Evropska vesoljska agencija (Esa) je ena največjih tovrstnih agencij na svetu – prekaša jo le ameriška Nasa – in Slovenija stopa v drugo leto pridruženega članstva, kar je predzadnja stopnica do polnega. Pot traja že dolgo, vse od leta 2008, in naša država je vmes z zamujanjem rokov in odlašanjem sprožala dvignjene obrvi na agenciji.
To se hitro spreminja, pravi vodja službe za sodelovanje z Evropsko vesoljsko agencijo Sabina Koleša. Imamo veliko malih in srednje velikih podjetij, ki zagotavljalo visokokakovostne in konkurenčne rešitve na področju vesoljskih tehnologij. In dva satelita, plod slovenskega znanja, ki čakata na izstrelitev. Esa priznava napredek, a to še ne pomeni, da je polnopravno članstvo zagotovljeno. Niti ni nujno, da ga bo Slovenija sama sploh želela. Več v pogovoru s Kolešo, ki je potekal na sejmu MOS v Celju.

Kakšen je napredek pri sodelovanju z Eso?
Slovenija je pridružena članica Ese približno leto in pol, toliko časa tudi obstaja služba za sodelovanje z Eso na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Naša ključna naloga je, da podjetjem in raziskovalnim institucijam pomagamo pri tem. Država za to letno nameni približno tri milijone evrov. To je letna članarina 400.000 evrov, pa še vplačilo v opcijske programe, ki smo si jih sami izbrali: splošne tehnologije, opazovanje Zemlje in pa znanstveni razvoj. Ta odločitev ni bila narejena naključno. Na koncu petletnega sodelujočega članstva je bila narejena revizija izvedenega in ocena potencialov. To smo delali skupaj država, podjetja in institucije ter Esa. Ocenilo se je, da ima država največ potenciala na tehnološkem področju, opazovanju Zemlje, Apa pokrivamo z znanstvenega vidika, četudi smo ministrstvo za gospodarstvo.

V razvoj tehnologij letno vložimo 1,8 milijona evrov, milijon gre za opazovanje Zemlje, 200.000 približno pa za program Prodex. Skupaj smo se v petih letih zavezali za 15 milijonov evrov vplačil. 90 odstotkov teh sredstev dobimo nazaj skozi projekte našim podjetjem.

Je pa razlika, da so pod prejšnjim članstvom podjetja konkurirala samo med sabo, zdaj pa konkurirajo s preostalimi mednarodnimi podjetji itd. Kar se pa tiče konkretnih rezultatov, v zadnjem letu so štiri podjetja že podpisala pogodbe z Eso, kar nanese približno 1,3 milijona evrov. To je dosežek. Glede na vplačila se mogoče sliši malo, ampak tudi Esa priznava, da smo zelo uspešni. Ker v končni fazi se podjetja soočajo le z drugačno konkurenco. Hkrati smo podprli štiri projekte podjetij in institucij v vmesnem obdobju objavljenega razpisa še v času PECS (sporazuma o sodelovanju, prejšnje stopnice, op. a.), kar je zneslo približno 800.000 evrov. Tudi to je bilo področje opazovanja Zemlje oziroma splošnih tehnologij.

Nekje v zadnjem letu je za približno dva milijona evrov projektov podpisanih – govorimo o neposrednih poslih z Eso. So pa tudi posredni učinki. Podjetja, ki dobijo posle prek Ese, se nazaj povezujejo z drugimi, ali v regiji ali širše. Tako dobivajo posle tudi posredno. Nekatera dobivajo iz programa Obzorja 2020, nekatera delajo tudi z Naso. In ko enkrat sodelujejo z Eso, je pomembna ta etiketa, ki jo dobiš. To je referenca, da imaš visokotehnološke proizvode, da si res špica v razvoju. Tako dobivajo posle tudi drugje. Eno je posel za vesolje, se pa določene tehnologije potem uporabljajo marsikje, npr. pri pametnih mestih, pa za avtomobilsko industrijo. Vplivi so širši. Če gledamo študije OECD-ja, je multiplikator lahko do sedemkraten. Ampak to v daljšem obdobju. To je tek na dolge proge.

