Zvezde se ves čas gibljejo v različnih smereh z različnimi hitrostmi iz ozvezdja v ozvezdje (lastno gibanje), hkrati pa rotirajo okoli svojih osi. In prav hitrost vrtenja zvezd je bila osnova za izračun starosti zvezd.

Ekipi ameriških astronomov je uspelo določiti hitrost vrtenja zvezd, ki so starejše od milijarde let. Ugotovitev rešuje dolgotrajni izziv, ki omogoča astronomom oceniti verjetno starost zvezd. Določitev starosti zvezd je ključno vprašanje v astronomiji, tako kot je določitev starosti fosilov ključna za raziskave o evoluciji, piše britanski BBC.

Hladnejše zvezde se vrtijo počasneje
Astronomi aplicirajo metodo na manjših hladnejših zvezdah, ki porabijo zalogo vodika veliko počasneje kot večje in vroče zvezde. Okoli hladnejših zvezd prav tako krožijo planeti, ki so podobni Zemlji. Njihove lastnosti, kot so velikost, teža, svetloba in temperatura, ostanejo približno enake skozi celotno življenjsko dobo neke zvezde. Ravno zato je določitev starosti zvezde astronomom povzročala takšne preglavice. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je znanstvenikom uspel svojevrsten uspeh, ki so ga šele leta 2003 poimenovali "girokronologija". Gre za metodo, ki določa starost zvezd z manjšo maso, kot je Sonce, na podlagi časa njenega vrtenja.

"Hladnejša zvezda se vrti hitreje, ko je mlada, s starostjo pa se vrti počasneje," je dejal dr. Soren Meibom iz središča Harvard-Smithsonian za astrofiziko.

Sončeve pege se pomikajo po površini
Vrtenje zvezd je izredno težko opaziti. Astronomi si pomagajo s sončevimi pegami, ki se premikajo po površini zaradi vrtenja Sonca okoli svoje osi. Pege zmanjšajo sončevo svetlost za manj kot odstotek. Pri starejših zvezdah je zato določitev starosti težavnejša, saj imajo manj peg, ki so tudi manjše. Meibomova ekipa si je pomagala s fotografijami Nasinega že leta 2013 odpisanega teleskopa Kepler, ki so ga v vesolje poslali marca 2009. Na podlagi fotografij so določili hitrost vrtenja kopice 30 zvezd (skupine zvezd), katere starost je ocenjena na 2,5 milijarde let. Odprto zvezdno kopico NGC 6819 je Meibom poimenoval "štiri milijarde let veliko vrzel" v našem znanju o vrtenju zvezd.

Pred Keplerjem so imeli znanstveniki podatke le o zelo hladnih zvezdah in zelo mladih kopicah, ki so bile mlajše od 0,6 milijarde let in so se vrtele zelo hitro (približno enkrat na teden). Leta 2011 je Meibomova skupina uporabila posnetke Keplerja, ki jih je ta naredil iz milijarde let stare zvezdne kopice NGC 6811. Hladnejše zvezde v tej kopici so naredile rotacijo enkrat na deset dni. Edina zvezda, za katero vemo tako njeno starost kot njeno hitrost vrtenja, je zvezda Sonce, ki je staro 4,6 milijarde let in za en obrat potrebuje 26 dni.

Soncu podobne zvezde, ki jih proučujejo v novi zvezdni kopici, naredijo obrat v 18 dneh. Meibom trdi, da so pridobljeni podatki zelo točni, saj imajo največ 10-odsotno odstopanje. Pri nekaterih drugih metodah, ki ugotavljajo starost zvezd, je lahko odstopanje tudi 100-odstotno. "S preučevanjem te zvezdne kopice bomo z gotovostjo razumeli, kako dobra in zanesljiva je metoda girokronologij."