Seizmologi so vrsto desetletij zaman iskali odgovor na vprašanje, kako predvideti potrese. Do nedavnega so se pri napovedovanju seizmologi zanašali na opozorilne znake, kot so spremembe obnašanja živali, spremembe hitrosti seizmičnih valov, koncentracije radona v zraku in podobno. Čeprav je v praksi prišlo do nekaterih ustreznih napovedi, pa tovrstne napovedi niso bile zanesljive. V praksi je potem obveljalo, da seizmologi vedo, da večina potresov na Zemlji nastaja ob robovih tektonskih plošč, ne zmorejo pa jih napovedati.

Zato teorija omega, ki jo je predstavil Jure Žalohar, pomeni prelomno odkritje na tem področju. Teorija na podlagi spremljanja sinhronizacij in rotacij prelomov lahko napove večjo verjetnost nastanka potresa. Žalohar je ob tem poudaril, da teorija "ni izključno moja, ampak plod večletnih prizadevanj strokovnjakov, ki so akumulirali veliko znanja na tem področju". Na podlagi zbranega vedenja je nastala teorija omega, ki je svoje ime v prvi vrsti dobila po fizikalni oznaki za rotacijo.

Analiza prelomov zemeljskih plasti
"Osnovna ideja teorije omega temelji na geologom znanem pojavu prelomov, ki sekajo zemeljske plasti," je pojasnil Žalohar in dodal, da so geologi že vrsto let opazovali tendenco, da so ti prelomi vzporedni. Ta pojav je na začetku tisočletja med znanstveniki sprožil vprašanje, kako je mogoče, da prelomi ustvarjajo urejene strukture, potresi pa so naključni. Ključni korak naprej pa je prišel od ameriških raziskovalcev, ki so prvi predpostavljali, da je treba pri prelomih upoštevati tudi rotacije.

Na podlagi teh izhodišč je nastala matematična analiza, ki je privedla do razmeroma enostavne enačbe, po kateri je razmerje med dolžino dveh prelomov enako razmerju reaktivacijskega časa. Sorazmernost reaktivacijskega časa in dolžine pa pomeni, da je z logaritemsko zvezo moč napovedovati dinamiko gibanj z uporabo geometričnih zaporedij. Z analizo rotacij tektonskih plošč pa je mogoče potrese razmeroma natančno napovedati.

Prve analize potekajo že eno leto
Dodaten prispevek k teoriji omega je dala teoretična fizika, ki je naredila preboj pri razumevanju kaotičnih procesov v naravi. Tako so ugotovili, da prihaja do potresov svetovne razsežnosti takrat, ko prihaja do svetovnih sinhronizacij. "Potresi se torej ne dogajajo naključno, ampak s povečano verjetnostjo v času sinhronizacij." Tako je problem napovedovanja potresov rešen, poudarja Žalohar: "Sedaj vemo, kaj iščemo, težava pa je v tem, da ustreznih analiz v tem trenutku nihče ne izvaja."

Ravno zato so ustanovili podjetje Quantectum, v okviru katerega opravljajo računalniške analize s programom T-Tecto, s katerim so v praksi preverjali teorijo omega. Direktor podjetja in geolog Uroš Herlec je ob tem dejal, da gre za zelo zahteven vzročno-posledični znanstveni pristop, ki zahteva obdelavo velike količine podatkov. Trenutno opravljajo analize na podlagi teorije omega, a za natančnejše napovedi bi morali opravljati analize več skupin podatkov. Da bi to zmogli, bi potrebovali močnejšo računalniško opremo in ustrezne strokovnjake. Herlec ocenjuje, da bi za to potrebovali približno milijon evrov.

Predsednik Evropske federacije geologov Marko Komac je ob tem izpostavil, da se teorija omega leto dni po objavi knjige podaja v razburkane vode, ki po eni strani veliko prispeva h krepitvi varnosti ljudi, kot tudi k razumevanju procesov v Zemljini skorji. Odpira pa teorija tudi etična in filozofska vprašanja, kot denimo, "kaj narediti z informacijo o potresu, da ne bi pri tem povzročili panike in še več žrtev kot sam dogodek". Zato meni, da ta dognanja terjajo tudi veliko odgovornosti.