Kaj bodo ta štiri podjetja konkretno počela za Eso?
Eni se ukvarjajo s 3D-tiskom snovi, to je Balmar. En projekt na Esi že ima potrjen in bo delal razvoj teh materialov. Pa še več poslov ima. Delajo z Danci, z nemškim Fraunhofer imajo precej razvoja. Tako da to je samo en lonček, samo en posel, ki ga imajo pri Esi, in sicer na programu splošnih tehnologij. Zakaj? Ker si vsi prizadevajo za optimizacijo. In 3D-tisk je, kot nam razlaga stroka – jaz nisem tehnolog – zelo natančen. Za vesolje je zelo pomembna teža, saj kilogram stane nekje 40.000 evrov, ki se pošlje v vesolje. Veliko se dela na optimizaciji. Potem imamo Duol skupaj z Vesoljem-SI. Oni so sicer še na PECS-u dobili en projekt. Proizvajajo napihljive hale. Njihovi materiali imajo izredno dobre karakteristike, tudi glede temperaturnih nihanj, in so zato zanimivi za vesolje. Sinergise ima informacijske tehnologije, aplikacije za satelitske podatke. Potem je Dewesoft z merilnimi sistemi za izstrelitve raket. Imamo še Geocodis, spet aplikacije s satelitskimi podatki, npr. za oskrbo z vodo. Veliko projektov imajo v Afriki. Cosylab sicer dela več s Cernom, zdaj so postali dejavni tudi z Eso.
Esa je pred kratkim stopila v stik tudi s podjetjem Le-Tehnika, ki izdeluje kriohladilnike. Ker so ti hladilni sistemi špica, jih zaradi zmogljivosti in karakteristik zanima tudi za vesolje. To zadnje pa sicer še ni v izvedbi. Planiški center za raziskave vpliva vesolja na telo. V interesu države je, da podpre selitev opreme za laboratorij, ki bi bil v Planici. To je pomembno za zdravstveno panogo, Slovenija pa bi bila ena izmed treh držav, ki bi tak center imela tukaj. Ogromno je še pogajanj za razne druge projekte, ki še potekajo.

Kakšen je odziv podjetij?
Odkrito povedano, mi smo s sodelovanjem podjetij v programu splošnih tehnologij zadovoljni. Tukaj je precej dosežkov. Eno delavnico organiziramo naslednji teden, da bi podjetja še bolj spodbudili k prijavljanju na razpise. Manj smo pa zadovoljni na področju opazovanja Zemlje. To pa odkrito povem: potenciali so, podjetja in institucije so znanje vedno izkazovala, tudi interes. Vendar se ne prijavljajo na razpise, tako kot bi mi želeli.

Kaj je šlo narobe? Premalo denarja?
Ravno zaradi tega smo imeli spomladi delavnico posebej za to področje. Tam smo jasno povedali, da glede na potenciale, ki so; glede na to, da ima Esa odprte razpise – je pa res, da so manjše vrednosti –, pričakujemo, da se bodo prijavljali na te razpise. Ker v končni fazi je na dolgi rok, po petih letih tega pridruženega članstva podlaga za odločitev uspešnost podjetij in razvojnoraziskovalnih institucij v tem obdobju. Podporo države imajo. Podpore Ese imajo. Tudi mi posebej plačujemo kontaktno osebo na Esi, da je na voljo, če potrebujejo kakšna specifična znanja, povezave znotraj Ese ... Skratka, vso podporo imajo, samo prijavljati se je treba. Ker če teh rezultatov na dolgi rok ne bo, potem ni argumenta za nadgradnjo sodelovanja države v Esi.

Zelo pomembno je tudi to, da smo mi delegati v šestih odborih Ese. Tako imamo možnost vpliva na Esine programe. Zato se trudimo, da imamo redne stike z našimi podjetji, sestanke, telefone ... Zato, da če zaznamo kakšne potenciale, jih nato poskušamo vključiti v Esine programe. In v končni fazi, ko smo na terenu, se povezujemo z drugimi državami, denimo alpska regija je za nas aktualna, Sredozemlje, Podonavje ... Skratka, mi smo tisti povezovalec, podpornik. Podjetja in država smo tukaj na isti strani. Nismo tekmeci ali nasprotniki, temveč imamo iste cilje.

