je, da otrok misli. Otrok se rad nauči česa novega. Začne hoditi v šolo. Otrok je srečen, nese torbo, pride z nasmehom. Čez dve do tri leta nam 30 odstotkov otrok reče, da šole ne marajo ali imajo do šole odpor. Zastavlja se vprašanje, kdo je tukaj storil napako? Mi ali otroci? Otroci nikoli niso krivi! To pomeni, da mi z njimi delamo nekaj napačnega. Ta napaka je reproduktivno učenje.
Ankete so pokazale, da ima otrok že v tretjem razredu prve velike lekcije, odgovarjanje mu ustvari pritisk čez 120, srce mu bije, potijo se mu dlani. To so simptomi akutnega stresa. Začenja čutiti strah, to se dogaja vsaj dvakrat mesečno, šola pa postane prostor, kjer doživlja hud stres. Jan Komensky, velik reformator evropske pedagogike, je še pred 400 leti rekel: šola je igra, šola mora biti igra. V treh državah smo naredili anketo in učence četrtih razredov vprašali: Kaj je za vas šola? Nihče ni napisal igra! V našem programu, ko začnemo delati, se otroci igrajo. Mi tukaj ne izvajamo učenja, ampak igranje. Oni se skozi igro vse naučijo. Denimo: skrijemo besedo v stavek. Žito gori. To je država Togo. Ne dovolim jim pisanja, hočem, da mi povejo iz glave. Še en primer bom dal: Slobodan skače. Danska.

Koliko so pomembne metode?
Ko ima otrok v šoli vsak dan nove metode, misli, da je prišel na kviz, da se igra, vse ve, in se mu spet vrne zaupanje vase, kar je pri otroku najpomembnejše. Šele ko s to samozavestjo začnejo delati asociacije, potem lahko gremo na najvišji nivo, da vzporedno vrtijo po dve asociaciji hkrati. Oni lahko vse, kar imajo v glavi, povezujejo. Najbolj pomembno sporočilo je razmišljanje. Zakaj je to pomembno za BDP? Od desetih danes najbolj iskanih poklicev skoraj niti eden ni obstajal pred osmimi leti. Lahko se vprašamo, za kaj torej sploh pripravljamo naše otroke v šoli? To pomeni, da to, kar jih učimo zdaj, ne bo aktualno v prihodnosti. Otroke moramo naučiti, da razmišljajo, ne pa da se morajo spomniti podatka, v katerem mestu je bil pred 300 leti ne vem kdo. Tudi to je pomembno, a naj se tudi tega naučijo s pomočjo asociacij. Nisem proti reproduktivnemu učenju. Dobro, je, da otrok razume lekcijo, da se informira. Če pa hočemo, da se jo nauči, mora iti na višji nivo. Reproduktivno bi bilo lahko začetno učenje.

Ali starši delajo napako, če otrokom pomagajo pri nalogah ali ko kakšne stvari opravijo namesto njih?
Problem je, da otroci nimajo razvite fine motorike. Če ima otrok skrčene prstke, ker 4 ure drži miško, ne moremo česa drugega niti pričakovati. On formira napačne sinapse. Ne more delati s prsti. Naredili smo raziskave v desetih vrtcih v petih državah: izkazalo se je, da ima 50 odstotkov otrok motnjo fine motorike! Nimajo vseh gibov, ki bi jih morali opraviti s prsti.

Pravite tudi, da ima vsak drugi otrok v srednji in vzhodni Evropi neko razvojno motnjo. Kaj je njihov vzrok?
V medicini razvojna motnja ne velja za bolezen. Gre za možganske motnje, ki jih lahko medicina razume in zdravi. Moj program je neke vrste medicina v pedagogiki. Ljudje nas nenehno kličejo, ker ima veliko otrok težave z disleksijo, disgrafijo, diskalkulijo. Te težave z branjem, pisanjem in matematiko pridejo na dan, ko so otroci stari 9-10 let, nastajajo pa, ko so stari 5-6 let. Če težav ne odpravimo do 6., 7. leta, je to pozneje nemogoče.

Kako je na splošno z inteligenco pri otrocih? Se ta deduje ali?
Pred dobrimi desetimi leti je bilo dokazano, da inteligenca ni 100-odstotno dedna oziroma da dedujemo določeno število živčnih celic, inteligenca pa je odvisna od povezav, ki jih bodo te živčne celice naredile. Te povezave imenujemo sinapse. Eksperiment na majhnih živalih je dokazal, da je skupina živali, ki je bila v stimulativnem okolju, imela tudi večjo inteligenco. Kar je še bolj zanimivo, ko so histološko obdelali možgane, se je izkazalo, da je imela skupina, ki je bila v bolj stimulativnem okolju, večje število sinaps. Intelektualne sposobnosti (zmožnosti) so torej dokazano odvisne od števila sinaps. Zanalašč torej ne govorim o inteligenci, ker je to ožji pojem, ampak o intelektualnih zmožnostih.

