Williamsova se je po letu 2009 znova mudila v Sloveniji, od koder prihajajo njeni predniki po materini strani in ki jo je obiskala že trikrat. Ob tokratnem obisku ji je slovenski predsednik Borut Pahor podelil medaljo za zasluge zaradi prispevka k uveljavljanju naravoslovnih in tehničnih znanosti in predvsem njihovi promociji med mladimi rodovi Slovencev. Z astronavtko se je v Odmevih pogovarjal Igor E. Bergant.

Počaščeni smo, da gostujete v naši oddaji. Ste svetovno znana astronavtka, prej pa ste pilotirali helikopter v vojaški mornarici. A menda ste želeli postati nekaj drugega, veterinarka. Nekoč ste dejali, da je bila pot do znanosti in zvezd zavita. Kdo je bil vaš navigator?

Sprva sem razmišljala drugače. Ker imam rada živali, se mi je to zdel primeren poklic. Kot sem že dejala, sem šla zaradi različnih okoliščin po drugačni poti. Kdo drug bi te okoliščine dojel kot poraze, jaz pa sem v njih videla nove priložnosti. Gre za to, da ti ponudijo priložnost, ki jo moraš čim bolj izkoristiti, to pa ti omogoča nove priložnosti. Nisem imela ravno navigatorja, rekla bi, da sem se bolj zanašala na svoj trud in odločnost.

Pomembna je podpora družine, ki je številni otroci nimajo. Kakšne so Slovenija, Indija in ZDA glede razvoja mladih in njihovega zanimanja za znanost?

Strinjam se. Tudi meni so močno pomagali družina in mož, ki so me vedno spodbujali. Tega nima vsak. Države lahko pomagajo pri omogočanju takih priložnosti. Danes so te zaradi sodobnih komunikacij, izobraževanja in znanja na voljo vedno širšemu krogu ljudi. Takšne poklice bi morali oglaševati in poskrbeti, da bodo dostopni vsem, ki so se zanje pripravljeni potruditi.

V Sloveniji, pa tudi v Indiji, od koder se je v ZDA preselil vaš oče, ste zelo slavni. Lahko primerjate odnos Indije in Slovenije do znanosti?

Vsekakor. Po prvem in zadnjem poletu sem obiskala Indijo in Slovenijo. V obeh državah sem začutila veliko željo mladih po ukvarjanju z znanostjo in sodelovanju pri vesoljskih poletih. Vsakič ko sem jim govorila o tem, da bi moralo človeštvo zapustiti domač planet, so se jim oči zaiskrile. Zavedajo se, da so vsi del človeštva, ki mora na tem planetu živeti v slogi.

Astronavti imate do Zemlje poseben odnos, ker ste ta mali planet lahko videli od daleč. Kaj iščete na tem majhnem koščku Zemlje, v Sloveniji?

Tu imate dobro potico in klobase, vem, da jih bom našla. Nekoliko resneje pa naj dodam, da sem tukaj zaradi iskanja družinskih korenin in spoznavanja naše dediščine. Nekaj bi rada vrnila kulturi, ki mi je omogočila veliko priložnosti. Želim si vplivati na mlade Slovence, da se bodo zavedali, da lahko dosežejo, kar si želijo.

Slovenci se imajo za posebneže, tek na bostonskem maratonu v vesolju pa spominja na pravo slovensko ekscentričnost, kajne?

Tako slišim. Tudi moji sorodniki, ki niso slovenskega rodu, se vedno sprašujejo, zakaj mora slovenski del družine vedno priti do vrha hriba. Zdaj, ko sem v Sloveniji preživela več časa, sem spoznala, da je to tukajšnja značilnost. Ko sem ljudem razlagala, da bom v vesolju na tekaškem traku odtekla bostonski maraton, so me imeli za noro. Ob začetku teka sem se tako počutila tudi sama, pozneje pa sem kot prava Slovenka ugotovila, da moram dokončati začeto.

Še zadnje vprašanje. V vesolju ste preživeli veliko dni, po njem ste se sprehajali ure in ure. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Spet si želim poleteti v vesolje, ker je tam res neverjetno. Žal moram počakati, da pridem na vrsto, a mi ni težko. Veliko ljudi si želi poleteti v vesolje, sama pa sem bila tam že dvakrat, zato hočem s svojimi izkušnjami pomagati vsem novim astronavtom. Morda bomo kmalu dobili novo vesoljsko plovilo, pri njegovem razvoju pa bi rada sodelovala kot testna pilotka. Ko bom res odrasla, bi rada postala učiteljica.

Kako ste se počutili ob prejetju državnega odlikovanja?

Bilo je neverjetno. Vsi okoli mene so lahko videli, kako ponižna sem bila ob tem. Pri zahvaljevanju vsem tukajšnjim ljudem, moji družini in slovenskim oblastem so me nekoliko premagala čustva. Vsej moji družini odlikovanje res veliko pomeni. Počutim se ponižno, ker ljudje tako cenijo moja dejanja. Mislim, da si vsega tega ne zaslužim, a vsem sem zelo hvaležna za priznanja in zanimanje za raziskovanje vesolje.

Hvala vam gospa Williams, da ste bili z nami. Uživajte na tem majhnem koščku velikega planeta, imenovanem Slovenija. Lepo se imejte in na svidenje.

Na svidenje (v slovenščini op. a.)