Torej ni zagotovljeno, da bo Slovenija sploh zaprosila za polnopravno članstvo, kaj šele, da bi Esa to odobrila?
Tako je. Slovenija se je za pridruženo članstvo odločila tudi na podlagi pobud gospodarstva v sodelovanju z raziskovalno-razvojnimi institucijami. Vmesno obdobje je bilo malo daljše, nekaj negotovosti je bilo, tudi pritiska od Ese. Jaz to kar odkrito povem. Mi smo bili sodelujoča država med letoma 2010 in 2015. Običajno je, da se eno leto pred potekom članstva odloči, kako naprej. Država ima potem možnost, ali status podaljša za določeno obdobje, lahko za 2 ali za 5 let ...

.. mi smo pa tu malo mečkali.
Da, mi smo mečkali. Imeli smo nekaj politične nepodpore, nekaj menjav na politični ravni in odločitev na ravni države pač ni bila sprejeta, dokler je ni potem sprejel minister Zdravko Počivalšek. Mi smo se potem le odločili za pridruženo članstvo, ampak v bistvu zato, ker je bila ocena, da država te potenciale ima. Za to, da ta sredstva dejansko izkoristi in se visokotehnološka podjetja podprejo, ta res nišna. Mi smo odprli vrata. 15 milijonov v petih letih ni malo denarja. Ta sredstva je treba izkoristiti. Ne propadejo, so rezervirana za Republiko Slovenijo, za naše projekte, bodisi samostojno bodisi v povezovanju z drugimi. Ampak to pomeni, da podjetja in raziskovalno-razvojne institucije ne smejo spati! To pomeni, da je treba delati, se prijavljati na razpise. Pet let je hitro mimo. Po štirih se načeloma začne pregled sodelovanja. Tudi osebno bom rekla: če sredstva ne bodo izkoriščena, če se podjetja ne bodo prijavljala, potem nimamo argumenta, da kot država vlagamo sredstva v določene programe. Pa čeprav trenutno razmišljamo še o enem dodatnem programu.

Katerem?
Tega sicer še ne obešamo na veliki zvon. ARTES nam je zanimiv. Nekoč je mišljenje šlo, da so telekomunikacije samo za velike igralce, ampak ni. Delček zgodbe je tudi za aplikacije, kjer ima Slovenija precej prednosti. Je pa tu veliko komercialnih poslov. Tu smo v začetnih pogovorih, tipamo teren, razmišljamo tudi, ali bomo lahko zagotovili dodaten denar. Je pa dejstvo, da če sredstva ne bodo izkoriščena – zlasti pri opazovanju Zemlje – se bomo odločali, ali podaljšati pridruženo članstvo ali pa, če potenciali bodo, dejansko iti v polnopravno članstvo. In zadnje pomeni bistveno večji vložek države. Danes mi plačamo 400.000 evrov članarine, za izbrane opcijske programe namenimo približno tri milijone letno. Polna članarina pa je dva milijona evrov, glede na naš BDP, plus opcijski programi. Res je, da polno članstvo omogoča marsikaj, na primer sodelovanje znanstvenikom v znanstvenem programu Ese, ki je tudi pomemben. Je pa vložek države bistveno večji.

Ne glede na to, da danes nismo polnopravni člani, naša podjetja še vedno lahko grejo v Frascati, lahko pošljemo ljudi za stažiranje. Iz obstoječe članarine imamo možnost pokriti prakso predstavnikom podjetja na Esi. Mora pa seveda nekdo biti pripravljen preživeti eno leto tam, pa tudi njegovo podjetje, kar pa ni lahko, ker se pojavlja težava pomanjkanja kadra.

Je pa izkoriščenost potencialov podlaga za polnopravno članstvo. Ker če ne bo projektov, potem polnopravnega članstva niti predlagali ne bomo.

