Na Inštitutu Jožefa Stefana so pojasnili, da je v obeh primerih, tako ob vgraditvi laserja v človeško celico kot sama vsebnost laserja v maščobnih celicah, laser v obliki mikroskopske fluorescentne kroglice ali kapljice. Humar je v telefonskem pogovoru za MMC, trenutno dela v laboratoriju na elitnem ameriškem Harvardu, povedal, da se svetloba ujame v takšno celico, ki deluje kot resonator (postavitev zrcal v laserju, ki ujame fotone) v klasičnem laserju.

"Da takšen laser deluje, moramo najprej vbrizgati barvilo, ki deluje kot ojačevalec svetlobe, za aktivacijo pa potrebujemo še pulzno svetlobo, tako da to, recimo, samo s sončno svetlobo ne bi delovalo," je dodal. Na zgoraj opisani način sta s kolegom tudi sama vstavila laser v celico. "Moram pa opomniti, da ne gre za dejansko oz. mehansko vstavitev v celico, ampak laser nastane po tem postopku," je pojasnil.

Kako pa je potem videti tak laser? No, če ste si predstavljali usmerjen žarek svetlobe v zgolj eno smer, vas moramo razočarati. "Svetloba sicer je laserska, se pravi, da je valovna dolžina zelo natančno določena, ker pa je kroglica oz. kapljica, laser seva v vse smeri in svetloba ni usmerjena," je razložil.

Glavno vprašanje pa seveda je, kako bi bilo takšno odkritje mogoče uporabljati. "Tu so mogoče tri aplikacije. Ena je, da laserje uporabimo kot črtno kodo za označenje celic. To v principu lahko naredimo za vse celice v telesu, saj je mogočih kombinacij črtnih kod dovolj. Tako lahko sledimo celicam, npr. pri širjenju raka. Tako lahko natančno ugotovimo, od kod je kakšna celica prišla. Drugi način uporabe je povezan z zdravljenjem. Obstajajo namreč zdravila, ki jih lahko aktiviramo s svetlobo, in namesto da bi delovala po celem telesu, lahko s svetlobo zdravilo aktiviramo samo na določenem mestu. Ti laserji nam tako omogočajo zelo ciljano terapijo v celicah. Tretja uporaba pa je, da lahko te celične laserje uporabimo kot senzorje znotraj celice, saj smo dokazali, da lahko z njimi merimo znotrajcelične sile. S tem lahko opazujemo, kako se celice premikajo po telesu ali pa zelo natančno merimo koncentracije snovi znotraj celice," je naštel prednosti njunega podviga.

A žal je ta uporaba oddaljena še kar nekaj let v prihodnost, je pristavil Humar; pri tem dosežku gre namreč šele za dokaz, da stvar sploh deluje. Zdaj so torej na potezi njuni kolegi, da jima pomagajo baklo ponesti naprej.