Kako razvijamo sinapse?
Tu je težava: razvijajo se v stimulativnem okolju, mi pa tega našim otrokom ne omogočamo. Za starše je najbolj pomembno, da vedo, da se otrok rodi z določenim številom sinaps in se šele po rojstvu začne intenzivno oblikovanje novih sinaps. Tu so starši nezamenljivi in delajo največje napake. Največje število sinaps se oblikuje od tretjega do petega leta. In nekaj manj do sedmega leta. Do sedmega leta se ustvari 75 odstotkov naših stalnih sinaps, do 12. leta 95 odstotkov, do 24. leta 98 odstotkov in do konca življenja imamo 2-3 odstotke sinaps, ki se nenehno obnavljajo. Glavno obdobje za učenje je pred sedmim letom. Ne govorim, da se mora otrok učiti matematike, ampak mora imeti igre, ki bodo pomirile te dele možganov. To je kot neke vrste računalnik: večje je ohišje do sedmega leta, lažje bo tja prišlo znanje.

Kje starši najbolj delajo napake?
Veliki del stimulacij pri dojenčkih gre prek kontrastov, starši pa sobo in vse pohištvo pobarvajo v eno barvo; potem preprečujejo otroku, da se plazi, lažje jim ga je dati v stajico ali hojco. S tem mu preprečimo možnost, da prvič v življenju s pestmi oziroma z dlanmi pritiska veliko površino, izravnava prste in čuti pritisk celega telesa. Možgani dobijo impulz o položaju zapestja. Če te stimulacije ni, možgani ostanejo brez nje. Je pa to zelo pomembna stimulacija, ker se naši možgani razvijajo po sto tisoč, ali če hočete, več milijonov let in v tem delu razvoja je plazenje pomembno, da bi možgani dojeli to sporočilo. Če otrok preskoči plazenje, bo oblikoval manjše število sinaps. Otroku preprečujemo skakati, kajti skrbi nas, da bo uničil kavč. S tem zmanjšujemo možnosti, da bi zelo pomembni impulzi prišli v otrokove možgane. Zakaj? Ko otrok skače ali uravnava ravnovesje, mora aktivirati vse svoje mišice, z aktivacijo mišic pošilja impulze v možgane, ker možgani nadzirajo vse mišice in oblikuje sinapse. Otrok torej sam oblikuje svoje sinapse. Gre torej za genetsko instinktivne aktivnosti za ohranjanje možganov. Dokazano je, da se nevroni - sinapse ki ne delajo - izgubljajo, umirajo. Edini način, da živčne celice preživijo, je, da nekaj delajo. Delajo pa, ko otrok skače, se vrti … Kaj pa mi naredimo? Otrokom to preprečujemo.

Tudi ne govori nič.
Drži. Pri večurnem gledanju v zaslon ne izgovori niti ene besede. Center za govor zavzema veliko število sinaps. Kako naj otrok izoblikuje center za govor, če ne izgovori niti ene besede štiri ure na dan? Manjše število sinaps je opaziti pri motnjah govora. Danes ima 50 odstotkov otrok motnje govora. To je bilo 20-30 let nazaj nepredstavljivo! Takrat ni bilo motenj akomodacije, govora, fine motorike. Vse to imamo danes.

Kakšen je torej minimum za gledanje risank na TV-ju ali računalniku?
Naj me napačno ne razumejo: TV in računalnik sta koristna, otroka je treba z njima seznaniti, toda meje zagotovo: zmanjšajte gledanje v zaslon na razumno mero. Če otrok gleda pol ure risanko, potem mora imeti najmanj dvakrat toliko nadomestnega časa za skakanje, tek, vrtenje, igro. Če je torej 1,5 ure gledal TV, potem mora imeti tri ure nadomestne igre. Tu hitro pridemo na mejo dveh ur. Če otrok torej gleda dve uri risanko na TV-ju ali računalniku, bi moral imeti štiri ure nadomestne igre. Kdo pa ima čas za to? Pridemo torej na omejitev TV-ja in računalnika na uro, uro in pol na dan.

Katere igre pa priporočate oziroma so dobre za razvoj potencialov v možganih?
Stare igre, kot so: frnikole, gumitvist, ristanc, ravbarji in žandarji … To so idealne igre. Pri njih se razvija akomodacija, orientacija, ravnovesje, otrok mora razmišljati, kam se bo skril, skratka otrok razmišlja … Mi pa smo te igre pozabili, jih ni več! Otrok leži in gleda v računalnik. Tudi starši otrokom ponudijo škodljive igre. Moramo pa jim ponuditi igre, ki terjajo gibanje in razmišljanje.