Lani je eden izmed podjetnikov dejal, da je poslovanje z Eso vse prej kot rožnata zadeva. Še več, pridobitev poslov naj bi bila velikokrat odvisna od političnega kupčkanja, ne pa dejanskih primerjalnih prednosti. Koliko je v Esi podmiznih dogovarjanj in ruvanja med velikimi? Kakšen občutek ste dobili?
Pri velikih zgodbah, kot so izstrelitve in podobno, Slovenije ni zraven. Tu so posli dejansko veliki. Je pa res, da podjetja konkurirajo na mednarodni ravni. Da dobiš posel, dejansko moraš biti špica. Čeprav v pogodbi z Eso piše, da 90 se odstotkov vplačanih sredstev državi vrne skozi projekte. To je res. Ampak to še ne pomeni, da bomo skozi projekte avtomatično dobili 90 odstotkov od vplačanih treh milijonov nazaj, ne da bi imeli konkurenčno gospodarstvo in projekte. V tem primeru ne bi dvigali konkurenčnosti organizacije kot celote. Zato pa se prej naredi ocena potencialov. Mi smo jo naredili.

Res je, konkurenca je velika. Je tudi precej dogovarjanja. Zato pa je pri podjetjih pomembno, da sodelujejo po eni strani z nami, ki smo na ministrstvu predstavniki države. Ker če mi vemo, kaj želijo, kaj načrtujejo, kaj jim je v interesu, potem lahko mi na sestankih, kjer potrjujemo programe Ese, vplivamo, da so te vsebine noter. Res je, da so določene bolj pisane na kožo velikim. Ampak določene so lahko pisane na kožo tudi nam! Kar pomeni, da če imamo mi na ministrstvu informacijo, da smo nekje dobri in špica, a ne dosegamo povrnitve določenega dela vplačanih sredstev, lahko dosežemo tudi poseben ukrep. Za takšno državo se delajo tudi posebni ukrepi. Če ne dobijo tega geopovratka, kot se mu reče, lahko dobijo določene prednosti.

Ampak podjetja enostavno morajo biti tudi prisotna na Esi. Vsem, ki pridejo k nam, rečemo: vi morate iti na te predstavitve, na sejme, na Esina izobraževanja. Mrežite se. Na večjih dogodkih, tudi kjer država ni vplačnik sredstev, lahko dobijo tudi druge posle kot podizvajalci. Začne se z manjšim, nato se sodelovanje veča. Je pa res, da Esa ni enostaven posel, je tek na dolge proge, in pomembno je kombinirati sodelovanje z njo in drugimi. Podjetje ne sme delati razvoja samo zato, ker ga Esa financira. Imeti mora svojo vizijo, svoje cilje in kombinirati vire sredstev za razvoj. Obzorja 2020 od Evropske komisije, nacionalni denar za razvoj in inovacije, ali pa za kompetence kadrov, in potem še Esa. Določene zadeve pa se financirajo kar neposredno z agencije, sploh pri opazovanju Zemlje so projekti do 200.000 evrov. Tu imamo mesečna odpiranja vlog, potencial je in niso vsi posli rezervirani za velika podjetja.

Kako pa na Slovenijo gledajo znotraj Ese? Ne mislim uradnega stališča, temveč odnos ljudi. Kaj ste zaznali v preteklih letih?
Zdaj – nočem nas hvaliti – ampak, odkrito povedano, odkar delujemo kot posebej oblikovana ekipa zadnji dve leti, moram reči, da imamo velik ugled. V bistvu presenečamo. Vedno znova rečejo: presenečeni smo, kako ste dejavni. Tudi posamezna podjetja presenečajo Eso, tista, ki so zelo dejavna, kjer res izkoriščajo potenciale in so zelo profesionalni pri izdelkih, storitvah in sodelovanju. Se kar postavljamo na zemljevid kot nišni proizvajalci. Pa tudi nas kot predstavnike države vabijo na dogodke, nas pozicionirajo. Junija smo bili na regionalnem dogodku v Linzu na EO4Alps, gre za opazovanje Zemlje na področju Alp. Smo bili povabljeni tudi v sam organizacijski odbor, smo moderirali omizje, tako da nas dajejo ne samo kot opazovalce. Tudi ZRC SAZU se je skupaj z Vesolje-SI dejavno predstavil na tem dogodku. Skratka, o 25. obletnici programa za splošne tehnologije smo ena izmed šestih držav, ki smo povabljeni, da dejavno predstavimo napredek, priložnosti, dosežke v tem programu.
Moram reči, da glede na tiste težave, ki smo jih imeli v preteklosti z Eso, kjer – odkrito povedano – nam je ugled padel; ga zdaj kar krepimo. Tudi Esa nam pravi, da smo zelo uspešni, imate znanje, ampak bodite dejavnejši pri opazovanju Zemlje.

Kaj se je pa zgodilo s Slovensko vesoljsko agencijo, ki se je napovedovala?
Napovedovalo se je, da bo vesoljska agencija ... V bistvu so bile ambicije kar velike. Na tej točki lahko podam svoje osebno videnje. Če gledam na vesolje kot tako, bo treba na dolgi rok v državi to problematiko urediti. Mi smo ustanovili pisarno za sodelovanje z Evropsko vesoljsko agencijo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sodeluje predvsem s CERN-om, pokrivajo tudi Obzorja 2020. Na operativni ravni sodelujemo zelo dobro. Je pa dejstvo, da bo država enkrat morala narediti dolgoročno strategijo in politiko za vesolje – in to je širše od Ese. Zdaj so dejavnosti, ki se tičejo vesolja, na več ministrstvih. Poleg prej omenjenih: za Galileo je denimo pristojno ministrstvo za infrastrukturo, ministrstvo za okolje in prostor je skupaj z Arsom pristojno za Copernicus in EUMETSAT. Lani smo naredili pregled, kdo se v državi s čim ukvarja, in vidimo, da v državi kot taki bo treba področje vesolja urediti celovito.
Zavzemate se torej za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije.
To bo dejansko potrebno. Za Eso smo trenutno štiri osebe. To je že za šest odborov, v katerih sodelujemo, zelo malo. Vsak odbor ima za dva, tri dni rednih sestankov na vsaka dva meseca. To je čez 60 dni sestankov samo na Esi v trenutnem stanju. Imamo tudi množico evropskih zadev. Nekje v državi bo treba to urediti, ali z agencijo kot tako ... Formalno bo treba določiti resor, ki bo prevzel celotno tematiko. Ker ta zadeva je odprta že precej časa. Mi opozarjamo, ker želimo, da se zadeva reši. Ne samo zaradi Ese, ampak tudi na evropski ravni. Ker država vplačuje določena sredstva za vesoljske politike tudi skozi Evropsko unijo. Esa in EU se tudi pod vodstvom zdajšnjega generalnega direktorja Johann-Dietricha Wörnerja trudita za usklajeno delovanje. Esa del svojih dejavnosti za Evropsko unijo tudi izvaja. In v Sloveniji bo to področje treba nekako urediti in formalizirati. Zadeva je tukaj še odprta.

Številne druge evropske države imajo svoje vesoljske agencije, kljub članstvu v Esi, in izvajajo projekte mimo nje. In če bomo imeli slovensko, ji bo treba nameniti dodatne milijone, da kaj doseže.
Zato sem prej posebej poudarila, da Esa je delček sredstev. Druge agencije delajo po tem principu, da uporabijo denar iz Obzorij 2020, pa nacionalna sredstva za znanost, pa tehnologijo. Pri nas pa so razdrobljena. Ministrstvo za izobraževanje objavlja razpise za znanstvene zadeve, na gospodarskem delu je bolj tehnološki razvoj. Mi smo neke vrste agencija za Eso, podpora gospodarstvu, ampak dejansko nimamo nekih dodatnih finančnih sredstev, da bi lahko še dodatno spodbujali oz. da bi vse te silne resorje povezali. Ne nazadnje naša država vplačuje tudi v EUMETSAT, približno 1,3 milijona evrov letno. Tudi tam je treba narediti določen izkupiček. Jaz teh podatkov nimam, ker gre za ministrstvo za okolje in prostor.

Za delovanje agencije je potreben tudi kader z ustreznimi strokovnimi, tehničnimi znanji. Potem je vložek večji, je pa tudi izkupiček lahko večji, saj se stvari združijo v sistem in delajo koordinirano.

Zgodovina kaže, da je za razvoj na področju vesolja potreben državni denar. Države ali same razvijejo tehnologije ali pa spodbudijo podjetja. Tako so v ZDA zrasli številni tehnološki giganti. Slovenija najbrž ne bo vzgojila svojega SpaceX-a z izstrelitvenimi kapacitetami vred, lahko pa vseeno ustvari kaj odmevnega.
Jaz se vedno trudim maksimalno izkoristiti obstoječe razmere. Glede na to, da imam izkušnje iz vodenja direktorata za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo, imam pregled nad tem, katere ukrepe smo v zadnjem petletnem obdobju izvajali za spodbujanje od zagonskih podjetij do vlaganj v raziskave in razvoj. Kot služba za sodelovanje z Eso nimamo svojih finančnih sredstev, poskušamo z drugimi, že obstoječimi kanali. Povezujemo se s Spiritom, ki izvaja ukrepe tudi s tehnološkega področja. Povemo jim, kaj razvijajo "naša" podjetja, in jim namignemo, naj pazijo na ta področja, ko delajo razpise. Povezali smo se s Slovenskim podjetniškim skladom, ki dela razpise za zagonska podjetja. Saj niti ni treba narediti novega razpisa, samo prilagodi se vsebina. Neki informatik bo razvil aplikacijo za spremljanje rasti na nekih zemljiščih iz satelitskih podatkov, ali pa za nadzor nad posevki, za kar kmetijsko ministrstvo daje subvencije in potem gleda, ali so ljudje dejansko kaj posejali. To je priložnost za nekoga, da naredi startup. Nam je ključno, da SPS, ki že tako ali tako dela te ukrepe, dobi naše informacije, nas vključuje v predstavitve po svetu (t. i. roadshow), in da mi lahko naredimo promocijo med potencialnimi podjetniki. Skratka, mi poskušamo na obstoječe ukrepe povezati naše vsebine. Tudi direktorat za internacionalizacijo podjetništva in tehnologijo ima SRIP-e, strateško-razvojna investicijska partnerstva. Povežemo se kolegi in jih opozorimo na določene dogodke in podjetja, ki se pojavljajo pri t. i. pametnih mestih in pametnih tehnologijah, pametnih tovarnah ... Če bi križal sezname obstoječih, se dejansko pojavi precej podobnih podjetij. Mi poskušamo obstoječe ukrepe in institucije povezati doma, ker pač nimam svojih sredstev, so pri Esi. Čeprav pri Esi lahko tudi zlobiramo določene vsebine. Država ima tudi precej sredstev za raziskave, v tej finančni perspektivi jih je v bistvu ogromno.
Proračun kaže, da jih zdaj zelo počasi črpamo.
Počasi se jih črpa, pa povezati jih je treba. Mogoče mi pomagajo izkušnje od prej, ker vem, na koga se lahko obrnem, pomembno je tudi ne izumljati tople vode pa zaposlovati samo zaradi tega. Imamo strategijo pametne specializacije. V njej so finančni cilji do leta 2020 ovrednoteni in marsikaj se lahko doseže s povezovalnim učinkom.

Raziskovanje vesolja ima svoj emocionalni trenutek. Lahko je vir ponosa in nacionalne povezanosti ob odmevnih dosežkih. Kdaj bomo lahko Slovenci pogledali v nebo in ponosno rekli: tukaj smo tudi mi zraven? Tako kot se je Evropa pred leti ob pristanku na kometu, ali Amerika ob obletu Plutona?
V Sloveniji imamo praktično razvita že dva satelita, v katerih je slovensko znanje. Država je oba sofinancirala. Enega, Trisat, razvijata Skylabs ter Univerza v Mariboru, tega smo financirali tudi prek Ese, še prej prek PECS-a. Imamo pa še satelit Centra odličnosti Vesolje-SI, NEMO-HD, ki ga je financiralo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, vanj je šlo okoli devet milijonov evrov evropskega in slovenskega denarja. Oba sta pripravljena za izstrelitev.

Prej ste me vprašali o ugledu Slovenije in postavljanju na zemljevid. Ne samo, da smo zdaj vabljeni, da se pojavljamo ob boku teh velikih izbrancev. Interes teh velikih igralcev za organizacijo dogodkov v Sloveniji se tudi krepi. Zdaj se z Eso dogovarjamo za en velik dogodek, ki bo potekal v Sloveniji naslednjega junija. Prišlo bo 300 predstavnikov znanstvenoraziskovalnih institucij z vsega sveta, in to za en teden. Polovica sicer iz Kitajske, preostali iz držav Evropske unije. Tak dogodek poteka vsako drugo leto v eni izmed evropskih držav, vsako drugo na Kitajskem. Zdaj ko smo pridružena članica Ese, je bil izražen interes, da bi ga postavili v Slovenijo. To te tudi postavi na zemljevid. Zelo sem bila vesela, ko so z nami prejšnji mesec kontaktirali.

Imamo tudi Slovence v Esi, v bistvu znanstvenika, ki deluje v Mehiki. Lani je pripeljal znanstvenike na Bled, tudi na konferenco, ki je potekala en teden. Tam je sicer bilo manj ljudi. Obravnavali so tematiko vesoljskega vremena in vpliva na Zemljo.

Kaj se dogaja s centrom v Vitanju? Po sporih je Ksevt odšel v Ljubljano, ministrstvo pa je prevzelo nadzor. Kako se je razpletla zadeva?
Ksevt se je preimenoval v Center Noordung, tudi zaradi zaščite imena. Kot Ksevt ga nismo mogli obdržati. Od spomladi ima novo vodstvo. Zdaj se fokusira bolj na tehnologije. Ne samo na vesolje, ampak tudi na npr. tehnologijo blockchain. Poudariti moram, da to ni moje področje, saj spada pod direktorat za internacionalizacijo podjetništva in tehnologijo.

Zdaj združujemo moči. Če so kakšni dogodki, jih organiziramo v tem centru. Letos aprila smo imeli skupaj z Rusijo mednarodno znanstveno konferenco ravno na temo vesolja, na pobudo Roscosmosa, ki precej sodeluje z Eso. Danes v tem centru poteka konferenca na temo veriženja blokov. Maketa satelita Galileo se seli z Brda pri Kranju v Vitanje. Ideje so, da bi se predvsem mlade animiralo z vesoljskimi vsebinami. Skratka, center se bo vsebinsko nadgradil.

Oktobra bo ravno na tem sejmišču [v Celju, op. a.] spodaj sejem Feel the Future. Ta projekt vodi ministrstvo za javno upravo in sodelujemo vsi. Center Noordung Vitanje, naše ministrstvo, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Predstavili bomo e-učilnico z vesoljskimi vsebinami, da dosežemo mlade in otroke, jim pokažemo, kaj to vesolje je. Center Noordung bo predstavil očala za navidezno resničnost. Skratka, idej je kar precej. Torej, vsebinsko se bodo določeni eksponati pripeljali v Vitanje. Direktor se dogovarja – sicer to težko komentiram, ker ni moja pristojnost – z različnimi institucijami, da bi nekako tam lahko potekali naravoslovni dnevi. Je pa idealna priložnost – to je moje videnje – za kakšne poletne šole, da se jih z vidika vesolja in tehnologij malo usmeri. Vitanje je sicer malo odmaknjeno, kar pomeni, da ima prednost z vidika varnosti – otroci so živahni, to pa je v naravi. Povezuje se lahko z lokalno turistično ponudbo. Torej, potencialov ima precej, je pa vse odvisno od direktorja, kaj bo iz tega naredil.